Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku znesek 1,225.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 490.000,00 SIT s pripadki, sodbo sodišča prve stopnje pa je razveljavilo v obsodilnem delu glede zneska 30.000,00 SIT s pripadki. V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo, v celoti pa tudi pritožbo tožnika ter v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga tudi spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo dosojena odškodnina ustrezno znižana. Meni, da ni dokazano, da je poškodoval tožnika. Sam ni bil sposoben opraviti poizvedb o tem, na kakšen način se je tožnik v resnici poškodoval. Ob logičnem sklepanju okoliščin bi bilo treba uporabiti tudi določbo 192. člena ZOR. Dosojena odškodnina je previsoka, protetike pa presegajo običajne stroške. Uporabiti bi bilo treba določbo 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), omogočajo zanesljivo sklepanje, da je škodo, katere povrnitev tožnik zahteva, temu v ugotovljenih okoliščinah povzročil toženec (154. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih), kot tudi to, da je zanjo odgovoren (158. člen ZOR). Vse, kar toženec v tej smeri revizijsko uveljavlja, pomeni le njegovo nezadovoljstvo z dokazno oceno in je na revizijski stopnji neupoštevno. V reviziji nakazana morebitna uporaba določbe 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti doslej ni bila niti omenjena, predvsem pa s trditvenim gradivom v ničemer ni podprta. V tej smeri na revizijski stopnji ni mogoče razpravljati.

Višina dosojene odškodnine je v reviziji grajana le s kratko omembo, ta pa vendarle zahteva uradni preizkus po določbi 386. člena ZPP. Po posameznih postavkah dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 330.000,00 SIT (100.000,00 SIT za telesne bolečine, 30.000,00 SIT zaradi prestanega strahu in 200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) glede na naravo poškodb ne odstopa navzgor od odškodnin, priznavanih v sodni praksi za podobne primere. Zato je ni mogoče zniževati. Višina dosojene odškodnine za zobno protetiko pa je del dejanskih ugotovitev, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče obravnavati.

Uporaba določbe 191. člen ZOR o zmanjšanju odškodnine zaradi upoštevanja šibkega premoženjskega stanja toženca kot povzročitelja škode pa ne prihaja v poštev, ker je po dejanskih ugotovitvah škoda povzročena namerno.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).