Jedro

Ker je preiskava končana, je za odločitev o trajanju pripora lahko relevantno le vprašanje, ali je nadaljnji pripor nujen zaradi tožilčeve ocene o vložitvi obtožnice. V tej fazi postopka pripora ni mogoče podaljšati onkraj roka za vložitev obtožnice po končani sodni preiskavi.

Izrek

Obdolženi A. A. se iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku pripor podaljša do vključno 26. 3. 2022.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 61608/2021 z dne 12. 11. 2021, potem, ko je ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolžena A. A. storila štiri kazniva dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem in petem odstavku 260. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zoper obdolženko iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor.

2. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepoma I Ks 61608/2021 z dne 8. 12. 2021 in I Ks 61608/2021 z dne 5. 1. 2022 zoper obdolženko iz istih pripornih razlogov vsakič podaljšal pripor še za en mesec, z zadnjim sklepom do 9. 2. 2022 do 12.50 ure. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 61608/2021 pripor podaljšalo do 9. 3. 2022, iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka ZKP.

3. Vrhovno sodišče je s sodbo XI Ips 61608/2021 z dne 23. 12. 2021 o zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženkinega zagovornika vloženi zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 61608/2021 z dne 12. 11. 2021 o odreditvi pripora obdolženki presodilo, da se zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodi tako, da se pripor zoper obdolženko odredi samo po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

4. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom III Kpr 61608/2021 z dne 22. 11. 2021 zoper obdolženko uvedla preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve štirih kaznivih dejanj izdaje tajnih podatkov po prvem in petem odstavku 260. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 61608/2021 z dne 8. 12. 2021 zavrnil pritožbo obdolženkinega zagovornika zoper sklep o uvedbi preiskave, s čimer je ta postal pravnomočen.

5. Višji državni tožilec je dne 3. 3. 2022 na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP predlagal, da se obdolženki pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljša še za dva meseca.

6. Predlog za podaljšanje pripora je bil 3. 3. 2022 poslan priprti obdolženki in njenemu zagovorniku (list. št. 1861). O predlogu se je izjavil obdolženkin zagovornik.

7. Preiskovalna sodnica ni podala pojasnil na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP. Preiskava je končana, državni tožilec pa je sodni spis prejel 24. 2. 2022. 8. Za odločitev o predlogu so pomembna naslednja, v (ustavno)sodni presoji ustaljena izhodišča: – da mora senat sodišča, ki odloča o podaljšanju pripora, v fazi preiskave ob vsaki odločitvi znova preizkusiti, ali obstoji utemeljen sum, sledeč merilom presoje na podlagi 4. točke prvega odstavka 181. člena ZKP (tj. ali sploh ni dokazov, da je dejanje storjeno ali da je dejanje storil obdolženi, ali če so le takšni dokazi, ki tak sklep izključujejo), pri čemer se senat pri odločanju o priporu ne more spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, ker je to predmet presoje razpravljajočega sodišča na podlagi neposredno izvedenih dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi (že sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-349/96 z dne 2. 7. 1997, 18. točka obrazložitve); – da je sodišče pri odločanju o predlogu za odreditev pripora vezano na predlog državnega tožilca glede domnevnega kaznivega dejanja, domnevnega storilca in predlagani priporni razlog, ni pa vezano na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa (npr. sodba XI Ips 24167/2015-460 z dne 29. julija 2015); – da mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega. Nanjo ni mogoče sklepati zgolj na podlagi teže kaznivega dejanja ali morebitne visoke kazni. Če pa se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki zadevajo predvsem značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske vezi in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem, se ob morebitni pričakovani visoki kazni nevarnost bega lahko potrdi ali pa ovrže. Sodišče mora ugotoviti, ali takšne okoliščine obstojijo in razumno presoditi, ali je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom nedvomno izpostavil (npr. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-185/95 z dne 19. 6. 1996, 10. točka obrazložitve); – da je treba po poteku določenega časa, četudi sta še vedno podana utemeljen sum in priporni razlog, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času, pri čemer so merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora: dolžina pripora; primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; posledice pripora za ustavnega pritožnika; prispevek obdolženca k trajanju pripora; zapletenost primera ter ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Če se ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera ugotovi, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen, je treba pripornika izpustiti na prostost, četudi so še vedno podani priporni razlogi (npr. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-336/13 z dne 16. 5. 2013 in Up-45/16-15 z dne 17. 3. 2016).

_Presoja utemeljenosti suma_

9. V obravnavani zadevi je bila utemeljenost suma večkrat pravnomočno presojena, tako ob odreditvi kot ob podaljšanju pripora, ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora pa tudi s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

10. V času od izdaje sklepa o podaljšanju pripora dne 4. 2. 2022 je bilo v preiskavi opravljenih več preiskovalnih dejanj, tudi na predlog, ki ga je dne 7. 2. 2022 podal zagovornik: dne 9. 2. 2022 je bila zaslišana B. B. , dne 16. 2. 2022 so bili zaslišani C. C., D. D. in E. E. ter dne 16. 2. 2022 še obdolženka. Zagovornik v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora oporeka utemeljenosti suma, da naj bi obdolženka izvrševala kazniva dejanja iz koristoljubja, kar je zakonski znak dejanja iz petega odstavka 260. člena KZ-1. Navaja, da državno tožilstvo v času preiskave ni našlo premoženjske koristi, ki bi kazala na koristoljubnost kot motiv izvrševanja dejanja. Tudi obdolženka je v svojem zagovoru zavrnila očitke in se opredelila do izpovedb nekaterih drugih prič, zlasti F. F. in G. G. Posebej je zavrnila očitke prejemanja premoženjske koristi in se opredelila do okoliščin, na katere se opirajo očitki.

11. Prav gotovo bo v nadaljevanju postopka naloga sodišč, da se opredelijo do relevantnih nasprotujočih si dejstev in dokazov. Pri tem bo pomembno upoštevati, da zakonski znak kaznivega dejanja ni prejem premoženjske koristi (kar pričakuje zagovornik), ampak že s koristoljubjem motiviramo ravnanje obdolženke. Okoliščine, ki utrjujejo sklep o tovrstnem motivu, so bile pravnomočno presojene v sklepu o uvedbi preiskave z dne 22. 11. 2021 (točke XVII - XX) in jih na tem mestu ni treba podrobneje ponavljati. Preiskovalna sodnica je ugotavljala obdolženkine dohodke, podrobno presodila okoliščine uporabe osebnega avtomobila, primerjala obdolženkin življenjski slog (potovanje v Grčijo, brez ugotovljenih transakcij na bančnem računu) in izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (pogovor obdolženke o slabih plačah kot - na splošno - motiv za posredovanje podatkov tretjim osebam in izjava H. H., da je treba tistega, ki podatke posreduje, denarno nagraditi). Na tej točki je zato mogoče pritrditi državnemu tožilcu, da tudi po zadnjih preiskovalnih dejanjih utemeljen sum nikakor ni omajan. Na tej točki prav tako ni razlogov za prekvalifikacijo v temeljno obliko dejanja iz 260. člena KZ-1, za kar se zavzema zagovornik.

_Presoja pripornih razlogov_

12. Državni tožilec se pri utemeljevanju pripornega razloga opira na pretekle navedbe oziroma ugotovitve v odločbah o priporu in v sklepu o uvedbi preiskave. Dodatno izpostavlja izpovedbo I. I., ki obdolženko pozna in ima stike s tujino, tako preko hudodelske združbe (katere član je domnevno njegov brat, zoper katerega teče postopek pred Okrožnim sodiščem v Kopru) in preko avtoprevozniške dejavnosti, ki se izvaja v tujini. Tožilec opozarja tudi na tesne obdolženkine stike z osebami, ki so v dobrih odnosih s člani združbe v tujini.

13. Zagovornik odgovarja, da te okoliščine same po sebi ne utemeljujejo begosumnosti in opozarja, da opisana poznanstva v primeru drugih oseb niso vodila v njihovo priprtje. V tem vidi neenako obravnavo obdolženke.

14. Zagovornik ima prav, kolikor samostojno, izolirano vrednoti okoliščine, ki jih navaja državni tožilec. Vendar pa teh okoliščin tožilec ne navaja kot samostojno podlago za ugotovitev begosumnosti, ampak v podkrepitev okoliščin, ki so begosumnost utemeljevale doslej. Celovito presojo okoliščin, ki kažejo na obdolženkino begosumnost, so sodišča, skupaj z Vrhovnim sodiščem, že podrobneje presodila v prejšnjih odločbah o priporu (o (28. točka obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice, 5. točka sklepa senata z dne 19. 11. 2022 in 6. točka sodbe Vrhovnega sodišča z dne 23. 12. 2022), obdolženka in njen zagovornik sta z njimi seznanjena in razlogov zanje na tem mestu ni treba ponavljati.

15. Okoliščine, ki so do sedaj narekovale ugotovitev begosumnosti, obstajajo po presoji Vrhovnega sodišča še naprej. Obdolženka ima sorodnike v Srbiji (kar je posredno potrdila tudi priča C. C., 10. str. zapisnika o zaslišanju) in v Bosni (prav tam) in - prek nekdanjega partnerja - možnost poti ter nastanitve v Združenih arabskih emiratih. Vrhovno sodišče je že pritrdilo preiskovalni sodnici in senatu Okrožnega sodišča v Ljubljani, da obstaja visoka verjetnost, da bi ji pri begu v tujini pomagali tudi člani združbe, ki naj bi jim obdolženka posredovala tajne podatke, in se nahajajo v tujini na begu. Ne glede na izpovedbi C. C. in B. B., ki sta potrdili slabo obdolženkino premoženjsko stanje, so tveganja, ki bi jih sprejela z nadaljnjim bivanjem v Republiki Sloveniji in udeleževanjem postopka, še vedno večja od tveganj, ki bi jih prevzela z begom v tujini. Ni mogoče spregledati teže kaznivih dejanj, kazenske sankcije, ki ji grozi, njene socialne mreže v tujini (z ali brez stikov osebami, ki naj bi jim posredovala podatke) in tveganj, da mehanizmi mednarodne pravne pomoči v primeru bega ne bodo učinkoviti (kot že Vrhovno sodišče v sklepu z dne 4. 2. 2022, 14. točka obrazložitve).

_Sorazmernost, neogibnost in trajanje pripora_

16. Za presojo sorazmernosti pripora je ključno, da se obdolženki očitajo kazniva dejanja, s katerimi naj bi ogrozila učinkovito odzivanje državnih organov na dejanja t. i. organizirane kriminalitete. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi U-I-27/95 dne 27. 11. 1997 (50. točka obrazložitve) smiselno opozorilo, da je učinkovito odzivanje na najtežje oblike kriminalitete ključno za zagotovitev varnosti ljudi, pri soočanju s težjimi oblikami kriminalitete pa je nerazkrivanje podatkov o delu policije legitimno, (tudi) zaradi varstva taktike in metod policijskega dela (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, 25. točka obrazložitve). Pripor (in s tem preprečitev bega ter zagotovitev obdolženkine navzočnosti) je nedvomno sorazmeren navedenim dobrinam, ki naj se varujejo v tem kazenskem postopku.

17. Pripor ostaja neogiben ukrep. Zagovornik v odgovoru navaja, da bi zadoščali tudi milejši ukrepi in da je obdolženka pripravljena dati obljubo, da ne bo pobegnila. Po oceni Vrhovnega sodišča so tveganja, ki bi jih sprejela z bivanjem v Republiki Sloveniji, v primerjavi s tveganji na begu, dovolj velika, da prepričajo v neizogibnost pripora. To je tudi ukrep, ki omogoča stalni nadzor na dejavnostmi obdolženke in omejevanje komunikacije z drugimi osebami. Razloge za takšne omejitve je podrobneje obrazložila preiskovalna sodnica v pravnomočnem sklepu III Kpr 61608/2021 z dne 18. 11. 2021, s katerim je obdolženki prepovedala pošiljanje ali sprejemanje pošiljk oziroma vzpostavljanje stikov, škodljivih za postopek, in jih na tem mestu ni treba ponavljati.

18. Državni tožilec predlaga, naj se obdolženki pripor podaljša za dva meseca. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 4. 2. 2022 odločilo, da se pripor podaljša za en mesec, in se pri tem oprlo na izjavo preiskovalne sodnice, ki je pričakovala le zaslišanje ene priče in pridobitev izsledkov preiskave elektronskih naprav. Odločitev o trajanju pripora je oprlo tudi na zakonski rok za odločitev o vložitvi obtožnice, upoštevajoč zbrano gradivo v preiskavi. V obravnavanem predlogu pa državni tožilec izpostavlja nujnost podaljšanja pripora zaradi oblikovanja odločitve o pregonu in zaradi pričakovanih novih dokazov o komunikaciji z aplikacijo Sky (zaradi katerih je bil izdan Evropski preiskovalni nalog) in izsledkov preiskave elektronskih naprav.

19. Zagovornik se z razlogi, ki jih navaja državni tožilec, ne strinja. Opozarja, da je imel tožilec dovolj časa, da se je seznanil z gradivom, zbranim v preiskavi. Ocenjuje, da so dejstva, ki jih izpostavlja tožilec, lahko preverljiva, obdolženka pa je v svojem zagovoru le opozorila nanje in zato ne gre za nova dejstva oziroma dokaze, ki bi jih moralo tožilstvo prvič preučevati. Ob tem se opredeljuje tudi do vprašanja pričakovanih novih dokazov, ki naj bi jih bilo treba pridobiti, in ocenjuje, da podaljšanje pripora v tem primeru ne bi bilo razumno.

20. Po podaljšanju pripora je preiskovalna sodnica, tudi na predlog obrambe, zaslišala še štiri priče, zagovor pa je podala tudi obdolženka. Državni tožilec pravilno - smiselno - opozarja, da nova, nepričakovana procesna situacija narekuje ponovni razmislek o podaljšanju pripora in drugačen razmislek o nadaljnjem postopanju. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je preiskovalna sodnica že končala preiskavo in spis dne 24. 2. 2022 poslala državnemu tožilcu. Glede na procesno situaciji v času odločanja o predlogu za podaljšanje pripora je torej treba upoštevati ne le skrajni rok trajanja pripora (205. člena ZKP) in rok za vložitev obtožnice zoper priprtega obdolženca (tretji odstavek 184. člena ZKP), ampak tudi 30-dnevni rok za vložitev obtožnice (drugi odstavek 184. člena ZKP) po končani preiskavi. Ker je preiskava končana, je za odločitev o trajanju pripora lahko relevantno le vprašanje, ali je nadaljnji pripor nujen zaradi tožilčeve ocene o vložitvi obtožnice. V tej fazi postopka pripora ni mogoče podaljšati onkraj roka za vložitev obtožnice po končani sodni preiskavi (glej, smiselno že sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 220/2000 z dne 21. 9. 2000 in I Ips 226/2004 z dne 16. 9. 2004). Razlogi pridobivanja novih dokazov, ki jih navaja državni tožilec, v dani procesni situaciji za to odločitev niso pomembni.

21. Vrhovno sodišče je podaljšalo pripor do 26. 3. 2022, t. j. za 30 dni od dneva, ko je državni tožilec prejel spise od preiskovalne sodnice (24. 2. 2022). Pri tem je upoštevalo, da je preiskava - tudi v času od zadnjega podaljšanja pripora - potekal zdržema in brez zastojev, da zagovornik ne uveljavlja posebnih posledic pripora za obdolženko (ki ne bi bile že sicer neločljivo povezane s priporom) in da je obdolženki vzeta prostost 9. 11. 2021. V tem času naj se državnemu tožilcu omogoči oblikovanju odločitve o kazenskem pregonu. Trajanje pripora (in s tem čas, ki je na voljo tožilcu), odraža pomen kazenskopravnih dobrin, ki jih je treba zavarovati, ter odtehta poseg v obdolženkino osebno svobodo. Državni tožilec je bil ves čas navzoč pri preiskovalnih dejanjih in je torej seznanjen z zbranim gradivom. Zato bo imel v tem obdobju, tudi ob upoštevanju tretjega odstavka 184. člena ZKP, dovolj časa, da oblikuje svojo odločitev.