Jedro

Osnovni namen instituta posebnega pogoja je namreč izpolnitev obveznosti oškodovancu in v zvezi s tem dana možnost obsojencu, da to odločitev sodišča spoštuje in naloženo obveznost tudi dejansko izpolni, da ne bo prišlo do preklica pogojne obsodbe.

Izrek

Pritožbi zagovornice obsojenega A. A. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obsojenemu A. A. pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 65466/2019 z dne 10. 12. 2019, na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), preklicalo in obsojencu izreklo s pogojno obsodbo določeno kazen tri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper sodbo se je pritožila obsojenčeva zagovornica, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, podredno pa sodbo spremeni tako, da obsojencu podaljša rok za izpolnitev obveznosti iz posebnega pogoja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornica primarno navaja, da obsojenec ni prejel vabila na narok v postopku za preklic pogojne obsodbe, zato se naroka ni mogel udeležiti. Na istem naslovu kot sam, živijo v ločenem gospodinjstvu še druge osebe, obsojenec pa nobene od njih ni pooblastil za prevzem pošte, zato vročitev ni bila opravljena pravilno.

5. S povzetimi pritožbenimi navedbami zagovornica po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitve pravil o vročanju vabila obsojencu na narok v postopku za preklic pogojne obsodbe. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Iz podatkov kazenskega spisa, konkretno podpisane vročilnice, pripete k list. št. 34, namreč izhaja, da je bila opravljena osebna vročitev vabila obsojencu, in torej ne nadomestna, kot poskuša neutemeljeno prepričati zagovornica. Očitana kršitev torej ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi ugotovljenih dejstev v času izdaje izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in zaključilo, da je bilo obsojenčevo premoženjsko stanje takšno, da bi bil zmožen poravnati vsaj del dolga, vendar ni plačal ničesar. Od pravnomočnosti sodbe dne 10. 12. 2019 dalje je namreč razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi, da bi lahko vsaj delno izpolnil obveznost iz posebnega pogoja, zato vzrok neizpolnitve ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale izpolnitev te obveznosti, temveč v njegovem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. V obdobju po tem datumu je bil namreč obsojenec lastnik večjega števila motornih vozil, kot je sodišče prve stopnje natančno povzelo v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe zagovornice, da ta vozila niso bila vozna, niti registrirana, so brez vsakršne podlage v podatkih kazenskega spisa oziroma celo v nasprotju z njimi, saj iz uradne evidence e-risk izhaja, da so bili za vsa vozila pred njihovo odjavo iz prometa opravljeni tehnični pregledi.

7. Višje sodišče pa ne more spregledati pritožbenih navedb o sklenjenem dogovoru med obsojencem in oškodovano družbo o izpolnitvi obveznosti iz posebnega pogoja v zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer je obsojenec prvi obrok v višini 350,00 EUR že plačal dne 11. 10. 2021, kot potrjuje pritožbi priložen dogovor z dne 14. 10. 2021. Osnovni namen instituta posebnega pogoja je namreč izpolnitev obveznosti oškodovancu in v zvezi s tem dana možnost obsojencu, da to odločitev sodišča spoštuje in naloženo obveznost tudi dejansko izpolni, da ne bo prišlo do preklica pogojne obsodbe. Delna izpolnitev dne 11. 10. 2021 in podpisan dogovor o izpolnitvi preostale obveznosti v zaporednih mesečnih obrokih, v danem trenutku po presoji višjega sodišča tak namen obsojenca potrjujeta. Zato je pritožbi zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP). Pri tem je kot bistveno upoštevalo dejstvo časovne pravnomočnosti sodbe z dne 10. 12. 2019 in določeno preizkusno dobo dveh let, ter posledično temu, v skladu z določbo drugega odstavka 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), možnost, da lahko sodišče obsojencu pogojno obsodbo pravnomočno prekliče (vse) do 10. 12. 2022. Rok za izpolnitev obsojenčeve obveznosti oškodovani družbi po sklenjenem dogovoru namreč izteče že prej, junija 2022, sodišče prve stopnje pa bo zato izpolnjevanje obsojenčeve obveznosti kontinuirano spremljalo in v zvezi s tem v ustreznih časovnih okvirih sprejelo novo odločitev. Možnost podaljšanja roka za izpolnitev obveznosti obsojencu namreč, v skladu z določbo 61. člena KZ-1 izteče že 10. 12. 2021, zato ta pritožbeni predlog zagovornice ne more biti utemeljen.