Jedro

Določbe ZDen pomenijo specialen predpis, ki ureja odpravo krivic, ki se ne izvaja po pravilih civilnega prava. Razlaga določb ZDen omogoča ugotovitev, da pomeni denacionalizacija specifičen postopek, v katerem je zahteva za denacionalizacijo ena sama, čeprav je postopek lahko razdeljen med dva organa, med upravni organ in sodišče. Ko je zadeva v celoti rešena pri upravnem organu, ki jo je obravnaval in rešil kot pristojni organ, sodišče kot drugi organ tako odločitev o eni zahtevi utemeljeno obravnava z analogijo pravnomočno odločene zadeve in z zavrženjem predloga odkloni njeno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrglo predlagateljičin predlog za denacionalizacijo parcel št. 275/1, 276/3, 277, 278, 206/3, 206/5, vse k.o.. Predlog ni dovoljen, ker je o identični zahtevi za vrnitev izstih razlaščenih parcel že pravnomočno odločil s sklepom pristojni upravni organ, zato o tem predlogu sodišče ne more ponovno odločiti. Smiselno gre za že odločeno stvar (analogna uporaba 2. odst. 319. člena ZPP v zvezi 37. členom ZNP). Proti sklepu se pritožuje predlagateljica po svojem pooblaščencu in smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, na način, kot določa 5. člen ZDen, je za odločanje o denacionalizaciji pristojno sodišče v nepravdnem postopku in ne upravni organ. Zato je upravni organ zadevo po uradni dolžnosti posedoval sodišču direktno in ne predlagateljica M.P.. Zahteva ni mogla biti pravnomočno zaključena po upravnem organu. Če bi bila zadeva zaključena, bi je upravni organ pač ne posredoval sodišču. Prvostopno sodišče bi zadevo morda lahko zavrnilo, nikakor pa ne zavrglo. Pritožba ni utemeljena. Napačna je trditev pritožbe, da sklep Upravne enote Tržič, Oddelka za okolje in prostor Tržič št. 466-69/95-07 z dne 13.5.1996 ni postal pravonomočen dne 12.7.1996. Pravnomočnost te odločbe je razvidna iz zaznamka na tej odločbi v prilogi spisa. Pritožba nadalje zmotno obravnava navedeni sklep upravnega organa. Ta je zahtevo M. P. za denacionalizacije zavrgel iz razloga, ker zahteva nima podlage v 3. ali 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS št. 27/91-I in nadaljnji). Pri tem se upravni organ ni izrekel za nepristojnega za odločanje v zadevi denacionalizacije, kot skuša prikazati pritožba, ampak je zahtevo zavrgel zato, ker je šlo pri podržavljenju nepremičnin M.P. za uporabo Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. l. SRS št. 27/72), ki ni taksativno naštet med predpisi v 3. členu ZDen in je bil sprejet po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, tako da zahteva nima podlage niti v 4. členu ZDen. Upravni organ je zahtevo s sklepom zavrgel ob uporabi 4. alinee 25. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Ur. l. RS št. 32/91-I) in 2. odst. 125. člena tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 47/86 in nadaljnji), ker je bilo iz zahteve in listin razvidno, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka. Upravni organ je zahtevo dejansko zavrnil, upoštevaje časovne meje, ki jih določa ZDen. Denacionalizacija po tem zakonu je namreč mogoča samo za tista podržavljenja, ki so bila opravljena do določenega časa, kar je mogoče ugotoviti iz 3. in 4. člena ZDen. Odločbi o razlastitvi zemljišč M.P. sta bili izdani dne 7.1.1976 in dne 9.1.1979, to je v obdobju, ki ga Zakon o denacionalizaciji ne zajema več. Zato je upravni organ ob prejeme zahteve za denacionalizacije ugotovil, da ni pogojev za uvedbo postopka in je izdal sklep, skladno z zgoraj navedenim navodilom. Upravni organ je torej o predlagateljičini zahtevi pravnomočno odločil, vendar se pri tem ni izrekel za nepristojnega in ni zadeve poslal sodišču (4. odst. 66. člena ZUP), kot skuša prikazati pritožba. Zadevo je sodišču res posredoval upravni organ neposredno, ne pa predlagateljica M.P.. V dopisu o odstopu z dne 27.1.1998 in v dopisu z dne 22.5.2000 (list. št. 67) je upravni organ izrecno pojasnil, da je o predlagateljičinem predlogu za denacionalizacijo v celoti odločil in je bil postopek pravnomočno zaključen s sklepom o zavrženju zahteve. Sodišču je zadevo odstopil izključno zaradi zahteve predlagateljičinega pooblaščenca A.P.. Iz sklepa upravnega organa z dne 13.5.1996 in iz navedenih dopisov torej izhaja, da je bilo o zahtevi za denacionalizacijo odločeno in da ni šlo za odstop zahteve sodišču zaradi nepristojnosti upravnega organa. Ta je očitno zadevo odstopil sodišču v nasprotju z določbami ZUP na insistiranje pooblaščenca predlagateljice. Glede na dosedanje ugotovitve je prvi zaključek pritožbenega sodišča, da predlagateljičinega predloga ni več, ker je bilo o njem že odločeno v upravnem postopku. V kolikor pa je odstop sicer že pravnomočno zaključene upravne zadeve sodišču šteti kot ponovno vložen predlog za denacionalizacijo v smislu 5. člena ZDen ali da o že predhodno vloženi zahtevi za denacionalizacijo ni bilo odločeno z vidika 5. člena ZDen, pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga v materialnopravnem in procesnem smislu pravilna. Sprejemljivi so razlogi izpodbijanega sklepa o analogni uporabi 2. odst. 319. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, da o predlogu ni dovoljeno odločiti, ker je bilo o stvari že pravnomočno odločeno in se zato iste zahteve ne sme ponovno uveljavljati oziroma o isti zahtevi ne more ponovno odločiti. Smiselno gre za materialno pravnomočnost, čeprav je bilo o zadevi odločeno v upravnem postopku, skladno pač z zahtevo stranke, ki se ob vložitvi zahteve pri upravnem organu dne 5.5.1993 in med postopkom pri tem organu na denacionalizacijo po 5. členu ZDen ni sklicevala. V zadevah denacionalizacije gre pri določbah ZDen za specialni predpis, ki ureja odpravo krivic, ki pa se ne izvaja po pravilih civilnega prava, ampak temelji pravica do denacionalizacije v ustavni pravici do lastnine iz 33. člena Ustave. Materialnopravna razlaga določb ZDen omogoča ugotovitev, da pomeni denacionalizacija povsem specifičen postopek, v katerem je zahteva za denacionalizacijo s postopkom za njeno izvedbo ena sama, čeprav je postopek lahko razdeljen med dva organa, med upravni organ in sodišče. Ko je zahteva v celoti rešena pri upravnem organu, ki jo je obravnaval in rešil kot pristojni organ, sodišče kot drugi organ tako odločitev o eni zahtevi utemeljeno obravnava z analogijo pravnomočno odločene zadeve in z zavrženjem predloga odkloni njeno obravnavo. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je zavrženje predloga utemeljeno tudi zaradi nepristojnosti prvostopnega sodišča za odločanje o tej zadevi. Izpodbijani sklep vsebuje vse bistvene ugotovitve in zaključke, manjka le končni zaključek, da odločitev o predlagateljičinem predlogu ne spada v sodno pristojnost. Po 5. in 56. členu ZDen je podana pristojnost sodišča v nepravdnem postopku le v primerih, če so stvari ali premoženje upravičenca do denacionalizacije prešle v državo last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. V predlagateljičinem primeru so sporne nepremičnine prešle v državno last na podlagi upravnih odločb, kar je, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, razvidno iz priloženih odločb, iz zemljiškoknjižnega izpiska in iz navedb predlagateljice. V svoji vlogi z dne 7.10.1999 je predlagateljica sama navedla, da so pravni temelj podržavljenja upravne odločbe (list. št. 32). Predlagateljica ni navedla nobenega pravnega posla, s katerim bi predlagateljičine nepremičnine prešle v državno last, kar pomeni, da v tej zadevi ne gre za zahtevo za denacionalizacijo po 5. členu ZDEN. Tako v tej zadevi ni sodne pristojnosti, zaradi česar je predlog pravilno zavržen (1. in 2. odst. 18. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 5. ter 56. členom ZDen. Dodati je še, da v tej zadevi ni bilo potrebe po odločitvi Ustavnega sodišča v sporu o pristojnosti, ker takega spora ni bilo. Upravni organ zadeve sodišču ni odstopil zaradi svoje nepristojnosti. Zaključiti je treba, da je pritožba neutemeljena, izpodbijani sklep pa pravilen in ni obremenjen s kršitvami postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).