Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik sporne parcele ni imel v dobroverni lastniški posesti, saj je vedel, da parcela ni njegova, zato ni mogoče trditi, da ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da parcela ni njegova in da ni njen lastnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik nepremičnine parc. št. 119/6 k.o. X, ki je vpisana v nepremičninski sistem, pod II je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov, pod III pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu plačati 1.248,30 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tako sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno postopanje in odločitev.

3. Stranski intervenient se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik s tožbo uveljavlja pridobitev lastninske pravice na sporni parceli na originaren način s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je po pripoznavi tožbenega zahtevka s strani toženke izdalo sodbo na podlagi pripoznave s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Sodba je postala pravnomočna, vendar je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 4/2019 po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti na pobudo stranskega intervenienta razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje iz razloga, ker obstaja sum, da sta pravdni stranki s tožbo in pripoznavo zahtevka želeli zaobiti določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih o prometu s kmetijskimi zemljišči. 7. Tožnik trdi, da je sporno nepremičnino v dogovoru s toženkino materjo pridobil v svojo dobroverno lastniško posest v letu 2006. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni bil dobroveren lastniški posestnik sporne parcele.

8. Na podlagi določila tretjega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobi dobroverni lastniški posestnik lastninsko pravico na nepremičnini po preteku 10 let. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so: - dobra vera, - lastniška posest, - potek časa.

9. Dobra vera posestnika je opredeljena v 28. členu SPZ. Zakon opredeljuje nedobrovernega posestnika, to je tisti, ki je vedel ali bi moral vedeti, da ni upravičen do posesti. Dobroveren posestnik je torej tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da nima pravice do posesti. Glede na to, da se za priposestvovanje lastninske pravice zahteva višja oblika posesti, ki jo SPZ v drugem odstavku 27. člena opredeljuje kot lastniško posest pa lahko definicijo dobrovernega lastniškega posestnika zožimo na osebo, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari (SPZ s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2004, str. 263).

10. Dejansko stanje pomembno za odločitev v tej pravdni zadevi, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedbe pravdnih strank je naslednje: - dogovor med strankama je bil, da, ko se proda les, se tožniku vrne del denarja (dva milijona SIT), ki ga je posodil toženkini materi; - da sta pravdni stranki s sporno parcelo gospodarili skupaj. Toženka brez tožnika ni mogla nič, prav tako pa tudi tožnik brez toženke ne; - da je tožnik toženkini materi posodil denar s tem, da prevzame posest sporne parcele; - da se od leta 2006 do 2012 na sporni parceli ni sekalo; - da tožnik na sporni parceli ni nič delal, je pa vedel, kaj se dogaja; - da tožnik sporne parcele ni imel za svojo, imel pa jo je v posesti; - da so pravdne stranke po letu 2006, ko je toženkini materi posodil denar, skupaj odločale o tem, kaj se bo delalo.

11. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik sporne parcele ni imel v dobroverni lastniški posesti, saj je vedel, da parcela ni njegova, zato ni mogoče trditi, da ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da parcela ni njegova in da ni njen lastnik.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki temelji na izpovedbi obeh pravdnih strank, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

13. Drži, da do priposestvovanja pride, ko so izpolnjene vse predpostavke, vendar pa v tej pravdni zadevi ni izpolnjena predpostavka lastniške posesti, zato pritožbeno sodišče zavrača vsa pritožbena izvajanja v tej smeri.

14. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z začetkom teka priposestvovalne dobe, saj je ugotovilo, da priposestvovanje sploh ni začelo teči. Enako velja tudi za pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje nima razlogov o priposestvovalni dobi.

15. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika je odpadla, ker niso bili priglašeni, stranski intervenient pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).