Jedro

O vzpostavitvi lastninske pravice neposredno v korist pravnih naslednikov, ki niso denacionalizacijski upravičenci, ni mogoče odločiti v upravnem postopku po zakonu o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo obeh tožečih strank zoper odločbo z dne 22.6.1992, s katero je Občinski sekretariat za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti občine zavrnil njuno zahtevo, da se na zemljiščih s parc. št. 955/1 in 955/2 vzpostavi tožničina lastninska pravica, na zemljiščih s parc. št. 960/1 in 960/2 pa tožnikova lastninska pravica. V obrazložitvi odločbe tožena stranka med drugim navaja, da bi lahko prvostopni organ v tem primeru postopal po 2. odstavku 125. člena ZUP. Čeprav ni tako postopal, ampak je zahtevo zavrnil na podlagi 1. točke 141. člena ZUP, po mnenju tožene stranke to ni taka napaka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari. Vzpostavitev lastninske pravice v korist upravičenca je namreč po 31. členu zakona o denacionalizaciji možna le v korist prejšnjega lastnika, če ima ta na podržavljenem stavbnem zemljišču še pravico uporabe, torej dokler je živ, če pa je umrl, pa le v primeru, če še ni bila izvedena zapuščinska obravnavva (dedovanje). V korist pravnih naslednikov po mnenju tožene stranke ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v njihovo korist, ker pravni nasledniki niso upravičenci v smislu 31. člena zakona o denacionalizaciji; to so le osebe iz 3., 4. in 5. člena zakona. Ker sta tožnika pravico uporabe podedovala, bi izdaja odločbe, ki se po 67. členu zakona o denacionalizaciji glasi na upravičenca (razen izjeme iz 12. člena), pomenila vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja, kar pa po zakonu ni mogoče. Tožena stranka še pojasnjuje, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč (zazidanih in nezazidanih), ki ne bodo olastninjena po navedenem zakonu, urejal drug zakon.

V tožbi se tožnika sklicujeta na 15. člen zakona o denacionalizaciji in menita, da sta kot pravna naslednika na podlagi pogodbe in sklepa o dedovanju, z vpisano pravico uporabe v zemljiški knjigi, upravičena za uveljavljanje in vzpostavitev lastninske pravice na parcelah št. 955/1, 955/2, 960/1 in 960/2, za vsakega do 1/2. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 31. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Kdo je upravičenec po navedenem zakonu, je določeno v 9. členu. To je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno s predpisi oz. na način, naveden v zakonu, torej prejšnji lastnik. Edino izjemo ureja 12. člen, vendar v tem primeru za to izjemo ne gre. Če so upravičenci mrtvi, so pravni nasledniki po 15. členu navedenega zakona upravičeni uveljavljati pravice iz tega zakona, kar pomeni, da so upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo in v postopku nastopati kot stranke, niso pa upravičenci do denacionalizacije. Upravičenec po zakonu o denacionalizaciji je torej prejšnji lastnik. Odločba, ki se v denacionalizacijskem postopku izda, se glasi na ime prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena zakona o denacionalizaciji).

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je torej glede na navedeno načelno ureditev, ki jo izrecno povzema tudi določba 31. člena zakona o denacionalizaciji, mogoče v upravnem postopku po navedenem zakonu doseči le v primeru, če ima upravičenec - prejšnji lastnik na takem stavbnem zemljišču še pravico uporabe. Vzpostavitve lastninske pravice neposredno v korist pravnih naslednikov zakon o denacionalizaciji ne ureja in pri tem niti ni pomembno, na kakšen način so si pravico uporabe na stavbnem zemljišču pridobili ( z dedovanjem ali s pravnim poslom). Glede tega že tožena stranka tožnikoma pravilno pojasnjuje, da je vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču v takem primeru stvar lastninjenja, ki ga bo urejal poseben zakon.

V tem primeru ni sporno, da tožnika nista prejšnja lastnika stavbnega zemljišča s parc. št. 955/1, 955/2, 960/1 in 960/2. Zemljišče, takrat označeno s parc. št. 955, je bilo nacionalizirano Z.P., zemljišče, takrat označeno s parc. št. 960, pa A.Z., tožnika pa sta ga, kot tudi sama navajata, pridobila z dedovanjem in s pogodbo. Na tako dejansko stanje, ki ga ugotavljata tudi obe upravni odločbi, ni mogoče uporabiti določbe 31. člena zakona o denacionalizaciji. Kot upravna stvar, o kateri bi bil stvarno pristojen odločiti upravni organ prve stopnje, je namreč v 31. členu zakona o denacionalizaciji (ZDEN) urejena le vzpostavitev lastninske pravice v korist denacionalizacijskega upravičenca, če ta pravico uporabe na stavbnem zemljišču še ima. Vzpostavitev lastninske pravice v korist drugih fizičnih oseb, ki imajo na stavbnem zemljišču pravico uporabe, pa z zakonom še ni urejena. Če je torej upravni organ prve stopnje že iz vložene zahteve in njej priloženih listin ugotovil, da ne gre za denacionalizacijsko zadevo, bi moral postopati po 2. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Čeprav ni tako ravnal, ker je z odločbo zahtevo zavrnil, namesto da bi jo s sklepom zavrgel, in tudi tožena stranka napake ni odpravila, ampak je nanjo le opozorila v obrazložitvi svoje odločbe, sodišče v tem ne vidi bistvene napake, zaradi katere bi moralo tožbi ugoditi. Zavrnitev zahteve ima namreč v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe obeh zveznih zakonov (ZUS in ZUP) je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).