Jedro

V konkretnem primeru, glede na navedbe vlagateljice v ugovoru, naj bi upravičenka 29. 2. 2020 ali 1. 3. 2020 zaradi zatrjevane neustrezne nege utrpela fizično poškodbo kože. Gre tako za zatrjevano neustrezno opravljeno storitev, kot jo opredeljuje prvi odstavek 9. člena Pravilnika o reševanju ugovorov zoper opravljene socialno-varstvene storitve zasebnikov. Rok osem dni za vložitev ugovora se je iztekel 9. 3. 2020 in je zato predmetni ugovor upravičenke, ki ga je nesporno vložila 10. 3. 2020, tudi po presoji sodišča vložen prepozno. V skladu s 100. členom ZUP se v rok, določen v dnevih, ne šteje dan dogodka od katerega je treba šteti rok, marveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Senata za reševanje ugovora zoper opravljeno socialnovarstveno storitev zasebnika Socialne zbornice Slovenije 659/2021-SZS/UG-NG z dne 6. 4. 2021 se odpravi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je utemeljen ugovor skrbnice za poseben primer, A. A. (v nadaljevanju tudi vlagateljica), zoper opravljeno socialno varstveno storitev tožnika (točka 1 izreka). Senat za reševanje sporov zoper opravljeno socialno varstveno storitev zasebnika (v nadaljevanju Senat) tožniku, skladno s 15. členom Pravilnika o reševanju ugovorov zoper opravljene socialno varstvene storitve zasebnikov (v nadaljevanju Pravilnik) predlaga, da izvede izobraževanje in usposabljanje iz področja varnega izvajanja oskrbe, izobraževanje vsebine s področja komunikacije za vse zaposlene ter zagotovi instruktažno svetovanje za vodstveni kader za: a) razjasnitev strokovnih metod in pristopov dela, ki so prijazni do uporabnika in ga postavljajo kot enakovrednega partnerja glede na izvajalca. Vključenost vseh udeleženih (zaposleni, uporabnik, svojci) je nujna za kvalitetno opravljeno delo; b) preverjanje učinkovitosti metodologije za spremljanje in evalvacijo programa aktivnosti na ravni posameznega uporabnika v individualnih načrtih obravnave z vključitvijo svojcev in c) sodelovanje v timu (točka 2 izreka). Tožnik je dolžan plačati stroške tega postopka v višini 650,00 EUR na transakcijski račun, ki ga navaja, v roku 15 dni od vročitve odločbe, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (točka 3 izreka).

2.Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi 8. alineje 77. člena in 94. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ter določil Pravilnika, upoštevaje Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve izhaja, da je Socialna zbornica Slovenije 10. 3. 2020 prejela ugovor vlagateljice zoper opravljeno socialno varstveno storitev tožnika. Vlagateljica, A. A., je hči oskrbovanke oz. upravičenke do socialno varstvene storitve tožnika, B. B. (v nadaljevanju upravičenka, uporabnica storitev, tudi oskrbovanka) in njena skrbnica za poseben primer. V ugovoru zoper opravljeno socialno varstveno storitev tožnika, ki jo je nudil upravičenki navaja, da je njena mama zaradi neustrezne nege utrpela fizično poškodbo ter, da je bila neustrezna komunikacija in obravnava oskrbovancev in njihovih svojcev pri tožniku s strani zaposlenih pri tožniku. Upravičenka, B. B. je od 8. 1. 2016 dalje oskrbovanka na varovalnem oddelku pri tožniku ter je bila v obdobju od 29. 2. 2020 do 1. 3. 2020 fizično zlorabljena, saj pristojni pri tožniku niso ukrepali. Vlagateljica je bila priča neprimernega vedenja do oskrbovancev pri tožniku, ki naj bi bili večkrat oskrbovani na nedostojen način, na kar je opozarjala vodstvo tožnika. Direktor je navedel, da nimajo dovolj zaposlenih in da lahko svojo mamo odvede domov. Iz posredovanega odgovora tožnika izhaja, da se prvič srečuje s poškodbo, ki si jo oskrbovanka ni zadala sama, ter zavrača možnost, da bi poškodbe nastale namerno. Pri oskrbovanki B. B. gre za dve opraskanini. V nadaljevanju odgovora tožnik opisuje svoj odnos z vlagateljico in poudarja, da so uporabnico storitev, B. B., od vselitve dalje obravnavali primerno in strokovno. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navaja potek dokaznega postopka. Prvostopenjski organ je ugotovil, da postopek ugotavljanja povzročitelja poškodbe pri tožniku ni bil ustrezno voden. Ugotovil je tudi, da tožnik vlagateljice ni obvestil o nastanku poškodbe pri B. B., ki je upravičena do standardne storitve Oskrba IV, kar pojasni. Ugotovil je tudi, da je med izvajanjem storitve osebne nege oskrbovanke prišlo do poškodbe kože oskrbovanke (opraskanine), ki jo je tožnik priznal, vendar je navedel, da do te poškodbe ni prišlo s strani osebja tožnika. Ugotavlja tudi, da je predstavnik tožnika v komunikaciji z vlagateljico nakazal možnost, da lahko oskrbovanko premesti drugam, kar pa je neprimerno in je s takšno komunikacijo tožnik kršil 93. člen ZSV, saj je upravičenka dementna oseba, ki je nesamostojna in povsem odvisna od pomoči. Kakršnakoli sprememba okolja je zanjo velik stres, česar se tožnik zaveda. Tudi sicer lahko na podlagi Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva zavoda poda pobudo za premestitev samo na podlagi ugotovitve in predloga Komisije, da je upravičenca zaradi spremenjenih potreb potrebno premestiti, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik nudi socialno varstveno storitev institucionalnega varstva v okviru izvajanja katere je prišlo do poškodbe oskrbovanke. V nadaljevanju se sklicuje na Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju Pravilnik o standardih), ki opredeljuje institucionalno varstvo, kar pojasni na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Sklicuje se tudi na 68.b člen in 93. člen ZSV. Skladno s splošno sprejetimi normativi v socialnem varstvu je zdravje uporabnika na prvem mestu. Pri izvajalcu socialno varstvenih storitev je pomembna komunikacija ter poklicna odgovornost izvajalcev, česar tožnik v konkretnem primeru ni zagotovil. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je ugovor vlagateljice utemeljen, saj je tožnik pri izvajanju osebne nege oskrbovanke s tem, ko vlagateljice ni obvestil o poškodbi oskrbovanke ter z načinom in vsebino komunikacije z vlagateljico, oskrbovanko razvrednotil in nedopustno posegel v njeno osebno integriteto in dostojanstvo. Tožniku predlaga, da s pomočjo strokovnjaka za komuniciranje in mediacijo skuša ustvariti ustrezne poti sodelovanja z načinom, ki ga v nadaljevanju pojasnjuje.

3.Strokovni svet Socialne zbornice Slovenije je kot pritožbeni organ tožnikovo pritožbo zavrnil. Glede tožnikovih navedb, da ugovor vlagateljice ni bil podan pravočasno navaja, da je res do poškodb prišlo v času od 29. 2. 2020 do 1. 3. 2020, vendar se je vlagateljica o poškodbah svoje matere seznanila šele v ponedeljek 2. 3. 2020, kar smiselno izhaja iz njenega obvestila z dne 10. 3. 2020. Kot skrbnica za poseben primer je vlagateljica skladno s tretjim odstavkom 9. člena Pravilnika po mnenju pritožbenega organa pravočasno podala ugovor. Ne strinja se s tožnikovim stališčem, da v konkretnem primeru ni možno uporabiti drugega odstavka 9. člena Pravilnika, ki osem dnevni rok veže na dan, ko je upravičenec prejel obvestilo, da storitev, do katere je bil upravičen, ni bila opravljena. Vlagateljica je upravičena do obveščenosti o poškodbi svoje matere, do katere pride v času bivanja v socialno varstveni ustanovi ne glede na to, kdo je poškodbo povzročil. Naveden rok teče od seznanitve vlagateljice s poškodbami oskrbovanke. Po povedanem je bil ugovor vlagateljice podan pravočasno. Zavrne tudi tožnikove ugovore glede kršitev določb postopka, ki se nanašajo na navedbe imen članov senata, ki izhajajo iz spisa. Vročanje doslej ni bilo prerekano. Odločba pritožbenega organa pa bo vročena pooblaščencu tožnika, s čimer bo kršitev odpravljena. Tožnikov dvom o obstoju zatrjevanih kršitev socialno varstvenih storitev je po mnenju pritožbenega organa neupravičen, kar pojasni na strani 3 obrazložitve. Dejstvo, da storilec poškodbe ni bil ugotovljen, še ne pomeni, da do poškodbe ni prišlo. Dejstvo, da vlagateljica o poškodbah ni bila obveščena, je bilo pravilno ugotovljeno, nasprotnega pa tožnik ni zatrjeval. Tožnik bi moral dokazati, da je o poškodbah pravočasno in pravilno obvestil vlagateljico. Dejstvo, da je vlagateljica skušala najprej zadevo rešiti po neformalni poti, ne more vplivati na kasnejši upravni postopek. Pritožbeni organ pritrjuje tudi pravilnosti predlaganih ukrepov tožniku, ki so skladni z določbo 15. člena Pravilnika. V tem delu je morda izpodbijana odločba res pomanjkljivo obrazložena, saj pravna podlaga ni še enkrat izrecno navedena, kar sedaj z navedbo tretje alineje 15. člena Pravilnika popravlja pritožbeni organ. Pravilno pa so tudi odmerjeni in obrazloženi stroški postopka.

4.Tožnik v tožbi odločitev izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Tožnik meni je ugovor upravičenke prepozen. Iz ugovora upravičenke, ki ga je podala 10. 3. 2020, smiselno izhaja, da naj bi bila socialno varstvena storitev tožnika domnevno nepravilno opravljena 29. 2. 2020 ali pa 1. 3. 2020. Takrat naj bi se pri upravičenki pojavili dve opraskanim in hematomi. Takšni časovni opredelitvi dogodka pritrjujejo tudi s strani tožnika predloženi dokazi. Pravilnik v 9. členu veže začetek teka osem dnevnega roka za vložitev ugovora na dan opravljene socialno varstvene storitve (prvi odstavek) oz. na dan, ko je nastopila posledica opravljene storitve (tretji odstavek). Drugi odstavek 9. člena Pravilnika po mnenju tožnika v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Glede na navedeno pravno podlago, je rok za ugovor upravičenke potekel 9. 3. 2020. Ker je bil predmetni ugovor vložen 10. 3. 2020, je prepozen in bi ga moral prvostopenjski organ zavreči. S tem, ko je organ prve stopnje ugovor vsebinsko obravnaval, je storil absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba pa tudi ne vsebuje ugotovitve, kdaj je bila domnevna kršitev storjena in tudi ne, ali je ugovor pravočasen. Tudi nima navedbe sestave senata, ki jo je sprejel, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Organ prve stopnje ni sledil napotkom organa druge stopnje iz odločbe 211/2021-SZS/SS-HK z dne 1. 2. 2021, da mora ponovno opraviti dokazni postopek, ki ga mora izvesti skladno z določili ZUP, s čimer je bila ponovno storjena absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka 251. člena ZUP. Drugostopenjski organ je navedel, da je prvostopenjski organ pravilno sledil napotkom, kar je protispisno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da odločitev temelji na proučitvi celotne dokumentacije in na opravljenih razgovorih, slednji pa niso zakonito dokazno sredstvo upravnega postopka. O izjavah strank oz. prič bi moral biti sestavljen zapisnik. Sklicuje se na prvi odstavek 74. člena ZUP. Organ druge stopnje je v odločbi z dne 1. 2. 2021 navedel, da mora prvostopenjski organ pri obravnavi ugovora preveriti, ali je oskrbovanki z zadano poškodbo bila nudena storitev institucionalnega varstva v nasprotju z predpisanimi standardi in normativi oz., ali ji je bila kršena njena osebna integriteta in dostojanstvo. Prvostopenjski organ napotkom ni sledil, temveč je domnevno kršitev 93. člena ZSV utemeljil izključno na (nedokazanih) očitkih, da vlagateljica o poškodbi svoje matere, oskrbovanke pri tožniku, ni bila obveščena in da je tožnik z načinom in vsebino komunikacije oskrbovanko razvrednotil, da pri tožniku prihaja do otežene komunikacije na več ravneh ter, da tožnikovo osebje pri izvajanju nege in oskrbe oskrbovanke ni upoštevalo osnovnih higienskih načel in zdravstvene nege, ki zavezuje tožnika. Nič od navedenega ne drži. Večina očitkov je tudi nerelevantnih za odločitev v tej zadevi (zatrjevane kršitve ne predstavljajo kršitve 93. člena ZSV). Različne vrste socialno varstvenih storitev so podrobneje opredeljene v Pravilniku o standardih. Storitve institucionalnega varstva so podrobneje opredeljene v 8. členu Pravilnika o standardih. Tožnik ni storil kršitve zdravstvenega varstva, ki bi bile v vzročni zvezi s povzročenimi poškodbami. V zvezi z navedbami iz ugovora Komisija Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije v svojem poročilu o ugotovitvah izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem v dejavnosti zdravstvene nege 642-2/20-5 z dne 9. 9. 2020 pri tožniku ni našla kršitev zdravstvene nege, ki bi povzročile poškodbe pri stanovalki (opraskanine, hematomi z dne 29. 2. 2020 oz. 1. 3. 2020). Navedena Komisija je ugotovila, da je tožnik nemudoma skrbno obravnaval dogodek ter, da so bili sprejeti in izvedeni ustrezni ukrepi. Neresnična, nedokazana in protispisna je trditev prvostopenjskega organa na strani 5 izpodbijane odločbe, da tožnikovo osebje pri izvajanju nege in oskrbe oskrbovanke ni upoštevalo osnovnih higienskih načel in načel zdravstvene nege. Ni res, da tožnik o nastanku poškodbe ni obvestil vlagateljice (ni jasno, kako naj bi dejstvo, da tožnik vlagateljice ni obvestil o oskrbovankini poškodbi, sploh lahko predstavljalo kršitev oskrbovankine osebne integritete in dostojanstva iz 93. člena ZSV). Vlagateljica je bila nemudoma (takoj, ko je bila tožniku poškodba znana), o njej obveščena s strani C. C., katere zaslišanje je tožnik predlagal v pritožbi. Predlagal je tudi zaslišanje D. D., ki je pri tožniku zaposlena kot dipl. medicinska sestra, vodja službe zdravstvene nege in oskrbe na delovnem mestu "Vodja III", vendar drugostopenjski organ dokaznega postopka ni izvedel, s čimer je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Storjena je bila tudi absolutno bistvena kršitev pravil postopka na drugi stopnji, saj drugostopenjski organ ni izvedel predlaganih zaslišanj. Vlagateljica je prav na podlagi obvestila C. C. na tožnikovo službo zdravstvene nege in oskrbe (3. 3. 2020) ter na socialno službo (4. 3. 2020) naslovila več sms-sporočil, ki jih je tožnik obravnaval kot formalno podano pritožbo zoper njegovo storitev. Tudi ni jasno, kako naj bi tožnik z navedbo možnosti, da lahko vlagateljica oskrbovanko premesti tudi drugam, kršil oskrbovankino osebno integriteto in dostojanstvo iz 93. člena ZSV, za kar se sklicuje na ureditev v Kodeksu etičnih načel v socialnem varstvu, kar pojasni. Tožnik oskrbovanim osebam nikoli ni odrekel katerekoli storitve socialnega varstva. Organu prve stopnje se ne zdi potrebno, da bi svojo trditev o oteženi komunikaciji pri tožniku utemeljil. V nadaljevanju povzema ključna dejstva: vlagateljica A. A. ni uporabila ustaljenih pritožbenih poti, temveč se je na službo zdravstvene nege in oskrbe (3. 3. 2020) ter na socialno službo (4. 3. 2020) obrnila prek poslanih sms-sporočil. Kljub temu, je tožnik vsebino njenih sms-sporočil obravnaval kot formalno podano pritožbo. V enem od številnih poslanih sms-sporočil dne 4. 3. 2020 je zapisala, da zavrača pogovor s predstavniki tožnika in pričakuje pisno obrazložitev dogodka. Vodja službe zdravstvene nege in oskrbe ter strokovni vodja doma, kadrovik in socialni delavec sta 4. 3. ter 5. 3. 2020 opravila pogovor z bolničarkama, negovalkama, ki sta bili do 29. 2. do 1. 3. 2020 prisotni na delovnem mestu in bili v stiku z omenjeno uporabnico socialnovarstvenih storitev. Podali sta pisno izjavo, s katero sta zavrnili svojo odgovornost za nastale poškodbe pri stanovalki B. B. Naknadno je z obema delavkama 6. 3. in 7. 3. 2020 opravil osebni pogovor tudi direktor tožnika. Dne 6. 3. 2020 se je ob obisku matere vlagateljica bila pripravljena pogovarjati s strokovnim vodjem, kadrovikom in socialnim delavcem. Za nekatere zaposlene je uporabila oznake, da so "nesposobni, leni, katastrofalni" in da si ne zaslužijo zaposlitve ter da bi jih bilo treba po njenih besedah "zmetati na cesto". Vlagateljica je 9. 3. 2020 v poslanem sms-sporočilu socialno službo tožnika obvestila, da predlaga razgovor isti dan ob 11.00 uri. Ko je tožnik vlagateljico skušal obvestiti po telefonu, da potrjuje predlagano srečanje na izbrani termin, ga je slednja prek sms-sporočila obvestila, da je do nadaljnjega nedosegljiva. Člani kolegija direktorja so 10. 3. 2020 sprejeli odločitev, da socialna služba vzpostavi takojšen stik s svojci oz. skrbniki, zakonitimi zastopniki vseh oskrbovancev na varovanem oddelku z namenom, da pridobi njihovo oceno kakšne so njihove izkušnje z delom zaposlenih na tem oddelku in kako doživljajo tamkajšnje ozračje. Odločitev o poglobljenem pogovoru z omenjenimi sogovniki je bila sprejeta kljub temu, da je tožnik v decembru 2019 za svojce, skrbnike, zakonite zastopnike oskrbovancev organiziral skupno letno srečanje s ciljem ovredotenja kakovosti tožnikovega strokovnega dela, ter da jih je tožnik v drugi polovici decembra povabil k sodelovanju v vsakoletni anketni raziskavi o zadovoljstvu s storitvami tožnika. Iz šestih osebnih pogovorov in pridobljenih izjav svojcev oskrbovancev varovanega oddelka izhaja, da štirje sogovorniki nimajo pripomb na osebje in navajajo celo zelo prijazen in korekten odnos do oskrbovancev, medtem ko hčerki ene oskrbovanke izrekata pohvale na račun enih, ter pripombe na večkratno slabo razpoloženje drugih delavcev na varovanem oddelku. Svojci, skrbniki oz. zakoniti zastopniki na letnih srečanjih ter na zasedanjih interdisciplinarnih timov niso tožnika nikoli opozorili na problem varnosti njihovih svojcev v oskrbi pred oblikami nasilja s strani zaposlenih. Delavec, ki pri oskrbovancu zazna znake telesnih poškodb, je dolžan o teh takoj obvestiti odgovorno osebo službe zdravstvene nege in oskrbe. Dolžan je poškodbo evidentirati v listu o incidentu (velja za tehnike zdravstvene nege, v primeru ostalih poklicnih profilov se ta obveznost prenese prek obveščanja na tehnike zdravstvene nege). Vsak list o incidentu dobi na vpogled lečeči zdravnik, ki vpiše poškodbe v zdravstveni karton. Pri naknadno ugotovljenih poškodbah se evidentira vpis v raportni knjigi. Odgovorna oseba službe zdravstvene nege in oskrbe najprej znotraj tima delavcev zdravstvene nege in oskrbe ugotavlja okoliščine nastanka poškodbe. V primeru, da pri ugotavljanju okoliščin incidenta in odgovornosti posameznega delavca zanj zavod ne bi bil uspešen, ta oškodovanca in njihovega svojca, skrbnika oz. zakonitega zastopnika opozori na možnost ugovora pri pristojnih organih. V primeru, da bi izvajalec socialno varstvene storitve ugotovil objektivne znake kaznivega dejanja povzročitve lažjih oz. težjih telesnih poškodb, je dolžan v zvezi s tem podati kazensko prijavo pri organu pregona. Če gre v primeru znanega storilca iz vrst zaposlenih, pa se uvede tudi disciplinski postopek. Tožnik je vlagateljici v roku osem dni in sicer 9. 3. 2020 po elektronski pošti poslal odgovor, z vsebino katerega je vlagateljica seznanila prvostopenjski organ. Očitek o oteženi komunikaciji pri tožniku ni utemeljen. Ker ugovor ni utemeljen, ni podlage za točko 2 izreka izpodbijane odločbe. Iz pisnih pojasnil tožnika prepričljivo izhaja, da se zatrjevane kršitve socialno varstvenih storitev niso zgodile in bi zato moral prvostopenjski organ ugovor vlagateljice zavrniti. Izpodbijana odločba v točki 3. izreka navaja, da naj bi bil tožnik dolžan plačati stroške postopka v višini 650,00 EUR, za kar ni podane pravne podlage. Prvostopenjski organ kot pravno podlago navaja Metodologijo izračuna cene dela za reševanje ugovorov zoper opravljene socialno varstvene storitve zasebnikov. Ta Metodologija tožniku ni poznana, tudi ni bila javno objavljena, niti ni jasno, kdo jo je sprejel in po kakšnem zakonskem pooblastilu, zato ne predstavlja zakonitega predpisa. Iz 113. člena ZUP izhaja, da med stroške organa oz. oseb, ki odločajo o zadevi, sodijo zgolj povračila morebitnih potnih stroškov uradnih oseb, nikakor pa v stroške postopka ne sodijo nagrade za delo oseb, ki vodijo upravni postopek. Upravni organi in nosilci javnih pooblastil morajo financiranje delovanja svojih organov zagotoviti na drug način. Niti ZSV niti Pravilnik nima določbe, ki bi tožniku nalagala plačilo stroškov konkretnega postopka. Po povedanem predstavlja izrek o stroških postopka nezakonito odločitev organa prve stopnje, ki jo je potrebno odpraviti. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi in zaslišanju predlaganih prič ter zakonitega zastopnika tožnika tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi, ugovor A. A. pa zavrne kot neutemeljen. Priglaša tudi stroške postopka in sodišču predlaga, da toženki naloži povrnitev stroškov postopka tožniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Toženka v obsežnem odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene ugovore. Toženka je v upravnem postopku na podlagi 8. alineje 77. člena in 94. člena ZSV obravnavala ugovor A. A. (vlagateljice) zoper opravljeno socialno varstveno storitev tožnika. V nadaljevanju povzema potek postopka in ugotovitve. Zavrača tožbeno navedbo, da je bil ugovor upravičenke podan prepozno in zato ni dovoljen. Med strankama ni sporno, da je do poškodb na telesu oškodovanke B. B. prišlo 29. 2. 2020 ali 1. 3. 2020 in da je vlagateljica o teh poškodbah obvestila Socialno zbornico Slovenije 10. 3. 2020. Podlaga za presojo pravočasnosti ugovora sta prvi in drugi odstavek 9. člena Pravilnika, katerih vsebino navaja. Nesporno je, da se je vlagateljica ugovora s poškodbo svoje matere seznanila šele 2. 3. 2020, kar izhaja iz odgovora tožnika z dne 27. 2. 2020. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni obvestil vlagateljice o poškodbah na telesu njene matere (oskrbovanke pri tožniku). Upoštevaje, da oskrbovanki (materi vlagateljice) slabo zdravstveno stanje preprečuje, da bi sama vložila ugovor zoper delo osebja tožnika, je bil začetek teka osem dnevnega roka za podajo ugovora zoper delo osebja tožnika s strani skrbnice za poseben primer (vlagateljice) šele naslednji dan po tem, ko je bila obveščena o poškodbi oz. ko je ugotovila, da je tožnik o poškodbi njene matere ni obvestil. Drugačno stališče bi imelo za posledico, da bi v primeru odsotnosti zakonite zastopnice ostala brez pravnega varstva, saj sama ne more zaščititi svojih interesov. Do enake situacije bi prišlo, če vlagateljica poškodb svoje matere ne bi opazila, tožnik pa bi jo obvestil o njih šele po poteku osem dnevnega roka in ne bi mogla vložiti ugovora. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o procesnih kršitvah, kar pojasni na straneh 4 in 5 odgovora na tožbo. Toženka je v ponovnem postopku presojala vsa dokazila obeh strank. Do posega v dostojanstvo in osebno integriteto je po mnenju toženke prišlo s tem, ko po storjeni poškodbi kože tožnik ni opravil potrebnih dejanj in o dogodku ni obvestil svojcev poškodovane oskrbovanke. Oskrbovanka pa je dementna oseba in ne more nikogar obvestiti o svoji poškodbi. Zato je ključnega pomena, da obveznost obveščanja prevzame nekdo drug, to je v danem primeru tožnik. Tožnik je z načinom komunikacije, ki ga prvostopenjski organ opisuje, kršil 93. člen ZSV, kar pojasni na strani 6 odgovora na tožbo. Bistvena kršitev tožnika je bila, da o poškodbah oskrbovanke ni obvestil njenih svojcev. Dokaz z zaslišanjem gospe C. C. je tožnik predlagal šele v pritožbi in ne v odgovoru z dne 27. 7. 2020, kar je prepozno. Sklicevanje tožnika na 11. člen Etičnega kodeksa pa v konkretnem primeru ni primerno, kar pojasni na strani 7 odgovora na tožbo. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o napačnem izreku o stroških postopka, za kar se sklicuje na 113. člen in 114. člen ZUP ter na Metodologijo izračuna cene dela za reševanje ugovorov zoper opravljene socialnovarstvene storitve zasebnikov, št. 110/2017-SZS/SPL-VK. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožniku naloži plačilo sodnih stroškov.

6.Tožba je utemeljena.

7.Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odločil, da je utemeljen ugovor skrbnice za poseben primer, A. A. (vlagateljice), zoper opravljeno socialno varstveno storitev tožnika upravičenki do socialno varstvenih storitev, B. B., oskrbovanki na na varovalnem oddelku pri tožniku .

8.Med strankama je prvenstveno sporno, ali je bil ugovor zoper obravnavano storitev socialnega varstva upravičenki B. B. podan pravočasno in s tem posledično ali ga je prvostopenjski organ pravilno vsebinsko obravnaval ali pa bi ga moral zavreči, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Sporna je razlaga prava in sicer določbe 94. člena ZSV v povezavi z določbo 9. člena Pravilnika. Sporno je kdaj prične zakonsko določen osem dnevni rok za ugovor upravičenca zoper storitev socialnega varstva teči.

9.Izvajanje socialnovarstvenih storitev ureja ZSV, ki opredeljuje vrsto socialnovarstvenih storitev, upravičence, izvajalce, socialno zbornico in njene pristojnosti ter postopke pri uveljavljanju in izvajanju storitev. Na podlago 16. člena institucionalno varstvo obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Na podlagi 94. člena ZSV v primeru, če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu socialno varstvenega zavoda, zoper opravljeno storitev zasebnika pa na socialno zbornico (prvi odstavek). Ugovor je potrebno vložiti v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero se ugovarja (drugi odstavek). Gre za zakonski prekluzivni rok, saj v primeru zamude tega roka upravičenec izgubi pravico do ugovora. Rok je določen enotno in v 94. členu ZSV ni določen poseben objektivni rok in poseben subjektivni rok (od trenutka, ko je upravičenec zvedel za dogodek). Pravilnik je podzakonski akt in zakonskih določil ne sme širiti. Določba 9. člena Pravilnika določa, da upravičenec vloži ugovor v roku osem dni od dneva opravljene socialno varstvene storitve programa (prvi odstavek). Kot pravočasen se šteje tudi ugovor, ki je vložen v roku osem dni od dneva, ko je upravičenec prejel obvestilo, da storitev, do katere je bil upravičen, ni bila opravljena (drugi odstavek). Kot pravočasen se šteje tudi ugovor, ki je vložen v roku osem dni od dneva, ko je nastopila posledica (ne)opravljene storitve (tretji odstavek). Iz navedene določbe jasno izhajajo relevantna dejstva za začetek teka osem dnevnega roka za vložitev ugovora. Začetek teka roka tako ZSV, kot tudi Pravilnik vežeta na "upravičenca" do socialno varstvene storitve. To je v konkretnem primeru B. B., oskrbovanka posebnega oddelka pri tožniku. V skladu z določili ZUP lahko ugovor vloži tudi zastopnik upravičenca ali pa skrbnik za poseben primer upravičenca, kot je to bila v konkretnem primeru vlagateljica A. A. Pri tem pa za skrbnico za poseben primer veljajo enaki roki kot za upravičenko do socialno varstvenih storitev in jih ni možno tolmačiti, kot da gre za subjektivni rok, to je rok osem dni od dneva, ko je zakoniti zastopnik ali pa skrbnik za poseben primer zvedel da upravičenec ni bil zadovoljen s storitvijo oz. je zvedel za neustrezno opravljeno storitev socialnega varstva ali pa je zvedel za (ne)opravljeno storitev socialnega varstva, kot je to tolmačil drugostopenjski organ.

10.Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvah odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa izhaja, da je pri oskrbovanki oz. upravičenki do socialno varstvenih storitev institucionalnega varstva tožnika B. B. prišlo 29. 2. 2020 ali 1. 3. 2020 do poškodbe kože. Iz obrazložitve tudi izhaja, da je Socialna zbornica Slovenije 10. 3. 2020 prejela ugovor zoper opravljeno socialnovarstveno storitev tožnika, ki ga je podala vlagateljica A. A., hčerka oskrbovanke oz. upravičenke do socialno varstvene storitve tožnika, B. B., ki je tudi njena skrbnica za poseben primer. V ugovoru zoper opravljeno socialno varstveno storitev tožnika vlagateljica navaja, da je njena mama zaradi neustrezne nege utrpela fizično poškodbo. Iz ugovora upravičenke, ki ga je podala 10. 3. 2020 smiselno izhaja, da naj bi bila socialno varstvena storitev tožnika domnevno nepravilno opravljena 29. 2. 2020 ali pa 1. 3. 2020. Takrat naj bi se pri upravičenki pojavili dve opraskanim in hematomi. Takšni časovni opredelitvi dogodka tožnik v tožbi ne nasprotuje in tako navedeno dejstvo, ki pa je za odločitev relevantno, med strankama ni sporno. Rok za ugovor je določen v 94. členu ZSV in v 9. členu Pravilnika (prvi odstavek) v trajanju osem dni od dneva opravljene storitve, zoper katero se ugovarja. Kot že rečeno, je v konkretnem primeru, glede na navedbe vlagateljice v ugovoru, naj bi upravičenka 29. 2. 2020 ali 1. 3. 2020 zaradi zatrjevane neustrezne nege utrpela fizično poškodbo kože. Gre tako za zatrjevano neustrezno opravljeno storitev, kot jo opredeljuje prvi odstavek 9. člena Pravilnika. Rok osem dni za vložitev ugovora pa se je tudi po presoji sodišča iztekel 9. 3. 2020 in je zato predmetni ugovor upravičenke, ki ga je pooblaščenka za poseben primer upravičenke nesporno vložila 10. 3. 2020, tudi po presoji sodišča vložen prepozno, kar utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi. V skladu s 100. členom ZUP se v rok, določen v dnevih, ne šteje dan dogodka od katerega je treba šteti rok (v konkretnem primeru 29. 2. 2020 ali 1. 3. 2020), marveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan (v konkretnem primeru 2. 3. 2020). Od 2. 3. 2020 pa se osem dnevni rok nesporno izteče 9. 3. 2020. V skladu s prvim odstavkom 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. V konkretnem primeru je pristojni organ ugovor upravičenke prejel 10. 3. 2020, kar izhaja iz prvega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe in tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa in tako med strankama to dejstvo ni sporno. Ker se je po predhodno navedenem osem dnevni rok iztekel 9. 3. 2020, predmetni ugovor pa je bil vložen 10. 3. 2020, je bil tudi po mnenju sodišča vložen prepozno.

11.Za reševanje ugovorov se v konkretnem primeru uporablja ZUP. Organ, ki prejme ugovor najprej opravi predhodni preizkus oz. preveri obstoj procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje ugovora. Preveriti je potrebno ali je ugovor dovoljen, popoln, pravočasen in ali ga je vložila upravičena oseba. V konkretnem primeru je bil ugovor dovoljen (9. člen Pravilnika), popoln (8. člen Pravilnika), vložila ga je skrbnica za poseben primer upravičenca, ki je po presoji upravičena oseba (7. člen Pravilnika). Utemeljeno pa tožnik ugovarja, da je ugovor vložen prepozno, po izteku osem dnevnega prekluzivnega roka iz 94. člena ZSV in 9. člena Pravilnika. Za vsebinsko obravnavo ugovora pa morajo biti podane vse procesne predpostavke. V skladu z 10. členom Pravilnika se postopek uvede, kadar je ugovor popoln in pravočasen. Tudi po presoji sodišča procesne predpostavke za vsebinsko presojo predmetnega ugovora niso bile podane, ker je bil ugovor vložen prepozno in bi ga moral zato prvostopenjski organ s sklepom kot prepoznega zavreči, kot to pravilno ugovarja tožnik v tožbi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi prvostopenjski organ sploh opravil predhodni preizkus predmetnega ugovora oz. povedano drugače, da bi preizkusil, ali obstajajo vse procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo ugovora, kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik.

12.Določbe, ki opredeljujejo tek rokov so jasne in jih vsebinsko ni možno širše razlagati, saj bi se s tem poseglo v načelo enakosti. Toženka v odgovoru na tožbo pravilno navaja, da med strankama ni sporno, da naj bi do poškodb na telesu oškodovanke B. B. prišlo 29. 2. 2020 ali 1. 3. 2020 in da je vlagateljica o teh poškodbah obvestila Socialno zbornico Slovenije 10. 3. 2020. Po presoji sodišča pa toženka napačno razlaga materialno pravo s stališčem, da oskrbovanki (materi vlagateljice) slabo zdravstveno stanje preprečuje, da bi sama vložila ugovor zoper delo osebja tožnika, zato je bil začetek teka osem dnevnega roka za podajo ugovora zoper delo osebja tožnika s strani skrbnice za poseben primer (vlagateljice) šele naslednji dan po tem, ko je bila obveščena o poškodbi oz. ko je ugotovila, da je tožnik o poškodbi matere ni obvestil. Pravne podlage za takšno razlago 94. člena ZSV in 9. člen Pravilnika ne dajata, saj ne določa subjektivnega roka (od dneva, ko je bila skrbnica za poseben primer obveščena o poškodbi), marveč jasno določata, da ima upravičenec, ki ni zadovoljen s storitvijo strokovnega delavca, pravico vložiti ugovor zoper opravljeno storitev na socialno zbornico v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero ugovarja. Rok je določen objektivno in je prekluzivni. Iz ugovora zoper opravljeno socialno varstveno storitev tožnika upravičenka preko skrbnice za poseben primer izhaja, da je podan zaradi neustrezne nege, zaradi česar naj bi upravičenka utrpela fizično poškodbo. Torej naj bi šlo v konkretnem primeru za neustrezno izvajanje storitev socialnega varstva oziroma za dejansko stanje, ki ga ureja prvi odstavek 9. člena Pravilnika. Pri tem pa skrbnik za poseben primer upravičenca ne more imeti več pravic ali ugodnejšega štetja rokov kot upravičenec sam. Če pa toženka meni, da zakonsko določen objektivni rok glede na posebno naravo socialno varstvenih storitev ni ustrezen, lahko predlaga spremembo zakonodaje z uvedbo subjektivnega roka.

13.Neutemeljeno toženka tožniku očita, da določbo prvega odstavka 9. člena Pravilnika, po katerem rok za ugovor teče od dneva opravljene storitve, nepravilno razlaga, ker gre v konkretnem primeru za dalj časa trajajočo storitev (institucionalnega varstva), ta storitev pa še ni bila opravljena ter se še vedno opravlja. Po mnenju toženke predmetni rok niti ni začel teči, saj obveščanje o poškodbi ni socialno varstvena storitev, marveč posamično dejanje znotraj te storitve zato v konkretnem primeru pride v poštev tretji odstavek 9. člena Pravilnika, ki pojasnjuje, da začne rok za ugovor teči, ko nastane posledica opravljene storitve. V konkretnem primeru je po mnenju toženke v okviru opravljanja storitve institucionalnega varstva prišlo do posledice, to je poškodbe oz. ne-obvestila vlagateljice o poškodbi, kar se je zgodilo 2. 3. 2020. Predhodno navedena razlaga tretjega odstavka 9. člena Pravilnika ni pravilna. V konkretnem primeru iz ugovora, po že povedanem izhaja, da uporabnica socialno varstvene storitve preko skrbnice za poseben primer ugovarja zoper socialno varstveno storitev, torej uporabnica ni zadovoljna s posamezno storitvijo (prvi odstavek 94. člena ZSV). V konkretnem primeru je to neustrezna nega uporabnice socialno varstvene storitve, ki naj bi bila izvedena s strani zaposlenih pri tožniku, katere posledica pa naj bi bila poškodba kože uporabnice storitev. Iz besedila tretjega odstavka 9. člena Pravilnika jasno izhaja, da kot pravočasen šteje tudi ugovor, ki je vložen v roku osem dni od dneva, ko je nastopila posledica neopravljene storitve. Ta določba ureja situacijo, ko bi storitev morala biti opravljena, pa ni bila in se tako v primeru, ko je bila storitev nepravilno oz. neustrezno opravljena ne more uporabiti.

14.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15.Ker je bilo v predmetni zadevi materialno pravo napačno uporabljeno (94. člen ZSV in prvi odstavek 9. člena Pravilnika), je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi točke 4 prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

16.Ker po presoji sodišča procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo predmetnega ugovora v upravnem postopku niso bile izpolnjene in bi moral prvostopenjski organ s sklepom predmetni ugovor zavreči, je sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravilo, se do vsebinskih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

17.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-l glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o socialnem varstvu (1992) - ZSV - člen 77, 77-8, 93, 94 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 100

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o reševanju ugovorov zoper opravljene socialno-varstvene storitve zasebnikov (2003) - člen 9, 15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.