5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. v Ž. Ž. na seji senata dne 21. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 271/2000 z dne 26. 9. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 36/2000 z dne 18. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je s sodbo št. K 36/2000 z dne 18. 5. 2000 pritožnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po drugi točki prvega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen štirinajstih let zapora. Višje sodišče v Celju je pritožbi pritožnika in njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v laični ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. člena Ustave ter kršitve 4., 17., 232., 329., 330. in 424. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP).

3.Pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo z očitkom, da mu policija v predkazenskem postopku ni zagotovila zagovornika, kot to določa 4. člen ZKP . Navaja, da je zaradi tega in ker naj bi bil v nadaljnjem postopku deležen nezakonitih ravnanj policije pred preiskovalnim sodnikom lažno priznal kaznivo dejanje. Navaja tudi, da Vrhovno sodišče njegove " pritožbe " v delu, ki se nanaša na zatrjevanje nezakonitih dejanj policije, sploh ni obravnavalo. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in očita, da v postopku ni bil "glede svojih iniciativ in sugestij uslišan niti enkrat samkrat". Navaja, katerih dokazov kljub predlogom obrambe sodišče prve stopnje ni izvedlo. Obremenilne priče naj bi bile prirejene potrebam obtožbe, pričevanja določenih obremenilnih prič naj bi bila irelevantna.

B.

4.V delu ustavne pritožbe, kjer pritožnik oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi prava, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Pritožnik z zatrjevanjem kršitve pravice do zagovornika po 4. členu ZKP in kasnejših nezakonitih ravnanj policije smiselno uveljavlja izločitev zapisnika o svojem prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom kot dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavno navedenih človekovih pravic. Pritožnik s tem smiselno uveljavlja kršitev pravnega jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave. Po tej ustavni določbi je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svojega bližnjega ali priznati krivde (privilegij zoper samoobtožbo). Privilegij zoper samoobtožbo kot temeljno procesno jamstvo v kazenskem postopku varuje obdolženca pred uporabo nedopustne sile pri pridobivanju izjav, s katerimi bi sam prispeval k obsodbi.

6.ZKP določa med temeljnimi načeli kazenskega postopka v drugem odstavku 18. člena, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe med drugim na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitev tega načela predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Kršitve ustavnih pravic, storjene v predkazenskem postopku z ravnanji državnih organov, so predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi zoper pravnomočno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. To pomeni, da je kršitve ustavnih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih sodba temelji.

7.Iz izpodbijanih sodb izhaja, da obsodilna sodba med drugim temelji na priznanju obdolženca, ki je bilo dano na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom v navzočnosti zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Pritožnik ne očita, da ni bil poučen o pravici do molka. Nasprotno, tako iz sodbe sodišča prve stopnje kot tudi smiselno iz navedb ustavne pritožbe izhaja, da se je pritožnik svobodno odločil za zagovor in priznanje. V izpodbijanih sodbah sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili do priznanja dejanja in do njegovega kasnejšega preklica, Vrhovno sodišče pa tudi do priznanja kot dokaznega sredstva. Priznanje dejanja, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, torej ni pridobljeno s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Pritožnik zato z zatrjevanjem o kršitvi pravice do zagovornika po 4. členu ZKP in nedopustnih ravnanjih policije v predkazenskem postopku ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Kršitev pravnega jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave tako očitno ni izkazana.

8.Pritožnik z zatrjevanjem, da Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti ni obravnavalo v delu, kjer je zatrjeval nezakonita ravnanja policije, uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da se je Vrhovno sodišče do navedenega zatrjevanja opredelilo. Navedlo je, da so pritožnikove navedbe na ravni posplošenih zatrjevanj in jih zato v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ni moglo preizkusiti. Glede na to ne gre za zatrjevano kršitev.

9.Pritožnik smiselno zatrjuje tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Zavrnjeni naj bi bili dokazni predlogi obrambe v zvezi s soočenjem s storilcem, ponovno analizo sledov na njegovih obuvalih, analizo "ostalih" oblačil, analizo sledov krvi na ročaju sekire in raziskave dokumentov o dolžniško-upniških obveznostih oškodovanca. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Ker sta med domnevno neutemeljeno zavrnjenimi dokaznimi predlogi obrambe materialnopravno izčrpana le dokazni predlog glede sledov lesnega prahu in premoga na pritožnikovi obutvi in glede dodatne analize najdenih tekstilnih vlaken, se Ustavno sodišče z očitano kršitvijo ni ukvarjalo v zatrjevanem obsegu, ampak jo je preverilo le v delu, ki se nanaša na analizo sledov na obuvalih in glede dodatne analize vlaken.

10.Ustava v tretji alineji 29. člena ob popolni enakopravnosti zagotavlja obdolžencu izvajanje dokazov v njegovo korist. Po stališču Ustavnega sodišča ta pravica pomeni domnevo, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca. Sodišče mora predlagani dokaz izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

11.Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče dokazni predlog obrambe glede analize lesnega prahu in premoga iz drvarnice kot kraja storitve kaznivega dejanja zavrnilo. Sodišče je obrazložilo, da izvedba dokaza, s katerim je obramba hotela dokazovati pritožnikov alibi, ne bi v ničemer pripomogla k drugačnemu dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo v postopku. Zavrnitev je obrazložilo tudi z dejstvom, da je pritožnik po storitvi kaznivega dejanja hodil po različnih terenih in z ugotovitvami analize sledov zemlje s pritožnikovih obuval, ki ni bila identična sledi zemlje na predpražniku avtomobila, s katerim se je pritožnik vozil, in ne sledi na ograji, preko katere je pritožnik plezal po dejanju. Tudi zavrnitev dokaznega predloga za dopolnitev mnenja glede analize tekstilnih vlaken drugih oblačil je obrazložena z izvedenim dokazom o najdbi vlaken, ki pričajo o kontaktu med oblačili pritožnika in žrtve takoj po storitvi kaznivega dejanja in z razlogi, zakaj se niso mogla prenesti na oblačila enega in drugega preko tretje osebe. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da sta se do očitka zavrnitve zavrnjenega dokaznega predloga opredelili pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče ter svoja stališča pri tem razumno obrazložili. Glede na to ne gre za zatrjevano kršitev pravice do izvajanja dokazov iz tretje alineje 29. člena Ustave.

12.Preostali pritožnikovi očitki, ki se nanašajo na izvedene dokaze, so ocena njihove verodostojnosti. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča, kako bo presojalo verodostojnost izvedenih dokazov. Očitek dokazni oceni je smiselno očitek kršitve 22. člena Ustave. Za to kršitev bi šlo, če bi bile izpodbijane odločitve tako očitno napačne ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jih bilo mogoče oceniti kot arbitrarne. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da so bili izvedeni številni dokazi in na tej podlagi opravljena med drugim presoja, kdo je storilec kaznivega dejanja.

13.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer