Jedro

Škoda, ki jo tožniki zatrjujejo v predmetni zahtevi za izdajo začasne odredbe, predstavlja težko popravljive škode v smislu zakonske zahteve. Zaradi odločitve tožene stranke, da se obveznega cepljenja otroka ne opusti, lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo do smrti, kar nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

I. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se A. A. ne cepi do pravnomočne odločitve tega sodišča v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odločila, da se cepljenje po programu cepljenja pri A. A., rojenemu ... 2021, ne opusti.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predlog za trajno opustitev cepljenja podala zdravnica, ki opravlja cepljenje, kot razlog za opustitev pa navaja alergije na sestavine cepiva (intradermalni test na cepivo C.) in zaradi resnega neželenega učinka cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva (po cepljenju s cepivom C., dne 14. 10. 2021, je prišlo do koprivnice in neutolažljivega joka). Tožena stranka je z dopisom št. 181-45/2022/2 z dne 22. 2. 2022 starša obvestila o uvedbi postopka. Prav tako je celotno zdravstveno dokumentacijo posredovala Komisiji za cepljenje (v nadaljevanju Komisija) s prošnjo za podajo strokovnega mnenja. Pri obravnavi primera je Komisija povzela, da je iz poslanega predloga za opustitev cepljenja in priložene medicinske dokumentacije razvidno, da je bil A. A. do sedaj cepljen enkrat s cepivom C. in dvakrat s cepivom D. Od tretjega meseca dalje (dan po prvem odmerku cepiv C. in D.) ima težave v smislu atopijskega dermatitisa. Izvedli so testiranje s cepivom C. Ugotovili so pozitiven intradermalni test v razredčitvi 1:100 (premer urtike 3-4 mm večjo od izhodiščnega). Odvzete so krvne preiskave. Nadalje so ugotovili močno pozitivno reakcijo na kravje mleko (urtika 10 mm) in sojo. Na lešnike in arašide je bila reakcija negativna. Pediater je priporočal cepljenje pod nadzorom, v bolnišnici. Vrednosti serumskih imunoglobinov in limfocitnih populacij so bile starosti primerne. Vrednosti IgE na kravje mleko so bile zvišane (1,40). Genetsko testiranje na mutacije v alergenu za filagrin je bilo negativno. Pri pregledu dokumentacije oziroma dokazov se je Komisija usmerila na proučitev zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja. Tako je navedla, da atopijski dermatitis ni zaplet cepljenja s cepivom C. in D., pač pa gre za avtoimuno bolezen. Komisija navaja še, da so pri A. A. naredili kožni test proti cepivu C., ki je pokazal rahlo reakcijo. Zaradi varnosti priporoča cepljenje v bolnišnici, pod nadzorom. Minister je na podlagi mnenja Komisije, ki ga je ocenil za skladnega s pravili znanosti in medicinske stroke ter na podlagi priložene zdravstvene dokumentacije ter navedb predlagateljice odločil, da se cepljenje ne opusti.

3. Tožniki se z izpodbijano odločitvijo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo. V njej obsežno navajajo, da tožena stranka v napadeni odločbi ni navedla razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejem izpodbijane odločbe, niti razlogov, zaradi katerih zahtevku tožnikov ni bilo ugodeno. Odločba namreč nima obrazložitve, kot jo zahteva 214. člen Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je zato ni moč preizkusiti. Če bi tožena stranka tožnikom omogočila sodelovanje v postopku oziroma vsaj obravnavala njihovo vlogo in dokaze podane z izjavo dne 8. 7. 2022, bi tako ugotovila, da je tožnik (mladoletni otrok) dan po cepljenju imel hude neželene stranke učinke ter da je bil poleg vsega naštetega tudi z uradnim alergološkim testom (intradermalni test) ugotovljena pozitivna reakcija na cepivo C. Nadalje bi tožena stranka ugotovila, da so v navodilih proizvajalca cepiva C. vse te reakcije navedene kot stranski učinek, zaradi katerih sam proizvajalec navaja, da se pri taki osebi cepiva več ne sme uporabljati. Vse navedene neželene okoliščine pa so nazadnje zakonski pogoj za opustitev cepljenja. Poudarjajo, da je mnenje Komisije za cepljenje nepopolno, saj se ne opredeli do vseh zatrjevanih neželenih učinkih po predhodnem odmerku cepiva C. (večurni neutolažljivi jok do onemoglosti, odsotnost in neodzivnost, asimetrije obraza in motorično nazadovanje ter hude kožne alergijske reakcije), ob pojavu katerih že sam proizvajalec v navodilih o uporabi cepiva odsvetuje nadaljnje odmerke, temveč se osredotoča zgolj na atopijski dermatitis, pa še pri tem zgolj pavšalno zavrača vzročno zvezo s cepljenjem, čeprav se je stanje pojavilo in bilo diagnosticirano ravno po cepljenju. Poudarjajo, da proizvajalec cepiva v navodilih izrecno zapiše, da se cepivo ne sme uporabljati pri otrocih, ki so kadarkoli poprej imeli alergijsko reakcijo na cepivo.

4. Tožniki predlagajo izdajo regulatore začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer da se mladoletnega A. A. ne cepi do odločitve v tem upravnem sporu. Opozarjajo na upoštevanje Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (sprejete 20. 11. 1989 na 44. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da so otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, zahtevo za izdajo začasne odredbe tudi obravnava. Opozarjajo, da zaradi odločitve tožene stranke, da se obveznega cepljenja A. A. ne opusti - lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo do smrti, kar nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. A. A. je po prvem odmerku cepljenja s cepivom C. že utrpel poslabšanje zdravja, doživel je namreč hude stranske neželene učinke (podrobno opisani v tožbi), poleg tega je na podlagi intradermalnega testa dokazano, da je otrok alergičen na dotično cepivo oziroma na sestavine v njem. Oboje predstavlja tudi zakonske pogoje za opustitev cepljenja, enako ob takih okoliščinah predpostavlja sam proizvajalec v navodilih za uporabo cepiva. Tožniki so na podlagi vseh dejstev in okoliščin prepričani, da bi ob nadaljevanju cepljenja, pri otroku prišlo do še hujšega poslabšanja zdravja ter nepopravljive škode ali celo smrti. Po drugi strani pa skladno z načelom sorazmernosti menijo, da javna korist zaradi izdane začasne odredbe ne bo prizadeta. S tem, ko A. A. do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne bo cepljen, se namreč ne bo poseglo v precepljenost prebivalstva, ne bo se povečala nevarnost za širjenje nalezljivih bolezni, tudi raven zdravja prebivalstva se ne bo znižala. Prav tako z vidika varstva mladoletnega otroka zaradi necepljenja do hujših posledic ne bo prišlo, glede na dejstvo, da ta poseg za A. A. predstavlja veliko tveganje in je to tveganje večje od koristi.

5. Tožena stranka odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni podala, prav tako ni sodišču posredovala upravnega spisa.

6. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

7. V upravnem sporu mora sodišče na podlagi presoje navedb predlagatelja in navedb drugih strank v sodnem postopku ter z njihove strani predloženih dokazov presoditi, ali je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, torej ali bi z izvršitvijo akta lahko nastala stranki težko popravljiva škoda.

8. V zvezi z odločanjem glede izdaje začasne odredbe je po novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča treba zaradi spremenjenega razmerja med ureditvijo upravnega spora in uporabo pravdnega postopka, ki je sledila spremembi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),1 spremeniti določena stališča, ki so bila sprejeta v dosedanji sodni praksi. Z izdajo začasne odredbe namreč sodišče odloži ali drugače uredi izvrševanje izpodbijane odločitve izvršne veje oblasti do tedaj, ko pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodi, da je navedena odločitev pravilna in zakonita, s tem pa pomembno prispeva k pravni varnosti v razmerju delitve oblasti (2. in 3. člen Ustave). Glede na navedeno je stališče, da sodišče predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, saj za to ni zakonske podlage niti v ZPP niti v ZUS-1. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze, njihov obstoj oziroma resničnost pa se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za dokazana (214. člen in naslednji ZPP), ob ponujenih dokazih, ki jih ni mogoče šteti za nedovoljene, nepotrebne oziroma neprimerne, pa tudi izvesti ustrezen dokazni postopek.2

9. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena tega zakona lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.

11. Sodišče je najprej presojalo, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen zgoraj navedeni temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, ki je torej v tem, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta, in težko popravljivost te škode. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije, v primeru t. i. ureditvene začasne odredbe pa o nujnosti začasne ureditve stanja. Pri tem mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Šele, ko sta ta dva pogoja izpolnjena, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.3

12. Sodišče ugotavlja, da tožniki zahtevajo izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe. Tožniki opozarjajo, da je predlog za opustitev cepljenja podala pediatrinja otroka, torej zdravnica, ki bi morala opraviti cepljenje, nadalje poudarjajo vse neželene učinke po predhodnem odmerku cepiva C. (večurni neutolažljivi jok do onemoglosti, odsotnost in neodzivnost, asimetrije obraza in motorično nazadovanje ter hude kožne alergijske reakcije). Posebej poudarjajo, da je ob pojavi teh že sam proizvajalec v navodilih o uporabi cepiva odsvetuje nadaljnje odmerke, in izrecno zapiše, da se cepivo ne sme uporabljati pri otrocih, ki so kadarkoli poprej imeli alergijsko reakcijo na cepivo. V zvezi s tem sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, da gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

13. Glede na navedeno in upoštevajoč razloge, na katerih tožniki gradijo sklep o nujnosti izdaje začasne odredbe, sodišče ugotavlja, da škoda, ki jo tožniki zatrjujejo v predmetni zahtevi za izdajo začasne odredbe, predstavlja težko popravljive škode v smislu zakonske zahteve iz 32. člena ZUS-1. Zaradi odločitve tožene stranke, da se obveznega cepljenja A. A. ne opusti, lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo do smrti, kar nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Iz same izdane odločbe pa izhaja, da je A. A. že po prvem odmerku cepiva s cepivom C. utrpel poslabšanje zdravja, doživel je namreč neželene učinke, ki jih sicer tožniki utemeljujejo kot hude, česar tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ni podala odgovora na začasno odredbo, ni prerekala, tako da se navedeno šteje za dokazano (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). Prav tako iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil opravljen intradermalni test na cepivo, ki dokazuje, da je otrok alergičen na dotično cepivo oziroma na sestavine v njem. Navedeno pa je bil tudi razlog, da je predlagateljica - otrokova osebna zdravnica kot oseba s strokovnim znanjem, podala predlog za opustitev cepljenja. Oboje predstavlja tudi zakonske pogoje za opustitev cepljenja. Poudariti pa je tudi, da ob takih okoliščinah celo sam proizvajalec v navodilih za uporabo cepiva cepljenje prepoveduje. Sodišče na podlagi vseh dejstev in okoliščin ugotavlja, da so tožniki izkazali težko popravljivo škodo, in sicer, da bi ob nadaljevanju cepljenja, pri otroku prišlo do še hujšega poslabšanja zdravja ter nepopravljive škode ali celo smrti.

14. Sodišče meni, da javna korist zaradi izdane začasne odredbe ne bo prizadeta. S tem, ko A. A. do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne bo cepljen, se namreč ne bo poseglo v precepljenost prebivalstva, ne bo se povečala nevarnost za širjenje nalezljivih bolezni, tudi raven zdravja prebivalstva se ne bo znižala. Prav tako z vidika varstva mladoletnega otroka zaradi necepljenja do hujših posledic ne bo prišlo, glede na dejstvo, da ta poseg za A. A. predstavlja veliko tveganje in je to tveganje večje od koristi.

15. Glede na navedeno je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in sklenilo, da se mld. A. A. ne cepi do odločitve v tem upravnem sporu.

16. Stroški, nastali v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil te stroške, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v sporu. Zato bo tudi o teh stroških odločeno s končno odločbo. Sodišče si posledično odločitev o stroškovnem zahtevku pridrži do končne odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Po določbi prvega odstavka 122. člena ZPP-E, ki se uporablja od 14. 9. 2017, se namreč v upravnem sporu uporablja ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. 2 Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022. 3 Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016.