Jedro

Ker izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice, zatrjuje tožena stranka, je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstoja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 3. 10. 2012 je sodišče prve stopnje s sklepom postopek ustavilo v umaknjenem delu tožbe za 165,04 EUR (I. točka izreka), s sodbo pa razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37566/2010 z dne 21. 3. 2010 ostane v veljavi za glavnico v višini 68,35 EUR ter 8,5 % DDV oziroma 74,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2007 dalje do plačila; v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo ter zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.280,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (odločitvi v II. in III. točki izreka) sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter stroškovno odločitev zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka trditve tožeče stranke, da se glasba v poslovalnicah tožene stranke predvaja, sploh ni prerekala. Podala ni nikakršnih trditev, da glasbe v poslovalnicah oziroma v kateri od njih, v februarju 2007, ni predvajala. Navajala je le, da je v svojih prostorih od 1. 1. 2007 organizirala lastno interno mrežo predvajanja glasbe. Po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP se dejstva, ki jih stranka ni zanikala, štejejo za priznana. Sodišče je postopalo nezakonito, ko je o takšnem nespornem, neprerekanem dejstvu izvajalo dokaze in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj nepravilna uporaba določbe 214. člena ZPP vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na to, da tožena stranka ni zanikala predvajanja glasbe v svojih poslovalnicah, je povsem vseeno, ali je tožeča stranka sploh predložila kakšne zapisnike o kontroli in ostale dokaze o tem dejstvu in se sodišče ne bi smelo spustiti v ugotavljanje, ali predloženi zapisniki o kontroli in izpovedbe prič dokazujejo uporabo glasbe. Tožena stranka bi morala predvajanje samo avtorsko nevarovane glasbe konkretizirano in substancirano zatrjevati, v nadaljevanju pa še dokazati. Po mnenju pritožnika tožena stranka ni zmogla niti trditvenega bremena, pa tudi ne dokaznega. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da naj bi se tožena stranka branila z uspešnim sklicevanjem na izjemo iz 59. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), saj naj bi predvajala klasično glasbo avtorjev, ki so mrtvi že več kot 70 let, kar naj bi tudi izkazala s predložitvijo seznama predvajane glasbe (priloga B8). Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2010 zgolj navajala, da iz priloženih listin oziroma seznamov jasno izhaja, da v relevantnem obdobju ni predvajala glasbe, ki je avtorsko zaščitena, pri čemer niti z besedo ne opredeli, zakaj naj bi bila z njene strani uporabljena glasba avtorsko nezaščitena, iz njenih navedb ne izhaja niti, katero izmed zakonsko predvidenih izjem naj bi v tem postopku uveljavljala, kaj šele, da bi konkretno zatrjevala zakonsko opredeljen dejanski stan izjeme. Tudi ne more biti upoštevno njeno pavšalno sklicevanje na uporabo klasične glasbe. Klasična glasba namreč sama po sebi ne predstavlja izjeme (avtorsko nevarovane glasbe) po ZASP. Pomanjkljive trditvene podlage dokazi ne morejo nadomestiti. Tožena stranka tudi ni konkretizirala glasbo katerih avtorjev je uporabljala in da naj bi od njihove smrti preteklo že več kot 70 let. Ko je predložila seznam predvajane glasbe, ni povedala, katera zatrjevana pravno pomembna dejstva naj bi z njimi potrjevala. Sodišče takšnega dokaznega predloga zato ne bi smelo upoštevati. Sodišče pa je takšen dokaz celo „povzdignilo“ v krovni dokaz, na katerega je oprlo svojo odločitev, s čimer je kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Sodišče ne sme ugotavljali dejstev, ki jih ni navajala nobena od pravdnih strank. Tožena stranka je poleg tega predložila sezname predvajane glasbe zgolj za dneve 2. 2. 2007, 11. 2. 2007 in 26. 2. 2007, pravno pomembna pa je uporaba glasbe v celotnem mesecu februarju 2007. Pomanjkljivega trditvenega in dokaznega bremena tudi ne more nadomestiti dopis tožene stranke tožeči stranki z napovedjo, da bo v svojih poslovalnicah s 1. 1. 2007 prenehala s predvajanjem avtorsko varovanih glasbenih del. Četudi je to storila, to še ne pomeni, da je dejansko uporabljala le nevarovana glasbena dela. Ko je sodišče izvedlo dokaz – vpogled v seznam predvajanje glasbe ter nanj celo oprlo svojo odločitev, je poleg relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (kršitev določbe 7. člena ZPP), tožeči stranki tudi odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega so seznami predvajane glasbe sestavljeni v tujem (angleškem) jeziku, katerih overjenega prevoda tožena stranka ni predložila, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega ima sodba take pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba je pavšalno obrazložena (med drugim ne zajema imen avtorjev in ne časa smrti vsakega od njih). Sodišče prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, ko na enem mestu (pravno pravilno) navaja, da se uporabnik lahko upre plačilu samo, če dokaže, da je v javnosti predvajal glasbena dela, pri katerih je od smrti njihovega avtorja že poteklo 70 let, v nadaljevanju, v nasprotju z navedenim in brez pravne podlage, tožeči stranki očita, da ni dokazala, da je tožena stranka predvajala avtorsko varovano glasbo. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi in toženi stranki tudi naložiti povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožeči stranki očita, da v zvezi s posameznimi vtoževanimi računi ni podala zadostne in jasne trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, kateri konkretni dokazi dokazujejo katera konkretna dejstva oziroma katere listine se nanašajo na posamezne račune. Tožbeni zahtevek se nanaša na mesec februar 2007. Tožeča stranka pa je predložila le nekaj zapisnikov o kontrolah iz tega obdobja. Dejstvo, kakšno glasbo je tožena stranka predvajala pred in po vtoževanem časovnem obdobju, za to pravdo ni bistveno. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah v vtoževanem obdobju predvajala avtorsko varovano glasbo. Kontrolorji tožeče stranke so izpovedali, da se ob posameznih kontrolah glasba sploh ni predvajala. Tožeča stranka v spis ni vložila zapisnikov o kontrolah, ki izkazujejo, da se glasba ni predvajala. Zato sklepanje o preteklih in prihodnjih obdobjih ne more biti dopustno. V tem obsegu je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da je priznalo nadomestilo za uporabo glasbe le v primerih, ko o tem obstajajo zapisi v zapisniku iz vtoževanega obdobja in tisti v mesecu ali dveh pred ali po spornem obdobju. V nadaljevanju pa iz posameznih priznanih postavk izhaja, da se sodišče prve stopnje sklicuje na zapisnike, ki od navedenih kriterijev odstopajo (npr. zapisnik o kontroli z dne 5. 7. 2007).

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da se je v njenih poslovalnicah predvajala glasba. Res je prvenstveno ugovarjala, da se je v njenih poslovalnicah po 1. 1. 2007 (tožbeni zahtevek se nanaša na nadomestilo za uporabo glasbe za mesec februar 2007) predvajala klasična glasba, pri kateri je od smrti avtorjev že poteklo več kot 70 let (avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti – 59. člen ZASP). Vendar pa je v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2011 (list. št. 100) dopustila možnost, da se v nekaterih poslovnih objektih ves čas po 1. 1. 2007 ali v posameznem obdobju, glasba sploh ni predvajala, sicer pa tudi opozorila, da iz nekaterih zapisnikov tožeče stranke o kontrolah izhaja prav to – da se glasba (v nekaterih) njenih poslovalnicah sploh ni predvajala. Očitane kršitve določb postopka (izvajanje dokazov o neprerekanih dejstvih) zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

9. Tožeča stranka v pritožbi pravilno navaja, da je trditveno in dokazno breme, da se je v poslovalnicah tožene stranke predvajala izključno glasba, glede katere materialna avtorska pravica zaradi poteka časa ne obstoji več, na toženi stranki. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Ker izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice, zatrjuje tožena stranka, je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstoja (primerjaj odločbi VSL II Cp 127/2013 in II Cp 2922/2012). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe torej napačno zapisalo, da bi morala tožeča stranka dokazati ne le, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah predvajala glasbo, pač pa tudi, da je bila ta glasba avtorsko varovana. Vendar pa ta napačna obrazložitev ni v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Tožena stranka je namreč zatrjevala in dokazala, da je v vtoževanem obdobju v večini poslovalnic res predvajala glasbo, glede katere materialna avtorska pravica zaradi poteka časa ne obstoji več.

10. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede izjeme od obveznosti plačila nadomestila za uporabo glasbe, na katero se je sklicevala. Tožena stranka je namreč jasno navedla (npr. v vlogi z dne 11. 11. 2011), da je predvajala avtorsko nezaščiteno glasbo, saj je predvajala klasično glasbo avtorjev, za katere je splošno znano, da so mrtvi že več kot 70 let (59. člena ZASP) in avtorje tudi primeroma naštela. Tožeča stranka ni nikoli prerekala trditve, da so avtorji, katerih glasbo je tožena stranka predvajala (in ki jih je primeroma navedla), njihova imena pa sicer izhajajo iz sodišču predloženih seznamov predvajane glasbe (priloga B5 do B7) že več kot 70 let mrtvi. Pritožbeni očitek, da tožena stranka ni navedla imen vseh avtorjev in trenutka smrti vsakega od njih, je zato neutemeljen. Kot rečeno, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so vsi avtorji iz seznamov tožene stranke mrtvi že več kot 70 let, zato tega ni bilo potrebno dokazovati (214. člen ZPP). Le v primeru, da bi tožeča stranka nasprotovala trditvi o nevarovanosti v seznamih navedenih glasbenih del, bi bila tožena stranka dolžna navesti toliko podatkov o avtorju, da bi bilo v primeru spornosti avtorstvo ali čas avtorjeve smrti možno preveriti. Sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da iz predloženih seznamov izhajajo klasična dela in njihovi avtorji, od katerih smrti je poteklo 70 let ali več, torej ni storilo v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka (prekoračitve razpravnega načela in hkrati pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Navedbe o predvajanju avtorsko nevarovane glasbe je tožena stranka dokazovala s seznami predvajane glasbe z dne 2. 2. 2007, 11. 2. 2007 in 26. 2. 2007 (priloge B5 do B7). Ne drži pritožbena navedba, da dokazni predlog z vpogledom v te listine ni bil substanciran. Tekom postopka je namreč tožena stranka jasno navajala, da iz teh seznamov izhaja, da v relevantnem obdobju ni predvajala glasbe, ki je avtorsko zaščitena.

12. Res je sicer, kar navaja tožeča stranka v pritožbi, da se omenjeni seznami nanašajo le na tri dni v vtoževanem obdobju (mesecu februarju 2007). Vendar pa glede na življenjsko povsem prepričljive (in dokazane) trditve tožene stranke, da se je za predvajanje takšne avtorsko nevarovane glasbe v vseh svojih poslovalnicah z dnem 1. 1. 2007 odločila potem, ko s tožečo stranko ni uspela doseči ustreznega dogovora, upoštevaje obsežnost, natančnost in specificiranost teh seznamov, pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je po takšnem seznamu predvajala avtorsko nevarovana glasba tudi v drugih dneh vtoževanega obdobja, v večini poslovalnic tožene stranke.

13. Seznami predvajanih del so razumljivi, kljub temu, da vsebujejo besede v tujem jeziku: spot started, song started, spot ended, song ended. Dejstvo, da seznami niso prevedeni, je sicer v nasprotju z določilom drugega odstavka 226. člena ZPP, vendar pa to na pravilnost odločitve ni v ničemer vplivalo. V pritožbi očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana (prvi odstavek 339. člena ZPP). Poleg tega tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje na potrebo po prevodu te listine niti ni opozorila (286b člen ZPP).

14. Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da bi lahko šlo pri klasični glasbi, ki jo je tožena stranka predvajala, za priredbe ali predvajanja iz neoriginalnih partitur. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da to dokaže (212. člen ZPP), ki pa ga, kot je pravilno obrazložilo, ni zmogla.

15. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka, da so si razlogi o predvajanju glasbe v poslovalnicah tožene stranke v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju, ni podana. V pritožbi izpostavljena obrazložitev, da tožeča stranka ni dokazala, da se je v spornem obdobju predvajala glasba, ni v nasprotju z nadaljnjo v pritožbi izpostavljeno obrazložitvijo, da je tožena stranka dokazala predvajanje avtorsko nevarovane glasbe v spornem obdobju, pač pa se ti obrazložitvi dopolnjujeta. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka dokazala predvajanje avtorsko nevarovane glasbe v tistih poslovalnicah, kjer je v zapisnikih tožeče stranke o kontrolah v spornem obdobju pri navedbi aparata navedeno ozvočenje (v tem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo). V poslovalnicah, kjer zapisniki kontrolorjev iz spornega obdobja navajajo predvajanje glasbe iz radia ali televizije, pa je sodišče prve stopnje štelo, da se je predvajala avtorsko varovana glasba (v tem delu je tožbenemu zahtevku ugodilo). Glede ostalih poslovalnic pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi se v njih v spornem obdobju glasba sploh predvajala.

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo:

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka v zvezi s posameznimi vtoževanimi računi ni podala zadostne in jasne trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, kateri dokazi dokazujejo katera dejstva oziroma katere listine se nanašajo na posamezne račune. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2010 za vsak vtoževani račun posebej navedla poslovalnice tožene stranke, na katere se račun nanaša, in dokaze, s katerimi dokazuje utemeljenost s posameznim računom zahtevanega plačila. V pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2010 je ponovno za vsak vtoževan račun posebej navedla poslovne prostore tožene stranke na katere se račun nanaša, in denarni znesek, ki ga zahteva kot nadomestilo za uporabo glasbe za vsak posamezen poslovni prostor tožene stranke.

17. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je v posameznih njenih poslovalnicah po 1. 1. 2007, kljub njenemu navodilu, da se ne sme predvajati avtorsko varovane glasbe, preko radijskih ali TV sprejemnikov predvajala prav ta glasba (zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo). Pač pa izpodbija obrazložitev sodišča prve stopnje, da se poleg zapisnikov kontrolorjev tožeče stranke, iz katerih je razvidna uporaba avtorsko varovane glasbe v vtoževanem obdobju (februar 2007), pri odločitvi upoštevajo tudi tovrstni zapisniki iz nekaj mesecev pred in po vtoževanem obdobju. Meni, da dejstva, kakšno glasbo je tožena stranka predvajala pred in po vtoževanem obdobju, za to pravdo ni bistveno. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem ne strinja. S 1. 1. 2007 je tožena stranka spremenila režim oskrbe svojih poslovnih prostorov z glasbo. Zapisniki o kontrolah tožeče stranke iz obdobja po 1. 1. 2007 imajo dokazno vrednost, saj dokazujejo kako se je po 1. 1. 2007 izvajalo navodilo tožene stranke. Zapisniki iz tega obdobja kažejo, da se ni v vseh poslovalnicah predvajala izključno glasba, katere materialno avtorska pravica zaradi poteka časa ne obstoji več. Dokazno breme, da je v spornem obdobju v svojih poslovalnicah tožena stranka predvajala glasbo, je res na tožeči stranki (na toženi stranki pa je, kot rečeno, dokazno breme, da je predvajala avtorsko nevarovano glasbo). Vendar pa od tožeče stranke kljub temu ni mogoče pričakovati, da bo prav vsak mesec napravila kontrolo v prav vsaki poslovalnici tožene stranke (primerjaj sklep VSL II Cp 127/2013). Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi zapisnike o kontrolah tožeče stranke iz nekaj mesecev pred in po vtoževanem obdobju, saj je na podlagi njih mogoče sklepati tudi o predvajanju avtorsko varovane glasbe v vtoževanem mesecu (pri čemer tožena stranka ni dokazala, da bi se v tem obdobju v poslovalnicah, pri katerih iz zapisnikov kontrolorjev izhaja uporaba glasbe preko radijskih in TV sprejemnikov, predvajala glasba avtorjev, ki so umrli pred več kot 70 leti).

18. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli in ker odgovora na pritožbo nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena ZPP).