Jedro

Ker je tožena stranka izpolnila zahtevek v skladu z med pravdo sklenjenim dogovorom, ji je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožnikove stroške postopka, saj je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej pravilno glasi: "Pravdni postopek se zaradi umika tožbe ustavi.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.147,40 EUR EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka dalje do plačila." V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 210,22 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožbeni zahtevek na povrnitev zneska 1.519.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2005 za sanacijo strehe stanovanjske hiše tožnikov, z umikom tožbe končan in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.319,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2007 dalje.

Proti takšnemu sklepu je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozoril je, da z umikom tožbe tožbeni zahtevek ne more biti končan, ampak je lahko končan le pravdni postopek. Sodišče pa bi moralo izdati sodbo na podlagi odpovedi v smislu 317. člena ZPP in tožbeni zahtevek zavrniti. Nadalje je navedel, da sploh ni izpolnil obveznosti po tožbenem zahtevku, ampak je izpolnil ustni dogovor, ki sta ga pravdni stranki dosegli na poravnalnem naroku dne 21. 9. 2006, in sicer je izvedel sanacijo strehe na hiši tožnikov. Pri tem je pojasnil, da ni saniral celotne strehe, ampak le streho okoli frčad. Tožbenega zahtevka na plačilo 1.519.000,00 SIT pa ni realiziral in ga tudi ni pripoznal, zato ni mogoče zaključiti, da je izpolnil glavni zahtevek. Po pritožnikovem mnenju zato tudi ni mogoče uporabiti določbe, da gre za umik tožbe po izpolnitvi. Poleg tega mu je sodišče posredovalo vlogo tožnikov brez poziva, da se o njej izjavi. Sodišče bi to moralo storiti, v kolikor se je odločilo zaključiti brez razpisa glavne obravnave. ZPP pa tudi ne določa, da, če se stranka ne izjavi o navedbah nasprotne stranke, se domneva, da z njimi soglaša. Sankcija za neodgovor na vlogo ne more biti ugoditev predlogu. V konkretnem primeru bi moralo sodišče izhajati iz določb 158. člena ZPP in naložiti stroške tožnikoma ali 159. člena ZPP in glede na sklenjeno poravnavo odločiti, da nosi vsaka stranka svoje stroške, ali pa upoštevati dejanski pravdni uspeh. Tožbeni zahtevek je namreč meril na plačilo celotne kritine, dejansko pa je bila zamenjana kritina v delu 1/12. Sodišče bi moralo tudi presoditi, ali je bila tožba potrebna in posledično, ali so bili potrebni stroški postopka. Pritožnik je tako izpodbijal tudi višino odmerjenih stroškov, ker po njegovem mnenju niso bili vsi potrebni za pravdo. Sodišče je priznalo tožnikoma stroške petih pripravljalnih vlog, dveh urgenc, posveta s stranko in takso za tožbo, pri tem pa ni upoštevalo, da se navedbe v pripravljalnih vlogah ponavljajo, obvestilo sodišču, da je tožena stranka izvedla sanacijo strehe, ni pripravljalni spis in zanj ni mogoče priznati 200 točk. Prav tako ni bilo nobene potrebe za četrti pripravljalni spis, v tretjem pa tožnika povzemata navedbe prejšnjih vlog, pa tudi sicer navedbe te vloge niso bile potrebne. Pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se izda sodba na podlagi odpovedi ter odloči, da sta mu tožnika dolžna povrniti vse pravdne stroške. Podredno pa je predlagal, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške oz. da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroški te pritožbe pa naložijo v plačilo tožnikoma z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik je neutemeljeno navedel, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, da je prišlo med postopkom do izpolnitve zahtevka, saj ni izpolnil obveznosti po tožbenem zahtevku, ampak po ustnem dogovoru. V pritožbi je navedel, kot izhaja tudi iz spisovne dokumentacije, da se je na naroku dne 21. 9. 2006 (zapisnik na list. št. ...) dogovoril s tožnikoma, da bo streho ustrezno popravil. Pritožbeno ni izpodbijano, da sta se obe pravdni stranki strinjali s takšno naturalno izpolnitvijo. Glede na to, da sta se tudi tožnika strinjala s prenovo strehe, torej z naturalno restitucijo, namesto denarne, je moč zaključiti, da je prišlo med pravdnim postopkom do nadomestne izpolnitve zahtevka, s katero sta se strinjali obe pravdni stranki (283. člen Obligacijskega zakonika-OZ). Tožnika sta po popravilu strehe štela, da je bil njun zahtevek izpolnjen, zato sta umaknila tožbo v delu glavnega zahtevka, ki se je nanašal na denarno odškodnino za sanacijo strehe na stanovanjski hiši, vztrajala pa sta še pri povrnitvi pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče se glede na obrazloženo ne more strinjati s pritožnikom, da zahtevka tožnikov ni izpolnil. Pritožbena navedba, da sta tožnika zahtevala plačilo odškodnine za celotno kritino, kritina pa je bila zamenjana le delno, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katerih pritožbeno sodišče v skladu s I. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega je bil med pravdnim postopkom sklenjen za toženca ugodnejši dogovor o nadomestni izpolnitvi, ki ga je toženec kot že obrazloženo tudi izpolnil. Tožnika sta se po sanaciji strehe oz. po izpolnitvi zahtevka, le-temu izrecno odpovedala in tožbo v skladu s 188. členom ZPP umaknila, vztrajala pa sta pri povrnitvi pravdnih stroškov. Na podlagi tako pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje nepravilno oblikovalo izrek izpodbijanega sklepa, na kar je utemeljeno opozoril tudi pritožnik. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava (III. odstavek 188. člena ZPP) spremenilo pritožbeno izpodbijano 1. točko izreka sklepa tako, da ta odslej pravilno glasi, da se pravdni postopek zaradi umika tožbe ustavi (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožniku pa ne gre pritrditi, da bi moralo sodišče v skladu s 317. členom ZPP tožbeni zahtevek zavrniti, saj iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi se tožnika odpovedala tožbenemu zahtevku, tega pa izrecno ne zatrjuje niti pritožnik.

Pritožnik je nadalje neutemeljeno očital sodišču prve stopnje, da bi mu moralo poslati peti pripravljalni spis (umik tožbe, razen v stroškovnem delu) s pozivom, da se o njem izjavi. V skladu z drugim odstavkom 188. člena ZPP lahko tožeča stranka umakne tožbo vse do konca glavne obravnave in če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je privolila v umik. ZPP nikjer ne določa obveznosti sodišča, da bi tožencu dalo pravni pouk glede umika tožbe, zato ni mogoče govoriti o splošni obveznosti sodišča poučiti toženo stranko o možnosti nasprotovanja umiku tožbe ter o posledicah umika. Poleg tega je bil pripravljalni spis z dne 14. 3. 2007, s katerim je tožeča stranka umaknila tožbo, vročen pritožnikovi kvalificirani pooblaščenki, ki je z zakonskimi določbami seznanjena (sicer pa velja načelo, da nepoznavanje prava škodi). Vročitev je bila pravilno opravljena dne 27. 3. 2007 (vročilnica k list. št. ...), izpodbijani sklep pa je bil izdan dne 25. 4. 2007, torej po preteku roka 15 dni, ko bi toženec umiku še lahko nasprotoval. Tudi pritožnikov nadaljnji pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je pri stroškovni odločitvi domnevalo toženčevo privolitev k povrnitvi pravdnih stroškov, ne drži. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo na I. odstavek 158. člena ZPP, ki določa edino izjemo od pravila, ki v primeru umika tožbe k povrnitvi stroškov zavezuje tožečo stranko, in sicer je to takojšen umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če namreč tožena stranka po prejemu tožbe izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in kar pritožbeno ni izpodbijano, je tožena stranka izvršila dogovorjeno sanacije strehe dne 1. 3. 2007, tožnika pa sta takoj zatem dne 14. 3. 2007 umaknila tožbo in zahtevala povrnitev pravdnih stroškov. Glede na to, da je do sanacije strehe vendarle prišlo po vložitvi predmetne tožbe, je bila v nasprotju s pritožnikovim mnenjem tožba potrebna. Nadalje tudi ni res, da je v konkretni zadevi prišlo do sodne poravnave, v skladu s katero trpi vsaka stranka svoje stroške, kot je neutemeljeno navedel pritožnik. Pravdni stranki sta se na naroku dogovarjali le o nadomestni naturalni izpolnitvi (namesto denarni), pri tem pa se nista dogovarili tudi o pravdnih stroških. Pritožniku je v zvezi s tem še pojasniti, da tudi v primeru poravnave ne trpi vedno vsaka stranka svoje stroške, ampak je tako le, če ni drugače dogovorjeno (I. odstavek 159. člena ZPP), sicer pa so tudi stroški predmet dogovora.

Glede na obrazloženo sta tožnika v skladu s I. odstavkom 158. člena ZPP upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Pritožnik ima prav, da se pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevajo samo tisti, ki so bili potrebni za pravdo. O tem odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin, pri čemer mora upoštevati tudi Odvetniško tarifo-OT (155. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča niso bili vsi stroški, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, potrebni za pravdo. Pritožbi je zato glede stroškovne odločitve delno ugoditi in izpodbijani sklep tudi v tem delu (točka 2 izreka sklepa) delno spremeniti, kot izhaja iz izreka tega sklepa in je obrazloženo v nadaljevanju (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Tožnikoma glede na kriterij potrebnosti stroškov za pravdo (155. člen ZPP) in OT ni priznati: 50 točk za posvet s stranko, saj je ta strošek že vsebovan v sestavi tožbe; za tretji pripravljalni spis 200 točk, saj se navedbe deloma ponavljajo, deloma pa bi jih lahko tožeča stranka navedla že v prejšnjih vlogah; za drugo in tretjo urgenco z dne 15. 12. 2006 in 20. 2. 2007 dvakrat po 50 točk, ampak za vsako le po 20 točk, saj gre za krajša dopisa pooblaščenki nasprotne stranke (4. točka tar. št. 39). Potrebne stroške pa predstavljajo stroški: za sestavo tožbe 400 točk; za prvi pripravljalni spis 400 točk in za drugi pripravljalni spis 300 točk, saj je tožeča stranka v teh dveh pripravljalnih spisih odgovarjala na trditve tožene stranke in te trditve niso enake tožbenim; za pristop na poravnalni narok 100 točk in za urnino 50 točk; za prvo pisno urgenco 50 točk, saj gre za obrazložen dopis nasprotni stranki (3. točka tar. št. 39); za drugo in tretjo urgenco pa ob že obrazloženem 2 x 20 točk (4. točka tar. št. 39); za četrti pripravljalni spis 200 točk, saj gre za nove navedbe in pojasnila v zvezi z dogovorom o sanaciji strehe; za peti pripravljalni spis 200 točk, saj je tožena stranka umaknila tožbo, kar je bila glede na 158. člen ZPP dolžna storiti takoj po izpolnitvi zahtevka, če je hotela dobiti povrnjene pravdne stroške in za poročilo stranki 20 točk (in ne priglašenih 25 točk, 2. točka tar. št. 39). Tožnika sta nadalje upravičena: do povrnitve administrativnih stroškov v višini 1 %, kot sta zahtevala (17,60 točk, 13. člen OT); do 10 % povečanja, saj sta pooblaščenca zastopala dva tožnika (176 točk, 9. člen OT) in do 20 % DDV (390,72 točk). Upoštevaje vrednost ene točke 0,459 EUR sta tožnika upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v skupnem znesku 1.076,04 EUR ter do sodne takse za tožbo v znesku 71,36 EUR (prej 17.100,00 SIT), saj sta taksno obveznost poravnala ob vložitvi tožbe. Skupno sta upravičena do pravdnih stroškov v znesku 1.147,40 EUR. Tako odmerjene stroške jima mora toženec poravnati v roku 15 dni od vročitve prepisa tega sklepa, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006).

Ob obrazloženem je pritožbi delno ugoditi in izpodbijani sklep delno spremeniti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrniti in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Ker je toženec s svojo pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve pritožbenih stroškov, katere mu morata v skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP povrniti tožnika. Toženčev pritožbeni uspeh je šteti kot 50 % (delno je uspel v točki 1 izreka izpodbijanega sklepa in delno v stroškovni odločitvi, zato je njegov pritožbeni uspeh šteti kot polovičen). Kot potrebne stroške na pritožbeni stopnji mu je pritožbeno sodišče priznalo stroške za sestavo pritožbe 250 točk (in ne priglašenih 500 točk, saj je pritožbeno izpodbijana vrednost 1.319,00 EUR, 1. točka tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18), administrativne stroške 2,09 EUR, vse povečano za 20 % DDV (50,42 točk). Upoštevaje vrednost ene točke 0,459 EUR je pritožnik upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 138,85 EUR, utemeljeno pa je zahteval tudi povrnitev sodne takse za pritožbo v znesku 71,37 EUR, saj je izkazano, da jo je plačal. Tožnika morata v roku 15 dni od vročitve prepisa tega sklepa povrniti pritožniku tako odmerjene pritožbene stroške v skupnem znesku 210,22 EUR, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v skladu z že navedenim stališčem Vrhovnega sodišča RS tečejo od poteka paricijskega roka dalje.