Jedro

„Grožnja“ s policijo v danih okoliščinah ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na presojo tožničine svobodne volje.

Za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi gre, kadar pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki ga določa zakon ali pogodba o zaposlitvi. Tožnica je v odpovedi izjavila, da prekinja delovno razmerje pred potekom pogodbeno določenega odpovednega roka, vendar to ne vpliva na veljavnost odpovedi. Gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice in za implicitno vsebovan predlog za sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Tak predlog je tožena stranka sprejela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitve sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2007, s katerim naj bi tožnici istega dne prenehalo delovno razmerje. Posledično je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo in še traja do 31. 10. 2007, da je dolžna tožena stranka pozvati tožnico nazaj na delo, ji vzpostaviti delovno razmerje za določen čas do 31. 10. 2007 in ji za čas po 26. 7. 2007 do 31. 10. 2007 obračunati in izplačati mesečne plače, kot če bi delala. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnica ni dokazala napak volje pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ji je zakonito prenehalo delovno razmerje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja navedbe, da je izjavo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi napisala pod prisilo oziroma grožnjo toženca, da bo poklical policijo. Šlo je za izsiljevanje tožnice, ki je bila noseča in je še bolj pazila nase, kar je toženec vedel. Obtožba kraje je za vsakega človeka, še posebej, če je neutemeljena, huda obtožba, ki je pri tožnici skupaj z grožnjo o tem, da bo poklicana policija, povzročila spremembo takratnega duševnega stanja, kar je podkrepljeno tudi z medicinsko dokumentacijo. Ni šlo za zakonito, pač pa za nedopustno grožnjo, ki je pri tožnici povzročila utemeljen strah, saj se je zbala, kaj bo z njo in njenim otrokom, če bodo poklicali policijo. Tožnica se zaradi groženj s policijo ni zavedala posledic svoje pisne izjave, zaradi česar ni mogoče govoriti o njeni pravi volji. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 176/98 z dne 22. 12. 1998. Graja tudi zaključek pritožbenega sodišča, da ni šlo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, pač pa za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi lahko v primeru odpovedi do prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo šele s potekom odpovednega roka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Predmet tega spora je vprašanje, ali je tožnica podala veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi petega odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca neveljavna, če je podana zaradi grožnje ali prevare s strani delodajalca ali v zmoti delavca. Ker ZDR v zvezi s tem nima posebnih določb, se na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta zato pri materialnopravni presoji pravilno izhajali iz določbe 45. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz te določbe izhaja, da je napaka volje zaradi grožnje podana, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo; pri čemer pa je pravno mogoče upoštevati le utemeljen strah, ki je podan v primeru, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da so 26. 7. 2007 sodelavci tožnico osumili, da je eni od sodelavk, M. K., vzela denar, kar ji je toženec predočil, in ker je te obtožbe zanikala, jo je vprašal, ali naj pokliče policijo. Ali so bile obtožbe na račun tožnice utemeljene ali ne, ni pomembno, saj tožnice, v kolikor je bila prepričana, da so vanjo uperjeni očitki neutemeljeni, policije ni moglo biti utemeljeno strah. Razen “grožnje” s policijo, ki, kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, v danih okoliščinah ne more predstavljati nedopustne grožnje v smislu določbe 45. člena OZ, ki bi lahko vplivala na presojo svobodne volje tožnice, le-ta pri pisanju svoje lastnoročne izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila deležna fizičnega nasilja ali verbalnih groženj in delodajalec nanjo tudi ni izvajal nobenega pritiska.

8. Vrhovno sodišče je sodno prakso, po kateri grožnja z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja, ali celo prigovarjanje ali nagovarjanje k odpovedi niso razlogi, ki bi pomenili nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah), bistveno zmoto ali prevaro, ki bi lahko povzročila razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, gradilo dolga leta (1), zato je sklicevanje tožnice na eno samo sodbo Vrhovnega sodišča, ki je glede na dejanske okoliščine primera tudi sicer neprimerljiva, nekorektno.

9. Ker “grožnja” s policijo v danih okoliščinah ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na presojo svobodne volje tožnice, njenemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ni bilo mogoče ugoditi. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta zato sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da pri tožnici niso bile podane napake volje zaradi grožnje. Revizijski očitki v obliki ponovnega navajanja in interpretiranja dejstev in dokazov, ki naj bi dokazovali tožničine napake volje, so usmerjeni v izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč, zato jih, ker ne gre za dovoljen revizijski razlog, pri revizijskem preizkusu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče upoštevati.

10. V zvezi s pravno naravo izjave tožnice z dne 26. 7. 2007 sodišče ugotavlja, da je tega dne lastnoročno napisala in podpisala, "da prekinja delovno razmerje 24. 7. 2007 ob 10. uri na lastno željo brez obveznosti“. Iz besedila te izjave izhaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca v skladu s prvim odstavkom 80. in 81. člena ZDR, saj je v njem jasno izražena volja tožnice, da ji delovno razmerje preneha. Za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi gre, kadar pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki ga določa zakon ali pogodba o zaposlitvi. Res je, da je tožnica v odpovedi izjavila, da prekinja delovno razmerje 24. 7. 2007, torej pred potekom pogodbeno določenega odpovednega roka, vendar to ne vpliva na veljavnost same odpovedi. Gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice in za implicitno vsebovan predlog za sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Tak predlog je tožena stranka sprejela. Gre namreč za prostovoljno odločitev delodajalca, da ob redni odpovedi delavca pristane (ali ne pristane) na krajši odpovedni rok. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavke.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VIII Ips 411/2007 z dne 20. 4. 2009 in tam navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča.