Jedro

Ker Dopolnilni pogoji ne definirajo možganske kapi kot cerebrovaskularni dogodek, ki ima za posledico možgansko kap, zavarovalno kritje po zavarovalni pogodbi med pravdnima strankama ni podano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 351/2017 z dne 20. 9. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna njej plačati zavarovalnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnica zahteva plačilo zavarovalnine zaradi kritične bolezni v znesku 3.000,00 EUR, na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za mešano življenjsko zavarovanje št.... z dne 1. 7. 2010. Tožnica je namreč zatrjevala, da je v oktobru 2015 utrpela možgansko kap. Tožena stranka je oporekala plačilu zavarovalnine, saj je zatrjevala, da pri tožnici ni prišlo do krvavitve iz znotraj lobanjske žile, saj je ugotovljeno, da je pri tožnici bolezen posledica tromboze znotraj lobanjske žile in ne krvavitve iz znotraj lobanjske žile ali embolije izven lobanjskega izvora, kot predvidevajo Dopolnilni pogoji za priznanje kritične bolezni:možganska kap. Zato je sodišče prve stopnje angažiralo tudi izvedenca nevrologije, ki je podal mnenje, da je tožnica utrpela možgansko kap, katere vzrok je bila tromboza venskih sinusov, kot posledica genetske spremembe – prisotnosti mutacije v genu za protrombin. Ker tako pri tožnici do odmrtja možganskega tkiva ni prišlo zaradi krvavitve iz znotraj lobanske žile ali embolije izven lobanjskega izvora, temveč zaradi tromboze venskih sinusov, je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker Dopolnilni pogoji ne definirajo možganske kapi kot cerebrovaskularni dogodek, ki ima za posledico nevrološki izpad v trajanju več kot 24 ur in povzroči odmrtje možganskega tkiva zaradi tromboze venskih sinusov in zavarovalno kritje po zavarovalni pogodbi zato med pravdnima strankama ni podano. Sodišče je še ugotovilo, da Dopolnilni pogoji, izraženi v 3. točki prvega odstavka 2. člena Dopolnilnih pogojev niso nični, nejasni, nerazumljivi, nepošteni in pretirano strogi, kar bi, če bi se ugotovilo, da ima tožnica prav, lahko privedla do ugoditve tožbenemu zahtevku iz teh razlogov, saj utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi trditve, da bolezen, ki jo je utrpela, spada pod že citirano določilo Dopolnilnih pogojev, ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo določbe 82. in 83. člena OZ, določila petega odstavka 22. člena in 23. člena ZVPod ter določbe člena 121 OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi najprej ponavlja dejansko stanje in odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ne strinja pa se z zaključki sodišča prve stopnje, sprejetimi v točki 8. obrazložitve sodbe, kjer je sodišče zaključilo, da bi bila tožnica upravičena do zavarovalnine samo v primeru, če bi Dopolnilni pogoji kot možgansko kap definirali tudi kap, katere vzrok je tromboza venskih sinusov, vendar je potrebno pri tem upoštevati, da iz točke 3. 2. člena Dopolnilnih pogojev ni jasno razvidno, da pa kap, ki jo povzroči venska tromboza ni možganska kap, niti možganska kap v tem vzroku ni jasno izključena. Iz tega določila tudi ni jasno razvidno, da iz medicinskega vidika možganska kap ni samo kap, ki jo povzročita dva v tem določilu navedena vzroka, ampak da je vzrokov kapi z istimi posledicami več kot dva, ki sta opisana v tem določilu, niti ni nadalje jasno zapisano, da pa je kritje podano samo za primer dveh vzrokov od več možnih vzrokov. Tožeča stranka tako ne soglaša, da za možgansko kap, ki jo je utrpela sama in ima tudi po mnenju izvedenca cerebrovaskularni dogodek s prisotnim trajanjem nevroškim izpadom v trajanju več kot 24 ur, ni vključena v zavarovalno kritje. Nadalje kot zmoten prereka tudi zaključek sodišča v točki 11. obrazložitve sodbe, da je določba 3. točke prvega odstavka 2. člena Dopolnilnih pogojev jasna in razumljiva in ne potrebuje oziroma dopušča interpretacije. Omejitev zavarovalnega jamstva je tako določila zavarovalnica, vendar pa omejitev ni bila določena. Na podlagi teh Dopolnilnih pogojev je mogoče sprejeti več interpretacij, vendar končni rezultat ne more biti odvisen od naknadno podane razlage, kot jo je enostransko izoblikovala zavarovalnica. Tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru za pravilno uporabo materialnega prava treba odmisliti vsebino izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je bilo kasneje bolj jasno in razumljivo, kaj določilo točke 3.1. odstavka 2. člena Dopolnilnih pogojev pomeni za zavarovanca tudi iz medicinskega vidika. Tožnica osebno tudi ni vedela, da naj bi bila možganska kap, ki jo je utrpela redka, pač pa je vedela, da je utrpela možgansko kap s prisotnim trajnim nevrološkim izpadom v trajanju več kot 24 ur, odmrtje možganskega tkiva s trajnim nevrološkim izpadom in verjela je, da ima podano kritje po sklenjeni polici. Bistveno je dejstvo, da vsebina te določbe Dopolnilnih pogojev nikjer izrecno ne izključuje zavarovalnega kritja za možgansko kap, katere vzrok bi bila tromboza venskih sinusov. Prav tako v celotni vsebini Dopolnilnih pogojev ni zapisano, da so možganske kapi, katerih vzrok je tromboza venskih sinusov, izključene iz jamstva. Prav tako ni v celotni vsebini zapisano, da se možganska kap, katere vzrok je venska tromboza ne šteje za možgansko kap v smislu teh pogojev. Toženka bi morala želene omejitve, torej, da so vse druge možganske kapi, katerih vzrok ni krvavitev iz znotrajlobanjske žile ali embolije izvenlobanjskega izvora, izključiti iz jamstva in to jasno ubesediti v splošnih pogojih, še posebej zato, ker jih je sama pripravila. Nadalje navaja, da ni sporno, da je tožnica sklenila pogodbo in je pristala na Dopolnilne pogoje, vendar glede na vsebino točke 3.2. člena glede le-teh ni mogla vnaprej vedeti, da četudi bo utrpela možgansko kap, z nevrološkim izpadom v trajanju več kot 24 ur ter odmrtjem možganskega tkiva s prisotnim trajnim nevrološkim deficitom in to ne bo izhemična itaka, ni nujno, da bo prejela zavarovalnino. Mnenja je, da je lahko vzrokov možganskih kapi več kot samo dva, ki sta našteta v Dopolnilnih pogojih in to negira zaključek sodišča, da naj bi bilo določilo točke 3.2 člena Dopolnilnih pogojev jasno in razumljivo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 9.brazložitve sodbe sprejelo zaključek, da tožnici ni uspelo dokazati, da bolezen, ki jo je utrpela spada pod uvodoma citirano določilo Dopolnilnih pogojev. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten. Zavarovalni primer je opredeljen kot dogodek za katerega se sklene zavarovanje, tožnica pa je dokazala, da ima zavarovalno pogodbo s sklenjenim dodatnim zavarovanjem za rizične bolezni, vključno z možgansko kapjo in da je slednjo tudi utrpela in to s precejšnjimi posledicami. Da zavarovalni primer ni nastal, torej ugovor nenastale pravice, pa je v nasprotju z zaključkom sodišča, bil na toženi stranki. Z napačno uporabo dokaznega bremena in napačno uporabo neustreznega dokaznega standarda za eno in drugo pravdno stranko je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Gre tudi za odstop od ustaljene sodne prakse glede pravil dokaznega bremena. Odločitev je tudi sama po sebi arbitrarna in samovoljna in je sodišče iz tega razloga kršilo pravico tožeče stranke iz 22. člena Ustave. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev v stroškovni odločitvi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, v katerih navaja, da ne soglaša, da za možgansko kap, ki jo je utrpela sama in je tudi po mnenju izvedenca cerebrovaskularni dogodek, s prisotnim trajnim nevrološkim izpadom v trajanju več kot 24 ur z odmrtjem možganskega tkiva in trajnim nevrološkim izpadom, ni vključena v zavarovalno kritje in je mnenja, da je takšna odločitev napačna, saj je po njenem mnenju nastal zavarovalni primer. Zato se ne strinja z zaključkom sodišča, sprejetim in obrazloženim v točki 8. sodbe. Po zaključku sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje v točki 8. obrazložitve izhajalo iz pravilnega stališča, da bi bila tožnica upravičena do zavarovalnine samo v primeru, če bi Dopolnilni pogoji kot možgansko kap definirali tudi kap, katere vzrok je tromboza venskih sinusov. Iz točke 3.,2. člena Dopolnilnih pogojev je jasno razvidno, da kap, ki jo povzroči venska tromboza ni takšna možganska kap, ki bi bila vključena v zavarovalni primer in jo ta določba jasno izključuje. Ti Dopolnilni pogoji ne urejajo možgansko kap iz medicinskega vidika, temveč urejajo dodatne pogoje za izplačilo zavarovalnine, kajti po 1. členu Dopolnilnih pogojev za dodatno zavarovanje se je mogoče zavarovati za primer prve pojavitve ene od bolezni, ki so določene v 2. členu teh pogojev. 2. člen Dopolnilnih pogojev pa določa zavarovane nevarnosti in določa, da se je s temi Dopolnimi pogoji mogoče zavarovati za primer prve ugotovitve obolelosti za eno od naslednjih bolezni, definiranih kakor sledi in so kot zavarovalne nevarnosti določene: srčni infarkt, rak, možganska kap, ledvična odpoved, presaditev glavnih organov, paraliza, multipleskleroza, Alzheimerjeva bolezen, Parkinsova bolezen, popolna in trajna odvisnost od tuje pomoči, zamenjava srčnih zaklopk, operacija koronarne arterije in operacija zaradi bolezni aorte. Možganska kap, ki predstavlja zavarovalni primer kritične bolezni, pa je v 2. členu v točki 3 opredeljena kot možganska kap, ki je vsak cerebrovaskularni dogodek, ki ima za posledico nevrološki izpad v trajanju več kot 24 ur in povzroči odmrtje možganskega tkiva zaradi: krvavitve iz znotrajlobanjske žile ali embolije izvenlobanjskega izvora. Tako iz te določbe ne izhaja, da so s tem podani medicinski pogoji za možgansko kap. Iz mnenja izvedenca izhaja, da sta to dva najpogostejša vzroka za možgansko kap, medtem ko pri tožnici gre za dokaj redek pojav možganske kapi, ki pa je bila posledica tromboze venskih sinusov, kot posledica genetske spremembe – prisotnost mutacije v genu za protrombin. Izvedenec je v izvedenskem mnenju pojasnil, da je tožnica sicer brez dvoma utrpela ishemično možgansko kap, vendar pa ni utrpela možganske kapi v smislu 3. tč. prvega odst. 2. člena Dopolnilnih pogojev, saj tromboza kot vzrok možganske kapi v Dopolnilnih pogojih ni navedena. Pri tožnici je sicer bilo prisotno stanje, kot ga definira prav ta točka Dopolnih pogojev, ki določa, da je možganska kap vsak cerebrovaskularni dogodek, ki ima za posledico nevrološki izpad v trajanju več kot 24 ur in povzroča odmrtje možganskega tkiva, vendar pa zadevna točka nadalje določa dopolnilno, da do odmrtja možganskega tkiva pride zaradi krvavitve iz znotrajlobanjske žile ali embolije izvenlobanjskega izvora. Izvedenec pa je pojasnil, da je pri tožnici do odmrtja možganskega tkiva prišlo zaradi ishemičnega infarkta, kot posledica tromboze venskih sinusov. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v točki 8. obrazložitve, da glede na tako strokovno podano mnenje izvedenca, je moralo sodišče zaključiti, da pri bolezni, ki jo je v obravnavanem obdobju utrpela tožnica, niso bile podane vse okoliščine, ki jih določa 3. tč. prvega odst. 2. čl. Dopolnilnih pogojev: zahteva za podanost zavarovalnega jamstva tožene stranke. Tožnica je sicer res utrpela možgansko kap, vendar pa pri tožnici do odmrtja možganskega tkiva ni prišlo zaradi krvavitve iz znotrajlobanjske žile ali embolije izvenlobanjskega izvora, temveč zaradi tromboze venskih sinusov. Dopolni pogoji tako ne definirajo zavarovalnega primera kot možgansko kap kot cerebraskuvarni dogodek, ki ima za posledico nevrološki izpad v trajanju več kot 24 ur in povzročuje odmrtje možganskega tkiva zaradi tromboze venskih sinusov in zato zavarovalno kritje po zavarovalni pogodbi med pravdnima strankama tako ni podano. Sodišče druge stopnje se ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke strinja s takšno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je jasna, ni arbitrarna, tožnica je bila seznanjena in je sprejela Dopolnilne pogoje za dodatno zavarovanje kritičnih bolezni, ki v točki 3. 2. člena kot zavarovalno nevarnost podaja le dva zavarovalna primera možganske kapi in sicer zaradi krvavitve iz znotrajlobanjske žile ali embolije izvenlobanjskega izvora, za kar pa ne gre v konkretnem primeru, saj je izvor kapi pri tožnici bila tromboza venskih sinusov, ki pa v Dopolnilnih pogojih ni omenjena kot zavarovalni primer. Res je sicer, da je tudi takšen vzrok pripeljal do možganske kapi pri tožnici, vendar pa konkretno ne gre za primer, ki bi bil zavarovan po polici zavarovanja, v zvezi z Dopolnilnimi pogoji za dodatno zavarovanje kritičnih bolezni. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna in je sprejeta na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in diagnoze, ki jo je kot nesporno ugotovil izvedenec, kateri je mnenje podal v tem pravdnem postopku. Takšno stališče je zavzela tožena stranka že pri podaji zahtevka nanjo in zato ne gre za sodbo presenečenja, kajti tožeča stranka je bila seznanjena z odklonilnim stališčem tožene stranke že pred samo pravdo in izvedeni konkretni dokazni postopek je potrdil pravilnost zavrnitve zahtevka tožnice in ne gre za enostransko razlago Dopolnilnih pogojev s strani tožene stranke. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje so ti Dopolnilni pogoji napisani tako, da ne omogočajo drugačno naknadno razlago, kakor od tiste, ki je ekzaktno določena v točki 3., 2. člena Dopolnilnih pogojev. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje tako zdravstveni dogodek, ki ga je utrpela tožnica ni vključen v zavarovalno kritje in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. Nadalje v pritožbi pritožnica graja odločitev sodišča prve stopnje, ki se je nato ukvarjalo z ugovori tožeče stranke o tem, da so ti Dopolnilni pogoji nični, nejasni, nerazumljivi, nepošteni in pretirano strogi. Na vse te tožbene trditve tožeče stranke je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odgovorilo in se je do njih tudi vsebinsko pravilno opredelilo in zato v tej zvezi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je obrazložitev tudi v tem delu ekzaktna in razumljiva ter pravilna. Sodišče prve stopnje je v točki 1. obrazložitve pravilno ocenilo, da je določba 3. točke prvega odstavka 2. člena Dopolnilnih pogojev jasna in razumljiva in ne potrebuje oziroma ne dopušča interpretacije, pač pa jo je potrebno uporabiti kot se glasi. Do bolezni pri tožnici ni prišlo iz dveh taksativno naštetih razlogov in zato obseg kritja, ki je jasno določen ni podan, kljub temu, da je sicer prišlo pri tožnici do možganske kapi kot cerebrovaskularni dogodek, ki ima za posledico nevrološki izpad v trajanju več kot 24 ur in povzroči odmrtje možganskega tkiva, vendar pa vzrok za možgansko kap mora biti v krvavitvi iz znotrajlobanjske žile ali embolije izvenlobanjskega izvora in samo v teh dveh vzrokih za nastanek možganske kapi je iskati in je določen zavarovalni primer. Torej je zavarovalno kritje za kritično bolezen pri tožnici, izključeno.

7. Nadalje se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da ne gre za nična določila Splošnih in Dopolnilnih pogojev, ker le-ti niso v nasprotju s 23. členom in 24. členom ZVPod. Sodišče je dodatno določilo Dopolnilnih pogojev za zavarovalni primer ocenilo, da je takšno, da za zavarovalno jamstvo ne zadostuje zgolj diagnoza ene od bolezni iz Dopolnilnih pogojev, pač pa morajo biti izpolnjene še druge predpostavke oziroma morajo biti pri zavarovancu prisotne okoliščine obolelosti kot takšne, da ustrezajo določilom Dopolnilnih pogojev. Zato 3. točka prvega odstavka 2. člena Dopolnilnih pogojev, ko določa, da za upravičenost do izplačila zavarovalnine ni dovolj zgolj prva ugotovitev možganske kapi, temveč da morajo biti izpolnjeni še nekateri drugi pogoji, ni v nasprotju z namenom pogodbe in zato ni nična. Med pravdnima stranka je šlo za sklenitev prostovoljnega zavarovanja, v katerem pa je bilo prosto določeno, kakšen riziko zavarovalnica prevzame nase in kakšne ne. Zavarovana sta dva zelo pogosta vzroka cerebrovaskularnega dogodka in posledično odmrtja možganskega tkiva, medtem ko redki vzroki kapi, med njimi tudi tromboza venskih sinusov, so iz te določbe izključeni. Sodišče je ocenilo, da v danem primeru ne gre za pomensko odprto določilo Dopolnilnih pogojev in tudi ne gre za primer, ko bi bilo potrebno razlagati le to kot nejasno določilo, temveč je mogoče določbo 3. točke prvega odstavka 2. člena Dopolnilnih pogojev uporabiti tako kot se glasi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica s sklenjenim zavarovanjem, zavarovana za zelo pogoste in tako najbolj tipične primer možganske kapi, kar je po njeni lastni izjavi bil tudi njen namen, ter tako ne gre za primere, ko bi bila izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je tožnica utemeljeno pričakovala. Takšen zaključek negira pritožbene trditve, da je tožnica na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe utemeljeno pričakovala od tožene stranke, da bo v primeru, da če bo utrpela možgansko kap, prejela zavarovalnino. Zavarovalnino je mogoče prejeti le iz dveh, taksativno naštetih primerov. Ne držijo tudi pritožbene trditve, da je šele po pridobljenem mnenju izvedenca postalo bolj razumljivo, da je vzrokov za možgansko kap lahko več in da nista le dva. V Dopolnilnih pogojih sta zavarovana ta dva primera, medtem ko ostali primeri niso zavarovani in ker gre za jasno določbo Dopolnilnih pogojev, so zato tudi razumljivi. Pritožba tudi v tem delu, ko očita, da so Splošni pogoji nerazumljivi, ni utemeljena. Ta določba v Dopolnilnih pogojih je napisana tako, da določa kateri primeri možganske kapi so zavarovani in ne določa kot meni pritožba, da so s temi določbami izključena zavarovalna kritja za možgansko kap, katerih vzrok ni bila tromboza venskih sinusov. Venska tromboza je vsekakor eden od razlogov za možgansko kap, vendar ne gre za zavarovalni primer v smislu Dopolnilnih pogojev, ki določajo zavarovalno kritje pri možganski kapi, katere vzrok je krvavitev iz notranje lobanjske žile ali embolije izven lobanjskega izvora.

8. Neutemeljena je tudi pritožba, da je sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve sprejelo napačen zaključek, da tožnici ni uspelo dokazati, da bolezen, ki jo je utrpela spada pod citirano določilo Dopolnilnih pogojev. Takšen zaključek sodišča prve stopnje ni materialnopravno zmoten. Da nastane zavarovalni primer, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz 3. točke drugega odstavka Dopolnilnih pogojev in tako ni dovolj, da pride do kritične bolezni možganske kapi iz kateregakoli medicinskega vzroka, temveč gre za zavarovalni primer iz dveh taksativno naštetih vzrokov in na strani tožeče stranke je bilo dokazno breme, da dokaže vse pogoje iz 3. točke 2. člena Dopolnilnih pogojev (da gre za zavarovano nevarnost), česar pa v konkretnem primeru ni zmogla dokazati, kajti že njena osnovna diagnoza nastanka možganske kapi ni takšna, ki bi ustrezala Dopolnilnim pogojem za dodatno zavarovanje kritičnih bolezni. Tožnica je sicer res dokazala, da ima zavarovalno pogodbo s sklenjenim Dodatnim zavarovanjem za rizične bolezni, vključno z možgansko kapjo. Slednjo je res tudi utrpela, tudi z opisanimi posledicami, vendar pa da bi nastal primer, ki je tudi zavarovan po pogodbi in pa Dopolnilnih pogojih, bi tožnica morala dokazati, da je možganska kap nastala zaradi krvavitve iz notranje lobanjske žile ali embolije izven lobanjskega izvora, česar pa seveda glede na osnovno diagnozo, že v začetni fazi ni mogla dokazati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu in ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožnica tudi ne pojasni za kakšen odstop in od katere ustaljene sodne prakse gre v konkretnem primeru in od katere prakse je odstopilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje ni arbitrarna in samovoljna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo, v sodbi citirano materialno pravo. Tožnici ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker je o njenem zahtevku bilo odločeno in to materialnopravno pravilno.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje tako glede glavne stvari kakor glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji potrdilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kakor je obrazloženo zgoraj, zato ta dva pritožbena razloga nista podana. Prav tako, kot je obrazloženo zgoraj ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).