Jedro

Po zakonskem besedilu 198. člena OZ lahko uporabnino uveljavlja imetnik stvari. Kot imetnika stvari in upravičenca do uporabnine je treba šteti upravičenca do rabe neupravičeno uporabljene stvari, kar vključuje imetnika obligacijske pravice do rabe stvari, prav tako pa tudi imetnika stvarne pravice ali stvarne pravice v pričakovanju. Sodna praksa tako uporabnino priznava lastniku, bonitarnemu lastniku in drugemu imetniku pravice do uporabe.

Z vidika odsotnosti privolitve mora biti podan eden od dveh alternativnih pogojev, to je da je upravičenec s strani neupravičenega uporabnika na nedopusten način izključen iz rabe stvari ali pa, da imetnik stvari aktivno poskusi preprečiti svoje prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zniža za 959,16 EUR (na 2.494,24 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 7.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in 10.368,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve spremembe tožbe do plačila ter zahtevek tožeče stranke na povračilo pravdnih stroškov. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.453,40 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi (prav spremeni) in zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma delno povzema dejansko stanje in odločitev sodišča prve stopnje, s katero se ne strinja. Glede napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je sodišče vsa dejstva, ki jih je štelo za bistvena, napačno ugotovilo. Ugotovitev sodišča, da tožeča stranka tožene stranke ni pozivala k ureditvi razmerij v zvezi z uporabo sporne nepremičnine, ni točna. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da ji je po smrti J. S. tožena stranka onemogočila uporabo sporne nepremičnine. V tožbi je izrecno izrazila stališče, da ima kot sodedinja enak položaj kot tožena stranka in da je nepremičnino upravičena uporabljati in jo imeti v posesti. To navedbo je sodišče v sodbi povzelo in tožbo s temi navedbami je toženi stranki vročilo. Ugotovitev sodišča, da tožnica ni izkazala pisnega pozivanja k uporabi in posesti, tako ne drži vsaj od dne, ko je tožena stranka tožbo prejela. Tožeča stranka je toženo stranko pozivala k ureditvi razmerij v zvezi s hišo, kar je vključevalo uporabo, že prej. Opozarja na izpoved M. V., da je mater toženca večkrat ustno pozivala k ureditvi razmerij glede uporabe, pa z njo ni hotela komunicirati. Izpovedala je, da jo je pozivala tudi pisno. Tudi pooblaščenka je navedla, da je osebno poslala več poravnalnih predlogov, ki so vključevali tudi posest, vendar ni prejela nobenega odgovora, nasprotna pooblaščenka je potrdila, da na predloge ni odgovarjala. Enako je potrdila in izpovedala tudi pred sodiščem zaslišana tožnica T. S. Sodišče je navedeno prezrlo in sledilo navedbam tožene stranke ter izpovedi toženca, da o zadevi ne ve nič. Njegova izpoved je logična, ker je bil ob očetovi smrti mladoleten. Zaslišanje toženca oziroma izpoved, da je imela mati očeta zelo rada in zagotovo na hiši ni menjala ključavnic in nič spreminjala, je nejasna in logično nepovezana, zaključek sodišča, da tožnica ni nikogar pozivala k ureditvi razmerij in da vstop ni bil onemogočen, pa neprepričljiv. M. V. je izpovedala, da v nepremičnino ni mogla vstopiti, ker so bila že vrtna vrata zaklenjena s ključem. Sodišče je napačno ocenilo oziroma prezrlo izpoved toženca, da bi ključe vikenda lahko prinesel s sabo na sodišče, vendar jih pač ni. Na naroku se je zavezal, da bo ključe prinesel naslednjič, pa jih kljub pred sodiščem dani obljubi tožnici ni izročil. Sodišče je napačno ugotovilo tudi dejstvo, da je bila nepremičnina neprimerna za uporabo. Da je bila hiša ob smrti zapustnika primerna za uporabo, med pravdnima strankama ni sporno. Iz ugotovitev v pravdi P 208/2001 pred Okrožnim sodiščem v Kopru izhaja, da je bila hiša v času zakona med zapustnikom in vdovo obnovljena, ob zapustnikovi smrti pa ni bil amortiziran le manjši del vlaganj. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je nepremičnino uporabljala skupaj z zapustnikom. Toženec je izpovedal, da sta po smrti očeta hišo z mamo uporabljala. Ugotovitev sodišča, da hiša ni bila primerna za oddajanje, temelji na ugotovitvi izvedenca. Tožnica meni, da je ta ugotovitev neupoštevna, saj naloga izvedenca ni bila, da oceni možnost hiše za oddajanje v najem. Ogled je opravil potem, ko je bila nepremičnina že prodana in je kupec že pričel z rušitvenimi deli. Izvedenec je navedel, da je slabo stanje posledica opustitve vzdrževanja, torej sta poslabšanje povzročila prav toženec in njegova mati. Tožnica meni, da se na poslabšanje stvari ne more sklicevati tisti, ki je poslabšanje povzročil. Toženec je hišo uporabljal in je imel od uporabe korist, kar izkazujejo tudi njegove objave na družbenem omrežju in njegova izpoved. Sodišče njegove izpovedi v smislu uporabe ni ocenilo, tudi se ni opredelilo do predloženega natisa fotografij, objavljenih na Facebook profilu. Ker je toženec hišo uporabljal, je napačen zaključek, da na strani toženca ni bilo obogatitve, na strani tožnice pa ne prikrajšanja. Toženec je z nasprotno tožbo od tožnice zahteval znaten znesek iz naslova vzdrževanja in vlaganj v hišo, kar je sodišče odstopilo v poseben spis. V spis je vložil tudi notarski zapis prodajne pogodbe za nakup opreme, sklenjene dne 15. 4. 2016, iz katerega izhaja, da se v sporni nepremičnini nahaja oprema, ki jo kupec kupi za 50.000,00 EUR. Pogodba je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa in resničnost navedb izhaja iz nje same. Tudi glede tega dokaza se sodišče ni opredelilo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec po očetovi smrti nepremičnino uporabljal z dovoljenjem matere, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo. Gre za neresnično trditev, ki jo je tožena stranka postavila po prvem naroku, tožeča stranka se je na prekluzijo sklicevala in trditev prerekala ter priložila zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega jasno izhaja, da se je mati toženca v zemljiško knjigo vpisala istočasno kot tožnica na podlagi sklepa o dedovanju. Glede napačne uporabe materialnega prava navaja, da so napačna izvajanja sodišča, da je tožnica privolila v prikrajšanje, ker tožene stranke ni pisno s priporočeno pošto s povratnico pozivala k predložitvi ključev. Takšnega ravnanja zakon upravičencu iz naslova neupravičene obogatitve ne zapoveduje. Kadar zakon uveljavljanje zahtevkov ne pogojuje z opravo določenih obličnih ravnanj, takšna ravnanja niso potrebna. Stališče, da bi morala tožnica za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova uporabnine izkazati pisno pozivanje na izročitev ključev, sicer se šteje, da je v oškodovanje privolila, je napačno in pomeni kršitev ustavnega načela pravne varnosti. Napačno je tudi stališče, da tožnica ne more terjati uporabnine, kar do sklepov o dedovanju ni bila lastnica sporne nepremičnine, temveč je imela le pričakovano pravico. To stališče je v nasprotju z določbo 132. člena Zakona o dedovanju (ZD) ter v nasprotju z določbo 41. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa pridobitev lastninske pravice z dedovanjem. Lastninska pravica se z dedovanjem pridobi v trenutku zapustnikove smrti. Zmotno stališče o pričakovanih pravicah je izrazila tožena stranka v eni od pripravljalnih vlog, ki jih je vložila po prvem naroku. Ne glede na zmotna stališča, sta tako tožnica kot toženec dediča prvega dednega reda in nujna dediča, zato je bila njuna pričakovana pravica povsem enaka. Stališče sodišča tako pomeni tudi neenako obravnavanje strank. Napačno je stališče sodišča, da bi lahko tožnica zaradi uporabe sprožila postopek delitve. Tega pred končanim postopkom dedovanja ni mogla sprožiti. Napačen je tudi zaključek, da tožnici uporabnina ne gre, ker hiša ni bila primerno vzdrževana in je ni bilo mogoče uporabljati in oddajati v najem. Nepremičnino sta namreč imela v posesti toženec in njegova mati. Tožnica se sklicuje na 5. in 6. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki dedičem, ki razpolagajo z nepremičnino, ki je predmet dedovanja, nalaga, da s sodediči do konca ureditve zapuščinskega postopka uredijo medsebojna razmerja v zvezi z uporabo nepremičnine, z zapuščino morajo ravnati kot dobri gospodarji. Toženec in njegova mati sta to dolžnost opustila, nepremičnino sta uporabljala tako, da se je na njej delala škoda. Njuno ravnanje je bilo protipravno, zato sodišče poslabšanja nepremičnine ne bi smelo šteti v korist toženca, saj je prav on po ugotovitvah sodišča to poslabšanje povzročil. Glede kršitev procesnih določb navaja, da je sodišče pravdni stranki obravnavalo neenako. Iz dokaznega sklepa ni mogoče natančno razbrati, katere dokaze je sodišče pri obrazložitvi sodbe dejansko upoštevalo. Iz vsebine obrazložitve pa je razbrati, da je svojo odločitev oprlo le na zaslišanje strank in izvedensko mnenje. Dokaze je ocenilo selektivno in v korist toženca, ni pa se opredelilo do izpovedi tožnice in M. V. oziroma je njuno zaslišanje ocenilo kot nezadosten dokaz. ZPP dokaz z zaslišanjem stranke obravna enakovredno z drugimi dokazi. Sodišče je sledilo ugotovitvi izvedenca, da hiše 15 let ni bilo mogoče uporabljati, čeprav je izvedenec ogled opravil v času, ko so se že pričela rušitvena dela. Izvedenec ocene ne more podati za 15 let nazaj. Toženec je sam izpovedal, da je hišo uporabljal, to izkazuje tudi njegov javni Facebook profil. Ker se sodišče do teh okoliščin ni opredelilo, je kršilo načelo kontradiktornosti. Tožena stranka je po prvem naroku vložila več pripravljalnih vlog, v katerih je navedla kup novih dejstev, tožeča stranka je ugovarjala prekluzijo, iz previdnosti pa je na navedbe tudi odgovarjala. Sodišče se do ugovora glede prekluzije ni opredelilo. Svojo odločitev je sodišče oprlo le na dokaze, ki so v prid tožencu. Enako velja za navedbe toženca, ki na eni strani zatrjuje, da nepremičnine ni bilo mogoče uporabljati, na drugi strani pa zahteva izplačilo povečanja vrednosti. Sodišče je toženca zaslišalo, kljub temu, da na narok najprej ni pristopil, pa svojega izostanka ni opravičil. Tudi izpovedi toženca je sodišče sledilo zgolj selektivno. Nenavadno ugodno je toženca obravnavalo tudi pri odločanju o stroških, saj mu je priznalo vrsto neutemeljenih stroškov. Sodišče je tožencu priznalo bistveno previsoke stroške zastopanja po odvetniku. Tožnica opozarja, da tožencu ne gredo stroški sestanka s stranko v višini 50 točk ter stroški seznanitve z zadevo v višini 100 točk. Neupravičeni so stroški za izjavo z dne 14. 9. 2005 v višini 100 točk. Neupravičeno so priznani stroški pristopa na narok dne 22. 9. 2005 v višini 400 točk, saj na ta narok za toženca ni pristopil nihče, neupravičeno je priznanih tudi 40 točk za odsotnost iz pisarne. Neupravičeno so priznani stroški odsotnosti iz pisarne za narok dne 16. 10. 2015 v višini 40 točk, saj nadomestilo za čas potovanja za odvetnico, ki ima pisarno poleg sodne palače, ni upravičeno, enako velja glede naroka 4. 7. 2016. Stroški za izjavo o sklenitvi dogovora z dne 1. 12. 2015 v višini 100 točk so neupravičeni. Za dopis sodišču z dne 24. 10. 2016 50 točk tožencu ne gre. Pripravljalne vloge, vložene po prvem naroku, razen pripomb na izvedeniško mnenje, so prepozne in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Neupravičeni so tako stroški vlog, predvsem za vlogo z dne 9. 9. 2015, 7. 11. 2016, 9. 11. 2016, 21. 12. 2016 in 13. 3. 2017. Tudi stroški dopisa – obvestila o plačilu v višini 50 točk so priznani previsoko, saj se za kratek dopis obračuna le 20 točk. Neupravičeni so priznani tudi stroški posredovanja izvedeniškega mnenja (3 x 50 točk), saj za to v tarifi ni opore. Sodišče je tako tožencu priznalo 2500 do 3000 točk previsoke stroške zastopanja po odvetniku.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so tožbo v tej pravdni zadevi vložile tri tožnice, R. J., M. V. in T. S., tožba je bila vložena zoper T. S. J. in S. S. Tekom trajanja postopka je prva toženka umrla, prva in druga tožnica pa sta s S. S., prvotnim drugim tožencem in dedičem prve toženke, sklenili izvensodno poravnavo in tožbo umaknili. Postopek je bil glede njiju ustavljen. Predmet odločanja je tako ostal zahtevek tretje tožnice (sedaj tožnice) zoper drugega toženca (sedaj toženca).1

6. Tožnica utemeljeno navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica uporabnine ne more terjati, ker do sklepa o dedovanju po pokojnem J. S., ki je postal pravnomočen 15. 4. 2015, ni bila lastnica sporne nepremičnine, temveč je imela le pričakovano pravico. Sodišče je namreč navedlo, da nobena od pravdnih strank ni imela ugotovljene dedne pravice na sporni nepremičnini, torej tudi nista imeli lastninske pravice, temveč sta bili obe pravdni stranki zgolj imetnika pričakovanih pravic. Zahtevek tožnice nasproti tožencu naj bi bil preuranjen, ker je imela tožnica le pričakovano pravico, ki v smislu izterjave uporabnine ni varovana, saj lahko zahteva uporabnino le dejanski imetnik stvari. Takšno stališče sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje zmotno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tej zadevi oprlo na določbe 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in tožnica soglaša, da so navedene materialnopravne določbe pravilna materialnopravna podlaga, saj uveljavlja obligacijskopravno terjatev uporabnine. Po zakonskem besedilu lahko uporabnino uveljavlja imetnik stvari (198. člen OZ). Kot imetnika stvari in upravičenca do uporabnine je treba šteti upravičenca do rabe neupravičeno uporabljene stvari, kar vključuje imetnika obligacijske pravice do rabe stvari, prav tako pa tudi imetnika stvarne pravice ali stvarne pravice v pričakovanju. Sodna praksa tako uporabnino priznava lastniku, bonitarnemu lastniku in drugemu imetniku pravice do uporabe, zato je stališče sodišče prve stopnje, upoštevaje določbe 132. člena ZD in 41. člena SPZ, na katere opozarja tožnica v pritožbi, da tožnica uporabnine ne more terjati, zmotno.

7. Delno so napačni tudi zaključki sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je tožnica v prikrajšanje privolila. Pri denarni odmeni, ki se uveljavlja na obligacijskopravni podlagi, je uporabnina izrecno izključena, kadar je podana privolitev prikrajšanca. Z vidika odsotnosti privolitve mora biti podan eden od dveh alternativnih pogojev, tj., da je upravičenec s strani neupravičenega uporabnika na nedopusten način izključen iz rabe stvari ali pa, da imetnik stvari aktivno poskusi preprečiti svoje prikrajšanje.2 Pravilna je pritožbena navedba, da je zmoten zaključek oziroma materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za uspešno izterjavo uporabnine dokazati, da je s priporočeno pošto zahtevala ključe od nepremičnine in da bi moralo biti dokazano tudi, da sta toženec in njegova mati dopis prejela. Za takšno stališče v OZ-u ni podlage. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala svojega prikrajšanja, (nepremičnine prostovoljno ni uporabljala) tako ni v celoti pravilna, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

8. Tožnica pri uveljavljanju nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno navaja, da je v tožbi navedla, da ji je po smrti J. S. tožena stranka onemogočila uporabo sporne nepremičnine in je izrecno izrazila stališče, da ima kot sodedinja enak položaj kot toženec (oziroma tožena stranka), da je nepremičnino upravičena uporabljati in jo imeti v posesti. S trenutkom, ko je vložila tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine in v tožbi podala povzete navedbe, je treba šteti, da je podana odsotnost privolitve tožnice v prikrajšanje. Sodišče prve stopnje je tako zmotno celotno obdobje, za katero je vtoževana uporabnina, obravnavalo enotno.

9. Za obdobje pred vložitvijo tožbe pa so zaključki sodišča prve stopnje, kljub prej navedenemu zmotnemu materialnopravnemu izhodišču (o priporočeni pošti), da tožnica ni izkazala svojega prikrajšanja, pravilni. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo le, da tožnica ni dokazala pisne zahteve za izročitev ključev in pisnih pozivov na uporabo hiše, kot tudi ni dokazala, da naj bi toženec in njegova mati pozive prejela. Napravilo je tudi oceno drugih dokazov in tožnica neutemeljeno zatrjuje, da je dejansko stanje glede tega sodišče nepravilno ugotovilo. Poleg dejstva, da so bile tožnica in zaslišana M. V. zainteresirane osebe za uporabnino, je sodišče ugotovilo tudi, da ni bila predlagana nobena priča, ki bi lahko potrdila trditev o zahtevi za izročitev ključev oziroma o pozivih na uporabo hiše. Hkrati tožnica tudi ni dokazala, da je bila ključavnica zamenjena, saj za to ni predlagala nobene priče, toženec pa je izpovedal, in mu je sodišče verjelo, da ključavnica ni bila zamenjena. V zvezi s tem niso jasne pritožbene navedbe o nejasnosti izpovedi toženca. Kot navaja tožnica, je M. V. izpovedala, da v nepremičnino po smrti očeta ni mogla vstopiti, ker so bila že vrtna vrata zaklenjena s ključem, s katerim ni razpolagala, zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da iz njenega zaslišanja izhaja, da želje po uporabi hiše s strani tožeče stranke ni bilo, saj je izpovedala tudi, da ni nikoli pozvonila in se sama prepričala, kdo tam stanuje. Ni logično, kako bi ugotovila, da je hiša zaklenjena, če je bil zaprt že vstop na posest. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da zamenjava ključavnice ni bila dokazana. Sama tožnica pa je izpovedala, da so bili večkrat na toženca in njegovo mater naslovljeni pisni pozivi. To je zatrdila tudi odvetnica B. L., pooblaščenka tožnice, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje in sicer, da so bili dani poravnalni predlogi tudi glede uporabe nepremičnine. Sklicevala se je na poravnalni predlog z dne 9. 2. 2005 (priloga A1), sodišče pa je pravilno ugotovilo, ob vpogledu v navedeni poravnalni predlog, da poziva glede uporabe hiše v tem predlogu ni bilo. Kljub temu, da je torej sodišče napačno navedlo tudi stališče, da bi bilo treba izkazati zahtevo za izročitev ključev nepremičnine s priporočeno pošto, je sodišče napravilo tudi dokazno oceno relevantnih dokazov glede prikrajšanja (tudi izpovedi pravdnih strank)3 in je glede na zgoraj navedeno zaključilo, da tožnica prikrajšanja ni dokazala, kar je za čas do vložitve tožbe pravilna ugotovitev. Glede plačila uporabnine za obdobje do vložitve tožbe je torej sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker tožnica ni izkazala prikrajšanja oziroma odsotnosti privolitve.

10. Pritožbena navedba glede izpovedi toženca, da bi ključe vikenda lahko prinesel s seboj na sodišče, in ugotovitev sodišča v zvezi s tem, za katero tožnica zatrjuje, da je napačna, za odločitev nista relevantni. Toženec je ključe ponudil na naroku dne 16. 10. 2015, med tem ko že iz predhodnih ugotovitev izhaja, da je za čas od vložitve tožbe (30. 6. 2005) tožničino prikrajšanje izkazano.

11. Odsotnost privolitve oziroma prikrajšanje sta tako, ob že obrazloženem, izkazana za čas od vložitve tožbe dalje, vendar je tudi v delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo, da hiše, tj. sporne nepremičnine, ni bilo več mogoče oddajati v najem kot tudi ne živeti v njej od leta 2001 dalje, medtem ko je bila tožba vložena v letu 2005. Zaključek sodišča, da toženec ni bil obogaten z uporabo nepremičnine in da koristi od nepremičnine ni imel, je zato pravilen. Tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejstvo, da je bila nepremičnina neprimerna za uporabo, upoštevaje relevantno obdobje. Res ni sporno, da je bila nepremičnina ob smrti zapustnika za uporabo primerna, po smrti toženčevega očeta (v letu 1996) sta toženec in njegova mati hišo uporabljala. Ta ugotovitev pa na pravilnost odločitve ne vpliva, saj bi šla tožnici uporabnina od vložitve tožbe (30. 6. 2005), to pa je že devet let po smrti zapustnika. Relevantna je možnost uporabe v obdobju po vložitvi tožbe, ki pa je, glede na že povzeto mnenje izvedenca, ni bilo. Zatrjevanje, da je toženec hišo uporabljal in je od uporabe imel korist, kar naj bi bilo izkazano z objavami na družbenem omrežju in očitki sodišču, da se o tem ni opredelilo, so neutemeljeni, saj so bile tovrstne navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje podane prepozno. Poleg tega posamična prenočitev v nepremičnini še ne pomeni uporabe, ki bi bila podlaga za neupravičeno obogatitev.

12. Tudi zaključek, da hiša ni bila primerna za oddajanje, tožnica izpodbija neutemeljeno. Neutemeljeno navaja, da je ugotovitev izvedenca neupoštevna, ker njegova naloga ni bila, da oceni možnost hiše za oddajanje v najem. Izvedenec je namreč pojasnil, da ravno iz tega razloga, ker nepremičnina ni primerna za oddajo v najem, podaja le hipotetično oceno tržne najemnine. Dejanske možne najemnine tako ni mogel ugotoviti. V zvezi s tem tožnica zatrjuje, da sta slabo stanje in poslabšanje povzročila prav toženec in njegova mati in zato poslabšanje ne sme biti upoštevno. Takšen očitek podaja tako v okviru zatrjevane zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot zmotne uporabe materialnega prava. Glede na okoliščine konkretnega primera je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Uporabnina se sicer praviloma določa v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, dolguje pa se že na temelju neupravičene posesti. Vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da nepremičnine ni bilo mogoče oddajati. Očitek tožencu, da sta le on in njegova mati odgovorna za poslabšanje nepremičnine in za negospodarno ravnanje, pa ni utemeljen. Gre namreč za nepremičnino, ki je bila predmet zapuščinskega postopka. Tudi tožnica je bila dedinja po zapustniku, zato je imela tudi ona možnost vplivati na razmerja v zvezi z uporabo nepremičnine do konca zapuščinskega postopka in ne le toženec in njegova mati. V zapuščinskem postopku bi lahko predlagala tudi postavitev upravitelja zapuščine v skladu s 145. členom ZD, zato so očitki tožencu neutemeljeni. Ob povedanem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica obogatitve na strani toženca (vsaj od vložitve tožbe dalje) ni dokazala.

13. Nasprotno tožbo je sodišče odstopilo v poseben spis, zato je neutemeljen očitek, da je sodišče prezrlo navedbe v zvezi z nasprotno tožbo. Glede notarskega zapisa prodajne pogodbe za nakup opreme, sklenjene dne 15. 4. 2016, ki jo je v spis vložil toženec (in ne tožnica), tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče do tega ni opredelilo. Ugotovitev sodišča, da je toženec po očetovi smrti nepremičnino uporabljal z dovoljenjem matere, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo, je očitno res zmotna in se je tožnica glede tega sklicevala tudi na prekluzijo, vendar pa niti ta ugotovitev niti njeno upoštevanje na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Enako velja tudi glede napačnega stališča sodišča, da bi tožnica zaradi uporabe nepremičnine lahko sprožila postopek delitve solastnine, saj tožnica utemeljeno navaja, da pred končanjem postopka dedovanja ni mogla sprožiti delitve, ker dedni deleži niso bili znani.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitev procesnih določb. Sodišče druge stopnje je že prej povzelo relevantne dokaze, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, pri čemer iz že navedenega izhaja, da ne drži, da se je oprlo le na zaslišanje strank in izvedeniško mnenje. Tudi ni res, da je izpoved tožnice in M. V. sodišče nerazumljivo ocenilo kot nezadosten dokaz, saj je bil ta nezadosten ob upoštevanju ostalih dokazov. Tudi glede slik na Facebook profilu in glede prepoznih navedb, da je tožencu uporabo dovolila njegova mati, je bilo že odgovorjeno. Ne drži, da je sodišče odločitev oprlo le na dokaze, ki so v prid tožencu. Ravnanja sodišča, ki je toženca zaslišalo, kljub temu, da predhodnega izostanka ni opravičil, pa tožnica pred sodiščem prve stopnje ni grajala.

15. Delno je utemeljena pritožba zoper sklep o stroških postopka. Tožnica utemeljeno uveljavlja, da je sodišče tožencu priznalo previsoke stroške zastopanja po odvetniku. Sodišče druge stopnje v nadaljevanju podaja postavke, ki so bile tožencu neupravičeno priznane. Sodišče je tožencu neupravičeno priznalo stroške sestanka s stranko (50 točk) in stroške seznanitve z zadevo (100 točk). Za izjavo z dne 14. 9. 2005 je sodišče napačno priznalo 100 točk, pravilno gre tožencu 20 točk. Na narok 22. 9. 2005 za toženo stranko ni pristopil nihče, zato je sodišče neutemeljeno priznalo 400 točk za ta narok in 40 točk za odsotnost iz pisarne. Nadalje je neupravičeno priznalo stroške za čas potovanja dne 16. 10. .2015 v višini 40 točk in 4. 7. 2015 v višini 40 točk, glede na lokacijo pisarne odvetnice (zraven sodišča). Za izjavo o sklenitvi dogovora z dne 1. 12. 2015 bi moralo sodišče priznati 20 in ne 100 točk, tudi za dopis z dne 24. 10. 2016 gre tožencu 20 (in ne 50) točk. Prav tako je sodišče tožencu nekritično priznalo stroške vseh pripravljalnih vlog, vloženih po prvem naroku, čeprav tožnica neutemeljeno navaja, da sodišče prav za nobeno od teh vlog tožencu ne bi smelo priznati stroškov. Neutemeljeno opozarja na vlogo z dne 9. 9. 2016 v višini 450 točk, saj je sodišče za to vlogo tožencu priznalo 50 točk, res pa je, da bi jih moralo priznati 20. Nadalje je sodišče neutemeljeno priznalo stroške za vlogi z dne 9. 11. 2016 in 13. 3. 2016, za vsako po 300 točk, medtem ko je za vlogi z dne 7. 11. 2006 in 21. 12. 2006 stroške priznalo upravičeno. Za stroške dopisa – obvestilo o plačilu - gre tožencu 20 (in ne 50) točk, prav tako mu ne gredo stroški posredovanja izvedeniškega mnenja (3 x 50 točk). Skupno je tako sodišče prve stopnje tožencu priznalo 1670 točk preveč. Pravilno bi mu moralo priznati 3980 točk (in ne 5650 točk). Pravilno je priznalo 20 točk za materialne stroške, medtem ko je 1 % materialnih stroškov obračunanih nad 1000 točk napačno obračunalo od 4650 točk, namesto pravilno od 2980 točk (1 % znaša 29,80 EUR). Skupno število točk je tako 4029,80 (3980 + 20 + 29,80), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša 1.849,70 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 2.256,60 EUR. Sodišče prve stopnje pa je tožencu iz tega naslova obračunalo 2.635,87 EUR, skupaj z DDV torej 3.215,76 EUR. Iz naslova odvetniškega zastopanja je tako tožencu priznalo 959,16 EUR preveč in za ta znesek je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o toženčevih pravdnih stroških in te znižalo na 2.494,24 EUR. Odločitev o spremembi stroškovne odločitve temelji na 358. členu ZPP.

16. V ostalem pritožba iz opisanih razlogov ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialnopravne določbe OZ o neupravičeni obogatitvi. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnica je s pritožbo uspela le delno glede odločitve o pravdnih stroških, medtem ko glede odločitve o glavni stvari ni uspela. Uspela je torej v sorazmernem majhnem delu, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec je odgovoril na pritožbo, vendar odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

1 Sodišče druge stopnje pojem "tožnica" uporablja za prvotno tretjo tožnico, pojem "toženec" pa za prvotnega tretjega toženca. V kolikor uporablja navedbo "tožeča stranka" in "tožena stranka", je s tem mišljena prvotna tožeča stranka (vse tri tožnice) in prvotna tožena stranka (oba toženca). 2 J. Debevec, Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari, Odvetnik, 2013, št. 63. 3 Iz dokaznega sklepa pa je tudi razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo.