Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker tožena stranka obvestila, da se zagovor prestavi, tožnici ni osebno vročila, saj zadošča, da jo je s tem seznanila prek SMS sporočila.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

Pritožba tožeče stranke se napotuje na zgornjo odločitev.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2007 nezakonita in da delovno razmerje med strankama dne 3.8.2007 ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji od 3.8.2007 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v socialno zavarovanje ter ji iz naslova plač oziroma nadomestila plač plačati 91,13 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2007 dalje do plačila ter po 659,09 EUR neto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, pričenši z avgustom 2007 do vrnitve na delo, od bruto plač pa odvesti davke in prispevke ter akontacijo dohodnine, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 812,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 8-dnevnega paricijskega roka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper celotni ugotovitveni del izreka in zoper dajatveni del, razen v delu, ki se nanaša na obveznost pozvati tožnico nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od poziva nazaj na delo dalje. Navaja razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede vročitve napačno uporabilo določilo 142. člena ZPP glede osebne vročitve. Vabilo na zagovor je bilo skupaj s pisno obdolžitvijo tožnici nedvomno osebno vročeno, kasneje pa je prišlo le do spremembe datuma zagovora, za kar je dovolj le, da se z zadostno mero verjetnosti ugotovi, da je o spremembi datuma naslovnik obveščen. Tudi sodišče vroča po pošti skladno z določili ZPP samo vabila strankam, sprememba datuma ali ure pa je pogosto izvedena po faxu ali celo po telefonu, pa to ne pomeni napak v smislu vročanja po ZPP. Podrejeno, v kolikor pritožbeno sodišče zgornjim trditvam ne bi sledilo, pa tožena stranka opozarja na izpoved priče V.K., ki je povedal, da je bil tudi dne 24.7.2007 (na dan zagovora, določenega v nesporno vročenem vabilu tožnici) v svoji pisarni in je iz previdnosti čakal tožnico, ker je vedel, da bi utegnila priti. Vendar ob uri zagovora tožnice ni bilo. V kolikor se izkaže, da je obvestilo po SMS sporočilu neustrezno, se pojavi vprašanje, kaj se je zgodilo dne 24.7.2007, saj je bilo vabilo na zagovor za tega dne tožnici nedvomno vročeno. O tem ključnem dogodku v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik se je odločil, da tožnico hkrati z vložitvijo pritožbe kljub vsemu pozove nazaj na delo in ji omogoči normalno opravljanje dela od poziva nazaj na delo dalje. Prepričan je sicer, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, a se hkrati zaveda tveganja dokončne odločitve, v času trajanja pritožbenega postopka in morebitnega ponovnega sojenja na prvi stopnji pa bi se njegovi stroški še dodatno povečevali.

Tožnica vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka in predlaga njeno spremembo. Priglaša tudi pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi stroškov bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je kot vrednost spora upoštevalo le temelj zahtevka oziroma je štelo, da vrednost dajatvenega zahtevka ni določena. Tožničin dajatveni zahtevek je bil jasno določen, zato gre tožnici tudi povrnitev stroškov po denarnem zahtevku, prav tako tudi povrnitev potnih stroškov pooblaščenke, saj je bil tudi ta strošek potreben za izvršitev storitve.

Tožnica je podala tudi odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem slednjo prereka kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev, toženi stranki pa naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa se napotuje na odločitev o pritožbi tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določbe 2. odstavka 83. člena ZDR v zvezi s 1. in 2. odstavkom 177. člena ZDR) nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je bilo potrebno izpodbijani del sodbe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Tožnica je bila pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10.7.2006 zaposlena na delovnem mestu „receptor – animator“. Dne 3.8.2007 je prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2007 (priloga A3) iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Iz vsebine navedene izredne odpovedi izhaja, da je bila delavka kljub neodobritvi dopusta neupravičeno odsotna z dela od dne 16.7.2007 do dne 21.7.2007, s čimer je naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Zagovora dne 31.7.2007 se tožnica ni udeležila, čeprav naj bi bila po navedbah tožene stranke nanj pravilno vabljena.

Po drugi alineji 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR). Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Ob smiselni uporabi določb o pravici do zagovora delavca v disciplinskem postopku (1. in 2. odstavek 177. člena ZDR) mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnica zaradi neupravičenega izostanka z dela dejansko krivdno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, vendar pa ji tožena stranka zaradi nepravilno izvedene naknadne spremembe datuma zagovora, slednjega ni omogočila, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2007 nezakonita. Ugotovilo je, da je tožnica vabilo na zagovor za dne 24.7.2007 ob 10:00 uri v Ljubljani nedvomno prejela že dne 22.7.2007, saj je sodišču predložila izvirnik tega vabila (priloga A9). Ker si je direktor tožene stranke glede datuma premislil in ga popravil z dne 24.7.2007 na 31.7.2007, je o navedeni spremembi tožnico obvestil po SMS sporočilu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tako sporočena sprememba datuma ni skladna z zakonom, zaradi česar je bil tožnici zagovor dne 31.7.2007 onemogočen.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten in najmanj preuranjen.

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Gre za zakonsko obveznost, katere kršitev ima lahko za posledico nezakonitost izredne odpovedi. Vendar pa postopek pred izredno odpovedjo ni poseben formalni postopek s procesnimi zagotovili in roki, v katerem bi se ugotavljala odgovornost delavca, temveč zagotavlja le, da se delavec seznani s kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih mu delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Pomembno je torej zlasti, da je delavcu dejansko omogočen zagovor. Sodišče prve stopnje je preuranjeno ter materialnopravno zmotno svojo odločitev oprlo zgolj na formalno ugotovitev, da SMS obvestilo ne predstavlja osebne vročitve v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR v povezavi s 1. in 2. odstavkom 177. člena ter 2. odstavkom 180. člena ZDR, pri tem pa ni ugotovilo ali je tožnica navedeno SMS sporočilo prejela in se s spremembo datuma dejansko seznanila. Iz izpodbijane sodbe zgolj izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo tožničini izpovedi, da popravljenega vabila ni prejela po pošti. Pritožba tožene stranke namreč utemeljeno navaja, da zgolj za spremembo datuma zagovora ni nujno potrebna ponovna osebna vročitev popravljenega vabila, ampak bi zadostovalo že to, da se ugotovi, da je bila tožnica o tem dejansko obveščena. Navedena okoliščina je odločilna za presojo, ali je bil tožnici dne 31.7.2007 zagovor resnično oziroma dejansko onemogočen ali pa se morda tožnica kljub seznanitvi s spremembo datuma zagovora dne 31.7.2007 ni hotela udeležiti.

Pritožba dalje utemeljeno navaja, da četudi bi se navedbe tožnice, da o spremembi datuma zagovora z dne 24.7.2007 na dan 31.7.2007 ni bila seznanjena, ugotovile za resnične, ostaja odprto vprašanje, kaj se je dejansko zgodilo dne 24.7.2007. Tožnici je bilo namreč vabilo na zagovor za tega dne vročeno in v kolikor o spremembi datuma zagovora resnično ni bila seznanjena, je potrebno ugotoviti, ali se je zagovora dne 24.7.2007 zares udeležila. Navedbe tožnice in tožene stranke so si glede tega nasprotujoče. Direktor tožene stranke V.K. zatrjuje, da je tudi dne 24.7.2007 iz previdnosti v pisarni čakal na morebiten prihod tožnice, vendar naj slednja ne bi prišla. Tožnica pa je nasprotno izpovedala, da je dne 24.7.2007 prišla na zagovor v Ljubljano, vendar naj bi bila tam le tajnica, ne pa tudi direktor. Sodišče prve stopnje dejstev v tej smeri sploh ni ugotavljalo in je presojalo zgolj okoliščine glede zagovora dne 31.7.2007. Vendar je potrebno ugotoviti, ali je bil zagovor dne 24.7.2007 tožnici omogočen. V kolikor se izkaže, da so resnične navedbe direktorja tožene stranke, da je tožnico ob uri zagovora čakal, vendar je ni bilo, ni mogoče očitati toženi stranki, da tožnici zagovora ni omogočila, saj se je slednja z neprihodom tej pravici sama odpovedala. V kolikor pa se izkažejo za resnične navedbe tožnice, da je na zagovor prišla, vendar je bila tam le tajnica, je potrebno ugotoviti (tudi z zaslišanjem tajnice), zakaj do zagovora ni prišlo oziroma ali ji kljub prihodu zagovor ni bil omogočen.

Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno dolžnost delodajalca delavcu omogočiti zagovor razlagalo zgolj s formalnega vidika (pravilnost vročitve oziroma način seznanitve s spremenjenim datumom zagovora), ni pa ugotavljalo in ugotovilo, ali je bila tožnica s spremembo datuma zagovora za dne 31.7.2007 dejansko seznanjena (a se zagovora kljub temu ni udeležila). V kolikor ni bila in je bila dejansko seznanjena le z zagovorom za dne 24.7.2007, je potrebno ugotoviti, zakaj oziroma iz razlogov na strani katere od strank do zagovora tega dne ni prišlo. Navedena dejstva so odločilna za ugotovitev, ali je bil zagovor tožnici (bodisi dne 31.7.2007 bodisi 24.7.2007) dejansko omogočen oziroma onemogočen. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v tej smeri ni ugotovilo. Zato je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Le-to bo moralo opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu (1. odstavek 362. člena ZPP) ter svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazložiti.

Glede na to, da je tožena stranka hkrati z vložitvijo pritožbe tožnico pozvala nazaj na delo, pritožbeno sodišče zaradi ureditve odnosov med strankama opozarja na smiselnost in koristnost poravnave med njima.

Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Pritožba tožene stranke se napotuje na zgornjo odločitev.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnost mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje povsem nerazčiščeno glede odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje se do bistvenih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v konkretnem individualnem delovnem sporu, še ni opredelilo, zato je to pomanjkljivost, ki je ni smiselno odpravljati na pritožbeni obravnavi. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo postopati v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča ter šele nato ponovno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka.