Jedro

Za pravilnost odločitve tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za humanitarni azil je pomembna tudi uporaba principa notranje razselitve. Smiselna uporaba tega principa v zvezi s humanitarnim azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Za razpis glavne obravnave ni dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora tudi po mnenju sodišča biti sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna. V konkretnem primeru je bil sicer sporen postopek dokazovanja, ki ga je vodila tožena stranka, vendar pa to po ugotovitvah sodišča ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom z dne 21. 6. 2004 združila upravni stvari obeh tožnikov v en postopek in z izpodbijano odločbo prošnji AA, roj. 1969 v kraju A, in BB, roj. 1977 v kraju A, oba državljana Gruzije, zavrnila na podlagi 2 alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej navaja, kaj je navedel AA ob vložitvi prošnje za azil in kaj je vsebina njegove pisne izjave, ki je kot priloga v spisu. Nato tožena stranka povzame še izpoved BB in navede, da je v predmetni zadevi že odločilo Upravno sodišče s sodbo z dne 19. 11. 2003 (U 1893/2003-8). V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka spet strne dejstva, ki jih je pridobila na podlagi izjav ob vložitvi prošnje, lastnoročno napisanih izjav in zaslišanja obeh tožnikov. Tožena stranka je njuno identiteto ugotovila na podlagi njunih izjav. V naslednjem odstavku v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, katere članke oziroma dokumentacijo je v spis predložila odvetnica tožnikov in v zvezi s tem našteje 6 člankov, ki so bili vsi predloženi v angleškem ali ruskem jeziku in so izšli v obdobju od meseca marca do septembra leta 2003. Na dodatnem zaslišanju pa so tožniki predložili še dva članka v slovenščini iz meseca novembra leta 2003. Tožena stranka je po faksu prejela tudi kopijo rojstnega lista sina od tožečih strank s prevodom v ruski jezik. Nato v obrazložitvi izpodbijane odločbe sledijo ugotovitve tožene stranke o splošnem stanju v Gruziji, ki temeljijo na poročilu zunanjega ministrstva ZDA o človekovih pravicah v Rusiji iz marca 2003, poročilo istega organa o verski svobodi iz oktobra 2002 in decembra 2003, RFE/RL Newsline iz aprila 2004 in internetnega naslova Refugees International. Ugotovitve o splošnem stanju se nanašajo na stanje parlamentarne demokracije, izide parlamentarnih volitev, obstoj korupcije, stanje človekovih pravic, sodstva, medijske svobode, verske svobode, diskriminacije žensk, etnične sestave prebivalstva Gruzije, na članstvo Gruzije v mednarodnih organizacijah, med katerimi je tudi Svet Evrope, navedbo konvencij s področja človekovih pravic, ki jih je sprejela Gruzija. Tožena stranka ugotavlja, da tožnika nista preganjanja zaradi političnega prepričanja vere ali narodne pripadnosti glede na to da sta pripadnika večinskega naroda, večinske veroizpovedi in da nista pripadnika nobene politične stranke. Tožena stranka temu dodaja, da se postavlja vprašanje verodostojnosti prosilcev za azil in sicer na podlagi njunih izjav in priložene fotokopije rojstnega lista za sina CC. Vprašanje verodostojnosti priložene fotokopije potnega lista se toženi stranki postavlja zato, ker je BB na zaslišanju dne 9. 7. 2003 povedala, da sin CC nima rojstnega lista, ker je bil rojen doma, dokumentov pa niso zaprosili. Iz fotokopije potnega lista pa izhaja, da je bila dne 20. 5. 1994 v mestu B podana prijava rojstva za CC. Iz priloženega dokumenta izhaja, da sta prosilca za azil starša od omenjenega otroka in da imata prijavljeno bivališče v B. Tožena stranka pravi, da njuni izjavi na zaslišanju nimata podlage v tem dokumentu in da to vnaša dvom tudi v ostale izpovedbe, da sta leta 1992 zaradi vojne zbežala iz Abhazije v mesto C, leta 1993 pa v Pankisijsko dolino v vas D. V postopku pa nista omenila, da sta kdaj koli živela v B. Zato ne izkazujeta splošne verodostojnosti. Vendar pa tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve na podlagi poročil o dogajanju in stanju v Abhaziji (internetni viri z marca 2003 in februarja 2004, vključno s poročilom Varnostnega sveta ZN iz julija 2003 in aprila 2004 ter članek iz časopisa Delo z dne 14. 3. 2003) ugotavlja, da je po vojni 46% celotne populacije na tem območju (to so etnični Gruzinci) zapustili Abhazijo in so večinoma še vedno naseljeni drugje v Gruziji. O humanitarnem stanju je malo poročil, nekaj pa je nevladnih organizacij, ki na tem področju pomagajo z zagotavljanjem hrane in medicinske pomoči. Tožena stranka pravi, da sta tožnika zapustila področje Abhazije v času vojne in da navedene ugotovitve potrjujejo navedbe tožnikov na zaslišanju. Poleg tega tožena stranka pravi, da je v skladu z navodilom Upravnega sodišča v sodbi iz zadeve U 1993/2003-8 z dne 19. 11. 2003 ugotovila, kakšno je stanje v zvezi z razseljenimi osebami v Gruziji. Za ugotovitev teh dejstev je tožena stranka uporabila 7 poročil. Tožena stranka na podlagi dejstev iz teh poročil sklene, da četudi so razseljene osebe v določenih vidikih socialno-ekonomskega življenja v slabšem položaju od ostalih državljanov, ne gre za preganjanje v smislu ZAzil. V naslednjem odstavku se tožena stranka spet ukvarja z vprašanjem morebitnega preganjanja tožnikov s strani policije zaradi objave članka v medijih, kjer je bil ob kritikah predsednika Ševarnadzeja omenjeno tudi tožnikovo ime. Vendar pa tožnika nista vedela, v katerem časopisu in kdaj je članek izšel, po njuni pojasnitvi zaradi tega, ker so novice prihajale le prek ustnega informiranja. Tožena stranka pravi, da ni uspela preveriti, kakšna je bila dostopnost do časopisov v Pankisijski dolini, vendar pa Ševarnadze ni več na oblasti, zato tudi ne more biti več preganjanja. Tožena stranka nato sklene, da razmere v Abhazji še niso dokončno urejene in da se razseljene osebe v celoti še ne morejo vrniti na to območje, vendar pa to dejstvo samo po sebi še ne more predstavljati razlogov za priznanje azila. Kajti pri ugotavljanju pogojev za azil je treba upoštevati tudi, ali lahko oseba najprej poišče pomoč znotraj svoje matične države, to pomeni, če obstaja možnost vrnitve v kateri koli predel znotraj matične države. Po mnenju tožene stranke možnost vrnitve v Gruzijo za tožnika obstaja, ker je sicer ekonomska situacija v Gruziji slaba, vendar to ne more biti podlaga za priznanje azila v Sloveniji, pri čemer se tožena stranka sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Francine Van Volshem v. Belgium (št. 14641798) in Anna Pančenko v. Latvija (št. 40772/98). Tožena stranka je posebej ugotavljala tudi, kakšen je položaj zavrnjenih prosilcev za azil, ki se vrnejo v Gruzijo in je ugotovila, da vračanje teh oseb ni problematično v tem smislu, da bi bile te osebe v slabšem položaju kot ostali in lahko pridobijo potne liste. Tožena stranka se je pri tem oprla na Poročilo ACCORD-a (Avstrijskega centra za izvorne države in azilne raziskave in dokumentacijo in Avstrijskega Rdečega križa o misiji v Gruziji) iz julija 2003. V zvezi z materialno opredelitvijo pojma preganjanja po ZAzil se je tožena stranka oprla tudi na stališče Jamesa C. Hathawaya v knjigi The Law of Refugee Status, na 8. točko Skupnih stališč Sveta Evropske unije z dne 4. 3. 1996 (Joint Position of 4 March 1996 defined by the Council on the basis of article K.3 of the Treaty of European Union on the harmonized application of the definition of the term refugee in article 1 of the Geneva Convention of 28 July 1951 relating to status of refugee) in 10. člen Direktive Sveta Evropske Unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakor koli drugače potrebujejo mednarodno zaščito št. 2002/c 51E/17. Tožena stranka pravi, da je pregledala tudi dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnika, vendar gre v vseh primerih za splošne informacije, ki so glede na spremenjene razmere zastarele in ne pojasnjujejo in dokazujejo razlogov za azil, kot navajata tožnika. Zato je tožena stranka upoštevala samo informacije, ki jih je sama zbrala v postopku. Tožena stranka meni, da izjave prosilcev niso v celoti verodostojne, bistveno so se spremenile splošne politične razmere v državi in ob upoštevanju kumulativnega učinka vseh dejavnikov ne izpolnjujeta pogojev po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnika vlagata tožbo iz vseh razlogov. Pravila postopka so kršena zaradi tega, ker je tožena stranka spregledala, da je bil rojstni list za otroka izdan v kraju B po njunem zaslišanju v upravnem postopku. Za izdajo rojstnega lista pa so poskrbeli prijatelji tožnikov, pri katerih živi otrok. Ime CC je okrajšava za CC, otrok se je rodil v D, sedaj pa živi v E. To pomeni, da držijo tožnikove navedbe, da otrok vse do letos ni imel potnega lista. Vse ostale navedbe tožnikov pa tudi po ugotovitvi tožene stranke držijo. Gruzijski begunci iz Abhazije so zaradi vojne leta 1993 razseljeni po vsej Gruziji. Njihov položaj glede na ostale državljane Gruzije je slabši, saj so nastanjeni v neustreznih domovih oziroma zbirnih centrih. Število notranjih beguncev se povečuje, ker se v zbirne centre naseljujejo osebe, ki so prej živele v zasebnih domovih. Večinoma so odvisni od zunanje pomoči, ker država ne poskrbi zanje. Tožena stranka ni presojala fotokopije reportaže iz časopisa delo Borisa Čibeja z dne 25. 11. 2003 ("Kako so revolucionarji odstavili lisjaka"), ki sta jo predlagala tožnika. Iz članka je razvidno, da vse trditve tožnikov glede družbeno politične situacije v Gruziji, Pankisijski soteski, južni Osetiji in Abhaziji držijo in se situacija ni mogla bistveno spremeniti od novembra leta 2003 do danes. Tožena stranka je poskušala, pa ni mogla dobiti dokazov o stanju v soteski Pankisi, v dokumente, ki sta jih predložila tožnika pa ni vpogledala. Sklicujeta se na članek Borisa Čibeja z naslovom "Vroče ob Črnem morju", ki potrjuje situacijo v Gruziji, kot sta jo prikazala tožnika. Zbrane informacije o stanju v Gruziji se torej ne ujemajo z odločitvijo tožene stranke, poleg tega so viri tožene stranke o stanju v Abhaziji z meseca marca in julija 2003. Ob tem tožnika poudarjata, da je tožena stranka že v prvi določbi ugotovila sistematično kršenje človekovih pravic, v ponovni odločbi pa ugotavlja, da je večina etničnih Gruzijcev (46% celotne populacije) zapustila Abhazijo. Tožnika sta ravno begunca iz Abhazije, ki sta se naselila v območju soteske Pankisi. Živela sta v najeti hiši ob meji s Čečenijo, kamor je vdirala ruska vojska in paravojaške organizacije, ki so maltretirale ljudi, hišo pa imata porušeno. Država ju ni zaščitila, tožena stranka pa ugotavlja, da nista preganjana iz narodnostnega, verskega ali drugega razloga po ZAzil. Tožena stranka tudi ni sledila navodilom Upravnega sodišča iz zadeve U 1893/03-8 in ni pridobila aktualnih poročil iz doline Pankisi. Obrazložitev tožene stranke naj tudi ne bi bila razumljiva v delu, kjer tožena stranka pravi, da se razseljene osebe v celoti še ne morejo vrniti na območje Abhazije, saj se razseljene osebe po mnenju tožnikov ne morejo vračati po delih. Tožnika uveljavljata, da spadata v posebno družbeno skupino, ki je zaradi begunskega statusa v lastni državi diskriminirana, saj država ne poskrbi in niti ne more poskrbeti zaradi vojaških razmer v treh njenih pokrajinah. Menita, da je utemeljitev tožene stranke nepovezana, površno preverjena in arbitrarna. Predlagata zaslišanje strank, vpogled v članek iz časopisa Delo z naslovom "Iz ure v uro bolj napeto" z dne 13. 8. 2004 in da se napravijo poizvedbe pri Ministrstvu za zunanje zadeve RS o stanju v Gruziji v dolini Pankisi in da sodišče izvede predlagane dokaze na glavni obravnavi. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni oziroma vrne toženi stranki v ponovno odločanje in prosita za taksno oprostitev.

V odgovoru na tožbo tožena stranka dodatno pojasnjuje, da se ji je postavilo vprašanje splošne verodostojnosti tožnikovih izpovedb, ker sta na zaslišanju navajala, da njun sin nima rojstnega lista in da zanj nista zaprosila, iz priloženega rojstnega lista pa izhaja, da je bil njun sin ustrezno prijavljen pri uradnih oblasteh in da sta imela bivališče v B. Tožena stranka dveh člankov, ki sta jih predložila tožnika, ni upoštevala, ker sta starejšega datuma in sicer iz novembra leta 2003. Članek z dne 13. 8. 2004 pa ne more predstavljati novega dokaza, ker je bila izpodbijana odločba izdana dne 21. 6. 2004. V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnika ponavljata argument iz tožbe glede napačnega sklepanja tožene stranke o neverodostojnosti izpovedb in neutemeljeni zavrnitvi presoje člankov, ki sta jih predložila v postopku. V zvezi s slednjim navajata, da je tožena stranka upoštevala poročila, ki so starejša od predloženih člankov. Toženi stranki očitata, da bi morala natančneje ugotavljati situacijo v Gruziji in prevesti tudi tiste informacije iz internetnih poročil, ki gredo v prid tožnikoma.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Upravno sodišče je v sodbi v zadevi U 1893/2003-8 z dne 19. 11. 2003 med drugim naložilo toženi stranki, da v ponovnem postopku ugotovi stanje v Gruziji v zvezi z razseljenimi osebami z vidika humanitarnega azila. To je po mnenju sodišča ključna sporna okoliščina v obravnavanem sporu. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnika v času odločanja na prvi stopnji, pa tudi v času odločanja v upravnem sporu, nista preganjana v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil zaradi tega, ker je po dogodku v zvezi s pobegom tožnikov skupaj z njunim sinom v povezavi z nudenjem pomoči dvema novinarkama, ki sta kritizirali bivšega predsednika Ševarnadzeja, že v letu 2003 prišlo do spremembe na oblasti na podlagi predsedniških volitev. Tožnika nista uspela utemeljiti, da bi ju policija, kljub zamenjavi Ševarnadzeja na predsedniškem mestu, še vedno preganjala zaradi nudenja pomoči novinarkam ali nekih drugih lastnosti, ki bi pomenile pripadnost določeni družbeni skupini v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil oziroma njun subjektivni strah ni objektivno utemeljen spričo omenjenih nespornih dejstev o zamenjavi oblasti. Možnost, da sta tožnika v Gruziji preganjana v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, zato ker sta gruzinska begunca iz Abhazije pa tudi ne izhaja iz nobenega podatka v spisu. V konkretnem primeru je namreč bistveno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za humanitarni azil, ker so razmere za notranje razseljene osebe iz Abhazije ali Pankisijske soteske in za tiste, ki se kot zavrnjeni prosilci za azil vrnejo v Gruzijo, tako slabe, da bi Slovenija z napotitvijo tožnikov v izvorno državo tožnika izpostavila tveganjem, ki jih sicer pokriva določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ker je za rešitev upravnega spora ključno vprašanje, kakšno je objektivno stanje v Gruziji za begunce oziroma notranje razseljene osebe, tudi ni toliko pomembno vprašanje verodostojnosti tožnikov, kot je temu vprašanju dala pomen tožena stranka, razen kolikor se vprašanje verodostojnosti ne nanaša na okoliščino, da sta tožnika Gruzinca iz Abhazije oziroma Pankisijske soteske in sta bila notranje razseljeni osebi.

V zvezi z verodostojnostjo tožnikov je tožena stranka na strani 4, zadnji odstavek in na strani 5 v prvem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe navedla razloge, zakaj meni, da izpovedba tožnikov ni verodostojna. Na strani 5 v tretjem odstavku pa tožena stranka verjame tožnikoma, da sta območje Abhazije zapustila v času vojne in da sta postala razseljeni osebi v Gruziji. Zaradi tega je obrazložitev tožene stranke notranje nekonsistena, ko najprej ugotovi, da izpovedbi nista verodostojni, potem tožnikoma verjame, na koncu obrazložitve pa zopet pravi, da tožnika nista verodostojna. Poleg tega argumentacija, na kateri tožena stranka utemeljuje njuno neverodostojnost, ni zadostna. CC - ime, ki sta ga tožnika navajala v postopku - je lahko skrajšano ime za Tajmuraz, kot pojasnjujeta tožnika v tožbi. Rojstni list ni bil izdan ob rojstvu otroka, ampak dne 10. 6. 2004, kar pomeni, da v tem delu ni neskladja med izpovedbo tožnice in rojstnim listom. Kar pa zadeva podatek iz rojstnega lista, da imata tožnika prijavljen kraj bivanja B, ki pa ga v izpovedbi nista omenjala, tožena stranka tega neskladja ni poskušala razčistiti s tožnikoma v upravnem postopku in jima dati možnost, da se glede tega dejstva izjasnita. Če je to edino dejstvo, ki se ne sklada v izpovedbi tožnikov z priloženo listino in je tožena stranka na tej podlagi ugotovila neverodostojnost tožnikov, potem bi nujno morala v skladu s pomembnim pravilom dokazovanja, prosilca za azil soočiti s to nekonstistentnostjo, nelogičnostjo ali neskladjem in jima dati možnost, da se glede tega opredelita in da zadevo pojasnita (199. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992] Visokega komisariat ZN za begunce. To je standard dokaznega prava tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS (sodba z dne 24. 10. 2001 v zadevi I Up 906/2001) in Upravnega sodišča (U 1615/2004 z dne 8. 9. 2004 in U 1614/2004 z dne 15. 9. 2004).

Ker iz ostalih podatkov v spisu ne izhajajo kakšne druge nekonsistentnosti in nelogičnosti v dejstvih, ki sta jih zagovarjala tožnika že v dveh postopkih, v tej zadevi ni mogoče šteti, da izpovedbi tožnikov nimata splošne verodostojnosti, zato velja, da sta bila tožnika notranje razseljeni osebi in da ju ob vrnitvi v izvorno državo čakajo razmere, ki veljajo za notranje razseljene osebe in tiste, ki se vrnejo v Gruzijo po zavrnitvi prošnje za azil v varnih državah. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je zato bistveno, ali je tožena stranka v zadostni meri ugotovila in po pravilno opravljenem dokaznem postopku in celoviti dokazni oceni, odločila, da tožnika zaradi vrnitve v izvorno državo ne bi bila izpostavljena tveganjem, pred katerimi ju varuje določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil. V zvezi s tem ni brez pomena poročilo o Gruziji Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice (International Helsinki Federation for Human Rights, Human Rights in the OSCE Region), ki se nahaja v spisu, in ga tožena stranka ni upoštevala, in iz katerega izhaja (str. 9), da je socialno-ekonomski položaj notranje razseljenih oseb v Gruziji zelo težak, vključno z nezadostnim standardom bivališč za te osebe. Položaj teh oseb se ni izboljšal v zadnjih letih in tudi ni nobene perspektive, da bi se izboljšal v bližnji prihodnosti. Notranje razseljene osebe po tem poročilu nimajo volilne pravice na lokalnih volitvah. Po mnenju Odbora Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice razseljene osebe nimajo zadovoljenih potreb po zaposlitvi, socialni varnosti, ustreznih bivališčih, nimajo dostopa do vode, elektrike, temeljnih zdravstvenih storitev, izobraževanja. Notranje razseljene osebe po tem poročilu živijo v "groznih" (appaling) socialno-ekonomskih razmerah. Če bi bil v spisu to edini podatek o stanju razseljenih oseb v Gruziji, potem bi z vrnitvijo tožnikov v takšne razmere Slovenija kršila določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil. Vendar pa iz besedila tega poročila izhaja, da se omenjeno poročilo nanaša na stanje v letu 2002, tožena stranka pa je odločitev oprla na poročila, ki opisujejo stanje notranje razseljenih oseb v letu 2003 in 2004. Zaradi tega dejstva, tožena stranka s tem, da ni v dokazni oceni uporabila poročila Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice, ni naredila nepravilnosti v dokaznem postopku oziroma ugotavljanju dejanskega stanja. Tožena stranka je zaradi ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z socialno-ekonomskim položajem notranje razseljenih oseb v Gruziji uporabila naslednjih 7 poročil: Poročilo Varnostnega sveta ZN z dne 21. 7. 2003 in 20. 4. 2004 o situaciji v Abhaziji; poročilo Norveškega sveta za begunce o Gruziji z dne 20. 10. 2003 in 18. 3. 2004 (Norwegian Refugee Council, Global IDP Project - Georgia); poročilo Odbora ZDA za begunce z dne 29. 3. 2003 (U.S. Committee for Refugees, World Refugee Survey 2003 - Georgia), poročilo IWPR z dne 28. 4. 2004 (Georgia Refugee Recount); poročilo Avstrijskega centra za izvorne države in azilne raziskave in dokumentacijo in Avstrijskega rdečega križa o misiji v Gruziji iz julija 2003. Ker je prvo poročilo datirano z 21. 7. 2003, drugo poročilo pa z 20. 4. 2004 in gre za isti organ in istovrstno poročilo sodišče šteje, da je za odločanje v konkretni zadevi relevantno drugo poročilo, ker je novejšega datuma, važno je le to, da so že v prvem poročilu naštete humanitarne aktivnosti za pomoč po različnih predelih Gruzije. Drugo poročilo je tožena stranka prevedla samo v delu, ki pravi, da humanitarne in nevladne organizacije nadaljujejo z zagotavljanjem hrane in medicinske pomoči za tiste, ki so pomoči potrebni. Iz poročila pa tudi izhaja, da so se humanitarne aktivnosti občutno povečale glede na leto 2003. Omenjene so aktivnosti Visokega komisarata za begunce, UNICEF-a, UNOMIG-a, t.i. "zdravnikov brez meja", nevladne organizacije HALO Trust, nevladne organizacije ACH in Evropske komisije (ECHO). Napredek pa naj bi bil "boleče počasen". Tretje poročilo z dne 20. 10. 2003 je za ključno sporno okoliščino v tem upravnem sporu važno v delu, kjer je rečeno, da notranje razseljene osebe bivajo v zbirnih centrih v "obupnih" pogojih in so odvisni od finančne pomoči države. Notranje razseljene osebe so redko informirane o pravicah s strani relevantnih organov, korupcija pa pogosto preprečuje, da bi prejeli finančno pomoč, ki jim pripada. Teh podatkov tožena stranka očitno ni uporabila v dokazni oceni, ker jih ni prevedla, ampak je prevedla samo nekatere podatke iz naslednjega - četrtega poročila. Četrto poročilo z dne 18. 3. 2004 ima ključno vsebino, ki jo je tožena stranka prevedla in uporabila pri odločanju. Vendar pa je prevedla in to pomeni tudi uporabila samo tiste podatke iz poročila, ki govorijo za zavrnitev prošnje za azil, ne pa tudi tiste podatke v poročilu, ki govorijo v prid tožnikoma. Ti podatki, ki jih tožena stranka ni upoštevala, pa so naslednji: 200.000 ljudi je odvisnih od bornih državnih finančnih pomoči; razseljene osebe se ne morejo integrirati v bivše njihovo okolje; vlada je sicer že od leta 1999 poskušala z ukrepi, ki bi notranje osebe zaščitile pred diskriminacijo, vendar pa humanitarne organizacije poročajo, da je treba narediti več za to, da bi notranje razseljene osebe normalno zaživele, dokler ne bo mogoča njihova vrnitev; večina notranje razseljenih oseb živi v neustreznih bivalnih razmerah, kjer vsakomur v zbirnih centrih pripada 9m2 površine (v primerjavi s 30m2, ki v povprečju pripadajo ostalemu prebivalstvu); po informacijah OZN 70% ljudi iz zbirnih centrov ne uživa minimuma življenjskih standardov, imajo neustrezen dostop do čiste vode, nevarno električno napeljavo in nezadostno izolacijo; finančna pomoč zadostuje za nakup pol kilograma kruha na dan, vendar pa se plačilo denarne pomoči izvaja z zaostanki; raziskava iz leta 1999 je pokazala, da so otroci akutno podhranjeni in tudi ostali v zbirnih centrih so bolj nagnjeni k boleznim in kroničnim obolenjem; učinki dosedanjih vladnih ukrepov so zmanjšani zaradi slabega upravljanja s sistemom pomoči, korupcije in pomanjkanja finančnih sredstev. Takšen način dokazovanja, ko tožena stranka prevede in uporabi samo tiste podatke iz poročil o stanju v državi, ki niso v interesu prosilcev za azil, je nepopolno in zato ni pravilno, saj azilni postopek ne sme biti tak, da organ odločanja išče izključno podatke, ki govorijo za zavrnitev prošnje za azil. Po določilu 5. odstavka 24. člena ZAzil mora namreč prisotni organ ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo. Po določilu 33. člena ZAzil pristojni organ, če je to potrebno za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari, ali da se prosilcu za azil omogoči uveljavitev in zavarovanje njegovih pravic, opravi dodatna zaslišanja prosilca za azil, preveri predložene dokaze in obrazložitve ter pridobi, če je to mogoče, tudi dokaze, ki jih prosilec za azil ni predlagal. Takšno dokazno breme izhaja tudi iz 196. odstavka Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariat ZN za begunce. Za peto poročilo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka prevedla podatke, ki jih v poročilu sploh ni. Za obravnavani spor pa je pomemben podatek, da je v januarju leta 2003 Mednarodni odbor rdečega križa v sodelovanju z ministrstvi dodelil pomoč v hrani za 12.000 notranje razseljenih oseb v določenih področjih. Ista organizacija je spomladi leta 2003 tudi začela s projektom zagotavljanja hrane, zdravstvene pomoči in vode za približno 20.000 notranje razseljenih oseb, zlasti starejših, bolnih in otrokov, pri čemer so bili razdeljevalci pomoči "šokirani" nad razmerami, v katerih so ljudje bivali. Šesto omenjeno poročilo se samo posredno nanaša na socialno-ekonomski položaj notranje razseljenih oseb v Gruziji in zavrnjenih prosilcev za azil, kajti to poročilo govori samo o političnih dogovarjanjih in odnosu pomembnih akterjev do notranje razseljenih oseb, ne pa o njihovem dejanskem socialno-ekonomskem položaju, kar je relevantno za odločanje po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Samo posredno se to poročilo nanaša na ključno okoliščino tega spora zaradi tega, ker iz njega izhaja: da je za predsednika države pomembna ureditev problema notranje razseljenih oseb; da ima Gruzija ministrico za begunce in ministra za reševanje konfliktov; da bo realna ugotovitev števila notranje razseljenih oseb verjetno omogočila dvojno povišanje finančne pomoči poleti leta 2004 za te osebe, kar pa bo še vedno samo 1/10 tistega, kar je povprečna raven v Gruziji; da je problem beguncev pomembna tema tudi za vlado v izgnanstvu, ki namesto finančne pomoči predlaga uvedbo programa socialne in ekonomske rehabilitacije za notranje razseljene osebe; da obstaja tudi Združenje notranje razseljenih žensk; da se v javno razpravo o omenjenem problemu vključujejo tudi strokovnjaki in vodje opozicijskih strank v Abhaziji. Ta politična aktivnost kaže - z vidika ključne sporne okoliščine v obravnavanem upravnem sporu - samo to, da je reševanje problema notranje razseljenih oseb važna politična tema v Gruziji in da bi na tej podlagi bilo mogoče pričakovati izboljšanje socialno-ekonomskega položaja za te osebe. Ne more pa biti to ključen dokaz, na podlagi katerega bi tožena stranka lahko oprla izpodbijano odločbo. Poleg tega sodišče ugotavlja, da tožena stranka tega poročila ni razumela tako piše, ampak je celo prevedla vsebino, ki je v tem poročilu sploh ni. Sedmo omenjeno poročilo je za obravnavani spor relevantno, ker omenja, da lahko osebe, ki se dve leti ne prijavijo v pristojnem uradu za begunce, izgubijo državljanstvo in postanejo tujci. Tega podatka tožena stranka ni vključila v dokazno oceno oziroma je celo prevedla samo tisti del poročila, ki pravi, da gruzinski državljani nimajo problemov pri pridobitvi novih potnih listov; to pa je izjava notranjega ministrstva. Podatek o možni izgubi državljanstva pa je navedel avtor poročila. Tožena stranka je še prevedla podatek in ga vključila v dokazno oceno, da naj bi zavrnjeni prosilci za azil lahko načeloma računali, da ob vrnitvi ne bodo imeli problemov. To je preveč splošna ocena glede na ostale omenjene podatke, da bi lahko predstavljala ključni dokaz pri odločanju v zvezi z 3. odstavkom 1. člena ZAzil, ni pa nepomembna.

Iz povedanega sledi, da je tožena stranka naredila več napak v dokaznem postopku in dokazni oceni, vendar pa mora sodišče presoditi, ali so te napake vplivale ali bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka. 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni lsit RS, št. 50/97, 70/2000). Po presoji sodišča te napake niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve iz naslednjih razlogov: Nekonsistentnost v argumentaciji vprašanja verodostojnosti tožnikov in neuporaba dokaznega pravila iz 199. odstavka Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca in upravno-sodne prakse ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je v konkretnem primeru edina sporna okoliščina objektivno stanje za notranje razseljene osebe v Gruziji, kajti sodišče verjame, kot tudi tožena stranka sama pravi v izpodbijani odločbi, da sta tožnika notranje razseljeni osebi iz Gruzije. Napake pri analizi in uporabi 7 poročila pa so v tem, da je tožena stranka prevajala samo podatke, ki govorijo za zavrnitev prošnje za azil in ni celovito in nepristransko ocenila dejstev iz teh poročil, poleg tega pa jih je tudi neverodostojno prevajala; članke, ki sta jih v postopku predložila tožnika pa je zavrnila z utemeljitvijo, da so podatki iz teh člankov že zastareli, čeprav je tožena stranka sama uporabila tudi poročila, ki so starejšega datuma od poročil, ki sta jih predložila tožnika. Takšna argumentacija zavrnitve dokaznih predlogov je neutemeljena, vendar se sodišče strinja, da so poročila, ki sta jih predložila tožnika starejša od najpomembnejših poročil, ki jih je uporabila tožena stranka (drugo, tretje, četrto in šesto poročilo), in da s temi poročili oziroma članki tožnika ne moreta pojasnjevati ključne sporne okoliščine v obravnavanem primeru. Po presoji sodišča je tisto, kar je tožena stranka uporabila v dokazni oceni, skupaj s tistim, kar ni uporabila iz omenjenih poročil, pa tudi govori za zavrnitev prošnje za humanitarni azil, to pa je v sodbi navedena vsebina drugega, petega, šestega poročila ter vključno s tisto vsebino, ki izhaja iz 7 poročil, pa je tožena stranka ni uporabila in govori v prid tožnikov (v sodbi navedena vsebina tretjega, četrtega in sedmega poročila), zadošča za presojo, da niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil oziroma da tožena stranka z zavrnitvijo prošnje za azil ni kršila določila 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče se je za takšno oceno opredelilo na podlagi dokazov, ki jih je uporabila tožena stranka. Tožeča stranka je sicer predlagala zaslišanje tožnikov v upravnem sporu in vpogled v članek v Delu z naslovom "Iz ure v uro bolj napeto" na glavni obravnavi. Vendar pa niti zaslišanje tožnikov niti podrobnejša analiza podatkov v omenjenem članku, ali drugih člankih, na katere se sklicujeta tožnika, ne morejo prispevati k razjasnitvi tistega dejanskega stanja, ki je ključno za presojo zakonitosti odločbe. Na podlagi pričanja tožnikov ni mogoče pridobiti verodostojneših podatkov o položaju razseljenih oseb v Gruziji, kot to izhaja iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka, ker gre za ugotavljanje objektivnega stanja, članki na katere se sklicujeta tožnika pa se po njuni navedbi nanašajo na splošno politično situacijo v regiji, in niso usmerjeni v ugotavljanje edine sporne okoliščine v konkretnem primeru. Tožnika niti nista oporekala ugotovitvam tožene stranke glede socialno-ekonomskega položaja notranje razseljenih oseb oziroma sta na nekorektno uporabo podatkov na splošno opozorila šele v odgovoru na odgovor tožene stranke, kar pa je sodišče v sodbi upoštevalo. To pomeni, da je med strankama sporna okoliščina ocena politične situacije v Gruziji, ki pa za obravnavani spor ni bistvena. Sodišče pa ne more sodne odločbe opreti na politično oceno, da bo domnevno lahko prišlo na ozemlju Gruzije do ponovnih večjih vojaških spopadov, kar bi položaj notranje razseljenih oseb vsekakor bistveno poslabšalo. Tožeča stranka v zvezi s sporno okoliščino ni predložila nobenega dokaza, ki bi stal nasproti podatkom, ki jih je pridobila in uporabila tožena stranka, čeprav ima to možnost prek internetnih spletnih strani ali prek službe Visokega komisariata ZN za begunce v Ljubljani. Stališče v tožbi, da tožnika pripadata posebni družbeni skupini, ki je zaradi begunskega statusa diskriminirana, ker država ne more poskrbeti za te ljudi, ne odtehta podatkov iz dokumentiranih poročil. Dokazno breme pa je v azilnem postopku deljeno (24. in 33 člen ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US, 124/2000, 67/2001, 98/2003, sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 68/2002 z dne 23. 1. 2002) in to velja tudi v upravnem sporu (sodba Upravnega sodišča RS U 1615/2004 z dne 8. 9. 2004). Pri tem se sodišče opira tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi (Up-422/03-10 z dne 10. 7. 2003), ki se nanaša na glavno obravnavo v upravnem sporu v zvezi z azilom. Kljub temu, da je v tej zadevi tožnik v upravnem postopku oporekal verodostojnosti dokazov, ki jih je uporabila tožena stranka, in je zatrjeval zmotno ugotovljeno dejansko stanje, Ustavno sodišče ni ugotovilo, da je bil Upravno sodišče zavezano soditi na podlagi glavne obravnave in sicer zato, ker tožnik ni navedel konkretnih okoliščin in ni predlagal konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ampak je pavšalno zatrjeval določene kršitve in trditev ni podkrepil s konkretnimi dejstvi. Takšno stališče pomeni, da ni dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora tudi po mnenju sodišča biti sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna. V konkretnem primeru je bil sicer sporen postopek dokazovanja, ki ga je vodila tožena stranka, vendar pa to po ugotovitvah sodišča ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Zato v zadevi ni bilo smiselne potrebe, da sodišče kar koli dodatno razčiščuje med strankama na glavni obravnavi ob obstoju navedenih poročil, ki pomenijo dovolj verodostojne, natančne in neodvisne vire, sodišče pa je sámo preizkusilo, ali bi bilo mogoče pridobiti tudi druge vire. Kljub temu, da tožeča stranka ni predlagala izvedbe dokaza, ki bi lahko prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, je namreč sodišče zlasti zaradi omenjenih napak v dokaznem ravnanju tožene stranke v upravnem sporu zaprosilo za informacijo o stanju razseljenih oseb v Gruziji Visoki komisariat ZN za begunce v Ljubljani. Sodišče je vpogledalo v poslana poročila in sicer je v spis vložilo poročilo Odbora ZDA za begunce iz junija 2003 (U.S. Committee for Refugees, World Refugee Survey 2003 - Georgia) in v poročilo Norveškega sveta za begunce z dne 27. 3. 2003 (Profile of Internal Displacement: Georgia). Na ta način je sodišče zgolj preverilo stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, in na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločitev in v zvezi s tem ni podvomilo v ugotovljeno stanje s strani tožene stranke, poleg tega so poročila, ki jih je uporabila tožena stranka novejšega datuma. Stanje za notranje razseljene osebe v Gruziji, ki ga izkazujejo viri, ki jih je uporabila tožena stranka, predstavljajo prvo pomembno dejansko podlago za presojo pravilnosti uporabe 3. odstavka 1. člena ZAzil. To določilo pravi, da Republika Slovenija daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu MKVČP, v okoliščinah, ki jih ženevska konvencija ne določa. Po prevladujoči upravno-sodni in tudi ustavno-sodni praksi naj bi humanitarni azil varoval begunce zlasti pred tveganji iz določila 3. člena MKVČP oziroma 18. člena Ustave. Gre za prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja. Socialno-ekonomske razmere, ki jih je ugotovila tožena stranka v dokaznem postopku, in v katere se morata tožnika vrniti kot notranje razseljeni osebi v Gruziji, so brez dvoma slabe, vendar pa v nobenem poročilu ni dokumentiranega stališča, da so razmere tako slabe, da bi vrnitev zavrnjenih prosilcev za azil, ki so notranje razseljene osebe, lahko pomenila kršitev pravil o t.i. subsidiarni (komplementarni) zaščiti beguncev. Razmere za razseljene osebe so slabe, vendar ne dosegajo ravni, ki jo zahteva določilo 3. člena MKVČP tudi v smislu odstavka c. 15. člena v zvezi z 2. členom Direktive o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma osebe, ki kakor koli drugače potrebujejo mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Direktiva, Council of the European Union, Interinstitutional File 2001/0207 (CNS) Brussels, 31 march 2004, 7944/04). To določilo, ki ga sodišče uporablja zgolj kot interpretacijsko pomagalo pri razlagi določila 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker še ne gre za obvezujoči pravni predpis, pravi, da se subsidiarna zaščita uporablja v primerih resne in individualne grožnje zoper življenje oziroma osebo zaradi določenih nasilnih dejanj v zvezi z oboroženimi spopadi. V celoti tega določila ni mogoče uporabiti pri razlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil, vendar pa je mogoče uporabiti dokazni standard, da mora biti podana zadostna dejanska podlaga za prepričanje, da bo z izročitvijo konkretni zavrnjeni prosilec za azil podvržen realnemu tveganju v smislu 3. člena MKVČP (2. člen Direktive in dokazni standard v zvezi z določilom 3. člena MKVČP - sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Abdurrahim Incerdusun proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 6. 1999). V zvezi s tem pa pride v poštev druga vrsta dejanskih okoliščin, ki so pomembne za presojo izpodbijane določbe z vidika 3. odstavka 1. člena ZAzil. Gre za osebne okoliščine obeh tožnikov. Tožnika sta izvenzakonska partnerja, kar pomeni, da živita skupaj, zaradi česar je tožnica bolj zaščitena, kot če bi bila sama. Tožničina psihološka stiska, ki jo je pokazala tudi na zaslišanju, je povezana z njeno ločenostjo od sina. Tožnika nista navajala, da imata kakršne koli bolezni, ampak njuna starost kaže na sposobnost aktivne samopomoči ob upoštevanju v upravnem postopku ugotovljenega dejstva, da so aktivnosti mednarodnih institucij, nevladnih institucij, zasebnih društev, državne in lokalne politike na področju humanitarne pomoči in ekonomsko-socialne rehabilitacije in integracije beguncev vsaj dve leti zelo razširjene prav za notranje razseljene osebe. Za pravilnost odločitve tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za humanitarni azil je pomembna tudi uporaba principa notranje razselitve (internal flight alternative/relocation) (91. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca; 10. člen Direktive in poglavje 8. iz Skupnih stališč Sveta Evropske unije z dne 4. 3. 1996 o usklajeni uporabi pojma begunec in člena 1. Ženevske konvencije). Tožnika namreč na podlagi izpodbijane odločbe nista zavezana, da se vrneta na območje Abhazije ali Pankisijske doline, kjer so razmere po podatkih v spisu za notranje razseljene osebe zelo nevarne in še vedno nestabilne. Tožena stranka pravilno pravi, da pogojev za azil ni, če se prosilec za azil lahko vrne v kateri koli drug del izvorne države, ker mu ne grozi preganjanje oziroma tveganja v zvezi z določilom 3. člena MKVČP. Tožena stranka v zvezi s tem principom v dokaznem postopku ni ugotavljala pomembnih stvari, vendar pa iz podatkov v spisu izhaja, da so pogoji za uporabo principa notranje razselitve izpolnjeni. Tožnika imata namreč dostop do varnejšega dela Gruzije, iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi za prijavo v zbirni center ali morda k sorodnikom tožnika morala preveliko tvegati z vidika njune varnosti in da glede na starost in skupno življenje ne bi bila sposobna aktivno poskrbeti za preživljanje. Tudi ta pomanjkljivost v dokaznem postopku po mnenju sodišča torej ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe. V presoji izpodbijane odločbe z vidika 3. odstavka 1. člena ZAzil je tako sodišče smiselno upoštevalo tudi usmeritve Visokega komisariata ZN za begunce pri uporabi principa notranje razselitve (UNHCR - The UN Refugee Agency 23 July 2003, Guidelines on International Protection: "Internal Flight or Relocation Alternative" within the context of Articel 1 A(2) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, objavljeno tudi v International Journal of Refugee Law, Vol. 15, No. 4, 2003, str. 875-885), ki jih je Visoki komisariat ZN za begunce sicer razvil v zvezi z uporabo principa notranje razselitve za status begunca po Ženevski konvenciji. Smiselna uporaba tega principa v zvezi s humanitarnim azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Ker podatki, pridobljeni v upravnem postopku, izkazujejo, tako kot je sodišče opredelilo v obrazložitvi v zvezi z določilom 3. odstavka 1. člena ZAzil, da so ti pogoji izpolnjeni, preveč pavšalna uporaba principa notranje razselitve strani tožene stranke ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Ob tem sodišče pripominja, da sklicevanje tožene stranke na primer A. Pančenko proti Latviji (odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice o sprejemljivosti pravnega sredstva z dne 28. 10. 1999) sploh ni relevanten za konkretni primer, ker se nanaša na situacijo, ko je A. Pančenko Latvija odvzela dovoljenje za stalno prebivanje v obdobju od 1995 do 1999, kasneje pa je tožnica to dovoljenje pridobila nazaj, a je v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice uveljavljala, da v obdobju med 1995 in 1999 ni mogla uveljavljati ugodnosti v zvezi z stanovanjem, pravico do dela, zdravstvene nege in drugih socialnih pravic. Ta primer torej nima nobene smiselne povezave s spornimi okoliščinami v konkretnem upravnem sporu in zato ne more biti uporabljen kot relevantna sodna praksa. Primera Francine Van Volshem proti Belgiji, na katerega se tožena stranka tudi sklicuje pri argumentiranju zavrnitve prošnje za humanitarni azil, pa po taki označbi, kot jo je navedla tožena stranka, sploh ni v bazi HUDOC Evropskega sodišča za človekove pravice. Z vidika uporabe materialnega prava je torej sodišče tožbo zavrnilo, ker meni, da je izpodbijani akt po zakonu utemeljen, vendar na podlagi drugih razlogov, kot je to argumentirala tožena stranka (2. odstavek 59. člena ZUS v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil); kar pa zadeva procesne napake tožene stranke je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. točke 1. odstavka 25. člena ZUS, ker navedene napake niso vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče je ob tem upoštevalo tudi, da je enako odločitev že sprejelo sorodnih zadevah, ko je šlo za notranje razseljene osebe iz Gruzije (na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1623/2004-6 z dne 8. 9. 2004).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživljata tožnika, in ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.