Jedro

Sankcije zaradi neaktivnosti stranke, ki so predvidene v postopkih v sporih majhne vrednosti, so dopustne pod pogojem, da imajo legitimen namen – učinkovito sodno varstvo v razumnem roku. Takšne omejitve morajo biti jasne in nedvoumne, pravdne stranke pa morajo biti z njimi pravočasno seznanjene. ZPP zato izrecno določa, da mora biti tudi opozorilo stranki, da bo v primeru, da na tožbo ne bo odgovorila, izdana sodba na podlagi pripoznave, toženi stranki poslano že ob vročitvi tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba na podlagi pripoznave se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 2.232,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) in pravdne stroške v višini 60,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in jo pravilno korigira.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podala povsem neobrazložen odgovor ne tožbo, v katerem ni navedla niti tega ali tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti ali deloma ter v katerem delu (zapisala je le, da se tožba nanaša na neobstoječ poslovni subjekt). Skladno z 277. in 278. členom ZPP se v takšnih primerih šteje, da odgovor na tožbo sploh ni bil vložen, kar je toženi stranki argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje(1). Na posledice ne vložitve ugovora oziroma vložitve neobrazloženega ugovora pa je bila tožena stranka jasno opozorjena tudi v pozivu, naj odgovori na tožbo (v spisu na l. št. 14).

6. Iz citiranega poziva izhaja, da je bila tožena stranka pozvana, naj na tožbo odgovori v roku 30 dni (in ne v 8 dneh, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe(2)) ter, da bo v primeru, ko na tožbo ne bo odgovorila (ali njen odgovor ne bo obrazložen) sodišče izdalo zamudno sodbo. Toženi stranki torej ni bil poslan poziv, predviden v drugem odstavku 453.a člena ZPP, ki v sporih majhne vrednosti, za primer opustitve odgovora na tožbo, predvideva izdajo sodbe na podlagi pripoznave.

7. Sankcije zaradi neaktivnosti stranke, ki so predvidene v postopkih v sporih majhne vrednosti, so dopustne pod pogojem, da imajo legitimen namen – učinkovito sodno varstvo v razumnem roku. Takšne omejitve morajo biti jasne in nedvoumne, pravdne stranke pa morajo biti z njimi pravočasno seznanjene. ZPP zato izrecno določa, da mora biti tudi opozorilo stranki, da bo v primeru, da na tožbo ne bo odgovorila, izdana sodba na podlagi pripoznave, toženi stranki poslano že ob vročitvi tožbe (drugi odstavek 453.a člena ZPP). V kolikor do tega ne pride, sodišče sodbe na podlagi pripoznave ne sme izdati(3).

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sodbo na podlagi pripoznave izdalo kljub dejstvu, da tožene stranke na takšno posledico ni opozorilo. Izrecno jo je celo opozorilo, da bo v primeru opustitve odgovora na tožbo izdalo zamudno sodbo. Čeprav so posledice izdaje ene in druge sodbe enake (ugoditev tožbenemu zahtevku), je izdaja zamudne sodbe povezana z opravo določenih „pripravljalnih“ dejanj – potrebno je opraviti preizkus sklepčnosti tožbe ter obrazložiti uporabo materialnega prava. Na drugi strani sodišče pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave ne preverja, ali iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka. Preveri le, ali so izpolnjene predpostavke za izdajo takšne sodbe in ali ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati.

9. Ker torej sodišče prve stopnje tožene stranke na posledico iz drugega odstavka 453.a člena ZPP ni opozorilo (ampak je izrecno zapisalo, da bo v primeru, če odgovor na tožbo ne bo vložen, izdalo zamudno sodbo), nato pa je vseeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo slednje moralo presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. odstavka 318. člena ZPP.

10. Pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka pojasnjuje zakaj tožbeni zahtevek po njeni oceni ni utemeljen, so prepozne in posledično neupoštevne. Tožena stranka namreč ni izkazala, da jih brez svoje krivde v postopku na prvi stopnji ni mogla podati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz navedbe, da tega ni storila, ker je bila prepričana, da bo postopek ustavljen ali pa bo tožba dopolnjena s pravilnim nazivom tožene stranke, namreč ne izhaja, da navedb ne bi mogla podati. Ravno nasprotno, iz njih izhaja, da bi to lahko storila, a se je odločila, da ne bo. Višje sodišče se zato do njih ni vsebinsko opredeljevalo oziroma jih ni presojalo.

Op. št. (1): Pritožbene navedbe, da dejstvo, da tožena stranka zahtevku nasprotuje, izhaja že iz besede „ugovarjati“so povsem irelevantne, saj tožena stranka v odgovoru na tožbo te besede sploh ni uporabila.

Op. št. (2): Pri tem velja dodati, da sodišče prve stopnje ni štelo, da je bi bila vloga, naslovljena odgovor na tožbo, vložena prepozno. Fikcija, da odgovor ni bil vložen je nastala iz razloga, ker slednji ni bil obrazložen.

Op. št. (3): Tako tudi N. Betteto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 719.