Jedro

Pristojni organ je nagrado odmeril upoštevajoč le en predmet oziroma njegovo vrednost (znesek dajatev, ki izvirajo iz delovnega razmerja), ne pa tudi drug predmet (prenehanje delovnega razmerja), zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je napačno uporabil določbe ZOdvT o predmetu odvetniške storitve in njegovi vrednosti. Postopek v upravnem sporu, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni in nepravdni postopek so zasnovani oziroma se vodijo na konceptu Zakona o pravdnem postopku (po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače), za katerega velja načelo koncentracije glavne obravnave kot instrumenta za zagotovitev pospešitve in ekonomičnosti postopka. Odraz temu je v ZOdvT določitev ene nagrade za celoten sklop istovrstnih storitev (ene nagrade za vse naroke).

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 326/2009 z dne 17. 12. 2010 se odpravi in zadeva vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, povečanem za 20% DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani–organ pristojen za brezplačno pravno pomoč, je z izpodbijanim sklepom odločil, da se odvetnici A.A. izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice št. Bpp 326/2009-1, v višini 435,00 EUR, v presežnem delu pa se predlog za izplačilo nagrade zavrne. V obrazložitvi navaja, da je bila upravičencu B.B. z odločbama št. Bpp 326/2009 z dne 9. 9. 2009 in z dne 7. 10. 2009 odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A. d.o.o., zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in izplačila razlike v plači, regresa za letni dopust in stroškov bivanja v samskem domu (I Pd 1438/2009). Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bila določena odvetnica A.A.. Iz napotnice in stroškovnika izhaja, da je odvetnica v okviru nudenja brezplačne pravne pomoči za upravičenca vložila tožbo in ga zastopala v navedeni zadevi, ki je bila zaključena 22. 10. 2010. Za opravljeno delo je pravočasno priglasila nagrado. Organ je na podlagi presoje stroškovnika in skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) glede na vrednost spornega predmeta (pcto. 4536,28 EUR) odvetnici priznal nagrado za postopek v višini 188,50 EUR (tarifna št. 3100 v zvezi z 36. členom ZOdvT), nagrado za narok v višini 174,00 EUR (tarifna št. 3102 v zvezi z 36. členom ZOdvT) ter 20 % DDV v višini 72,50 EUR (tarifna št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 435,00 EUR. Kar je odvetnica predlagala več, pa je zavrnil, ker nagrada ni priglašena v skladu s 36. členom ZOdvT in tudi ne po 14. členu ZOdvT, po katerem se nagrada za istovrstne storitve izplača samo enkrat, ne glede na število storitev.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je na podlagi odločb, s katerimi je bila določena za nudenje brezplačne pravne pomoči prosilcu B.B., dne 15. 9. 2009 vložila tožbo zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter plačila dolga iz naslova plače, regresa za letni dopust in stroškov bivanja v samskem domu, dne 22. 12. 2009 pripravljalno vlogo, dne 23. 3. 2010 pripravljalno vlogo in dne 29. 4. 2010 modifikacijo tožbenega zahtevka. V postopku je bilo opravljenih 5 narokov. Po zaključenem postopku je priglasila stroške in sicer nagrado za postopek 253,50 EUR, za vsakega od 5 narokov po 234,00 EUR ter 20 % DDV v znesku 284,00 EUR. Organ pa ji je z izpodbijanim sklepom odmeril stroške le v višini 435,00 EUR. Tožeča stranka navaja, da je tožba zajemala zahtevek zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. nedenarni zahtevek in zahtevek zaradi izplačila plač, regresa za letni dopust in stroškov bivanja, tj. denarni zahtevek. Trije od petih narokov so bili opravljeni v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vrnitvi delavca na delo. Izpodbijani sklep pa kot vrednost spora vzame le vrednost denarnega zahtevka, kot da nedenarnega zahtevka sploh ni bilo, za kar ni podlage v ZOdvT. Sklicuje se na 24. člena tega zakona, ki določa, kako se odmeri nagrada za denarni zahtevek in kako za nedenarni zahtevek. Meni, da je organ napačno zavrnil predlog za izplačilo nagrade, ki se nanaša na nedenarni zahtevek. Pri tem je upoštevati, da je bila prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč tako za uveljavljanje denarnega kot nedenarnega zahtevka in je bila storitev v tem obsegu tudi opravljena. Nepravilno ji je bila priznana tudi nagrada le za zastopanje na enem naroku. V predmetnem postopku je bilo opravljenih pet narokov v trajanju skoraj sedem ur. Priznan je bil le en narok in stroški odmerjeni ob upoštevanju vrednosti denarnega dela zahtevka. Ne le, da ZOdvT nikjer ne določa plačila samo ene storitve, ne glede na število storitev, pač pa je tudi praksa sodišč različna, ko gre za priznavanje stroškov odvetnikom, ki so stranki dodeljeni za izvajanje brezplačne pravne pomoči in odvetnikom, ki stranko zastopajo po pooblastilu. V slednjih primerih sodišča priznavajo stroške zastopanja na vseh narokih, v primeru zastopanja na podlagi brezplačne pravne pomoči pa le stroške zastopanja na enem naroku. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1669/2009. S takšnim pristopom se popolnoma razvrednoti odvetniško delo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izda sodbo, s katero tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ji prizna stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku 1708,10 EUR z vključenim DDV, kot to izhaja iz napotnice št. BPP 326/2009-2, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu. V skladu z nameni in cilji ZOdvT, da se nagrada za istovrstne storitve izplača le enkrat, ne glede na število storitev, kar smiselno izhaja iz 14. člena ZOdvT, je zavrnila priglašene nagrade še za štiri naroke. Takšna je tudi praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča (sklep opr. št. Pdp 389/2010 z dne 20. 5. 2010) in je zanjo podlaga v 3. delu tarife. V celoti vztraja pri višini nagrade, ki jo je priznala v izpodbijanem sklepu. Le-ta je odmerjena zakonito in v skladu z nameni in cilji zakonodajalca pri sprejemanju ZOdvT. Dodatno se sklicuje še na predlog tega zakona, kjer je med temeljnimi načeli določeno načelo določanja ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke. Načelo, da se plača ena nagrada za celoten sklop istovrstnih storitev, naj bi imelo za cilj zmanjšanje števila vlog, skrajšanje postopka in zmanjšanje števila obravnav. Namen zakonskih rešitev je v spodbujanju odvetnikov k racionalnejšemu sprožanju sodnih postopkov in njihovemu čim hitrejšem končanju. To je v interesu stranke in tudi odvetnika. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženega spisa izhaja in med strankama tudi ni sporno, da je bila tožeča stranka na prošnjo B.B. dodeljena za nudenje brezplačne pravne pomoči, ki je bila prosilcu odobrena za pravno svetovanje in zastopanje (tudi za vložitev tožbe) ter vročitev sodne odločbe v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A. d.o.o., zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odločba z dne 9. 9. 2009) in za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje ter plačila stroškov postopka v istem individualnem delovnem sporu zaradi izplačila razlike v plači, regresa za letni dopust in stroškov bivanja v samskem domu (dopolnilna odločba z dne 7. 10. 2009).

Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da organ, pristojen za BPP, pri določitvi nagrade, ki ji pripada kot odvetnici, ki je izvajala storitve brezplačne pravne pomoči, ni pravilno upošteval predmeta odvetniške storitve oziroma njegove vrednosti.

Po določbi 24. člena ZOdvT se v individualnih delovnih sporih v zvezi s ponavljajočimi dajatvami vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev (prvi odstavek), v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade (drugi odstavek). Če je v isti zadevi več predmetov, se njihove vrednosti seštejejo (prvi odstavek 20. člena ZOdvT).

Tožeča stranka je s tožbo, vloženo dne 15. 9. 2009, v imenu prosilca za brezplačno pravno pomoč zahtevala ugotovitev, da je tožeči stranki v individualnem delovnem sporu delovno razmerje z 31. 8. 2009 nezakonito prenehalo in je še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi ter jo prijaviti v vse oblike socialnega zavarovanja (zahtevka pod tč. 1 in 2) ter uveljavljala zahtevke za izplačilo neizplačanega nadomestila plače od 18. 2. 2009, stroškov bivanja v samskem domu od 18. 2. 2009 ter regresa za letni dopust v letu 2009 (zahtevki pod tč. 3, 4 in 5). Z modificiranim tožbenim zahtevkom z dne 28. 4. 2010 je vtoževala ugotovitev, da je tožeči stranki v individualnem delovnem sporu delovno razmerje z 31. 8. 2009 nezakonito prenehalo, da je delovno razmerje trajalo do 15. 12. 2009 in jo je tožena stranka do tega datuma dolžna prijaviti v vse oblike socialnega zavarovanja (zahtevki pod tč. 1, 2 in 3) in uveljavljala denarne zahtevke kot v prvotni tožbi (zahtevki pod tč. 4, 5 in 6) ter še odškodninski zahtevek namesto vrnitve na delo (zahtevek pod tč. 7). S spremenjenim tožbenim zahtevkom je bil torej zahtevek za reintegracijo nadomeščen z zahtevkom po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), nespremenjeni pa so ostali denarni zahtevki, ki so izhajali iz delovnega razmerja. Z izpodbijanim sklepom je bila tožeči stranki nagrada odmerjena od zneska 4.536,28 EUR, kar je višina zahtevka za izplačilo razlike v plačah, stroškov bivanja v samskem domu in regresa.

Iz vsebine zgoraj povzetih tožbenih zahtevkov izhaja, da sta bila v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 1438/2009 obravnavana dva predmeta v smislu 20. člena ZOdvT in sicer obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja med tožnikom in toženko individualnega delovnega spora po 15. 12. 2009 in pravica do (dela) plače iz delovnega razmerja v času, ko je to še obstajalo. Ker je pristojni organ nagrado odmeril upoštevajoč le en predmet oziroma njegovo vrednost (znesek dajatev, ki izvirajo iz delovnega razmerja), ne pa tudi drug predmet (prenehanje delovnega razmerja), po mnenju sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je napačno uporabil določbe ZodvT o predmetu odvetniške storitve in njegovi vrednosti.

Pravne presoje pa ne vzdrži tožbeni ugovor, da bi organ tožeči stranki moral priznati nagrado za vsak opravljeni narok (za pet narokov) in ne le za enega, ker naj ZOdvT ne bi določal plačila samo ene storitve ne glede na število storitev. Iz jezikovne razlage 14. člena ZOdvT (na katerega se sklicuje tudi organ v izpodbijanem sklepu) izhaja, da se nagrade ne izplačujejo za vsako posamezno dejanje odvetnika, temveč je nagrada določena za njegovo celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek). V tej določbi je ubesednjen zakonodajalčev namen, v zakonodajnem gradivu (Predlog zakona o odvetniški tarifi, Poročevalec DZ, št. 28/08) obrazložen z načelom dodelitve ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke.

Odvetniška nagrada v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči se obračuna po 3. delu Tarife (3. del - upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni, nepravdni in posebni postopki). V drugem odstavku Opombe 3 je opredeljena nagrada za narok; iz besedila izhaja, da nagrada nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Takšna določitev nagrade za narok je tudi skladna s procesnimi zasnovami postopkov, za storitve v katerih se nagrada določa v 3. delu Tarife. Postopek v upravnem sporu, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni in nepravdni postopek so zasnovani oziroma se vodijo na konceptu Zakona o pravdnem postopku (po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače), za katerega velja načelo koncentracije glavne obravnave kot instrumenta za zagotovitev pospešitve in ekonomičnosti postopka. Odraz temu je v ZOdvT določitev ene nagrade za celoten sklop istovrstnih storitev (ene nagrade za vse naroke).

V postopkih, obravnavanih v 3. delu Tarife, je torej v celoti upoštevano osnovno pravilo zakona o določanju ene nagrade. Izjema od tega pravila mora biti glede na prvi odstavek 14. člena ZOdvT izrecna. V Tarifi je nagrada za narok drugače definirana v drugem odstavku Opombe 4, ki se nanaša na kazenski postopek. V tem postopku nastane nagrada za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo. Če bi se na enak način, za vsak narok, določala nagrada tudi v postopkih iz 3. dela Tarife, bi bilo, ker za to ni izrecne podlage, to v nasprotju z zakonom in Tarifo. Tožbeni ugovor tožeče stranke, da bi ji morala biti nagrada obračunana za vsak narok, torej nima pravne podlage. Kolikor pa se tožeča stranka sklicuje na različno prakso sodišč oziroma konkretno na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1669/2009 z dne 10. 6. 2010, z njo svojega stališča ni opravičila. Iz navedene sodbe namreč izhaja, da ji je bila v tistem postopku priznana nagrada za en narok, nagrada za dva neopravljena naroka pa ji je šla v posledici sankcioniranja nasprotne stranke zaradi izostanka z narokov. Stališče, kot ga zastopa sodišče v tej sodbi, pa izhaja tudi iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 389/2010 z dne 20. 5. 2010 in sodbe tega sodišča opr. št. Pdp 903/2009 z dne 3. 2. 2010. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil v postopku za njegovo izdajo nepravilno uporabljen zakon. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka te določbe ter v smislu njegovega četrtega odstavka vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek.

Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov. Na tej podlagi in skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, Pravilnik) je sodišče tožeči stranki, ki jo je v tem upravnem sporu zastopala odvetnica, priznalo stroške v višini 350 EUR z zahtevanim 20% DDV. Stroške mora tožeči stranki v skladu z zakonom povrniti tožena stranka.