Jedro

V času nesreče je imela tožnica 32 let, je mati dveh otrok in po poklicu administratorka. Za odločitev o odškodninskem zahtevku zaradi duševnih bolečin za zmanjšane življenjske aktivnosti so pomembne prav te ugotovitve. Tožnica je občutno prizadeta pri opravljanju domačih opravil, kjer se ni mogoče izogniti delu z vzročenimi rokami, občasnim težjim delom in v prisilni drži. Prizadeta pa je tudi pri poklicnem delu, saj kot administratorka opravlja svoje delo v drži, ki jo šteje izvedenec kot prisilno. Pri tem je treba upoštevati mladost, slabe izglede glede zdravstvenega stanja v bodoče in dejstvo, da tožnica trajno trpi bolečine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo prve tožnice M. F. določi v znesku 1.900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1993, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 100.272,00 SIT v l5 dneh.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 29.925,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici odškodnino v znesku 2.240.000,00 SIT in drugemu tožniku 70.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.7.1993 dalje ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 111.157,00 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo. Za prvo tožnico je ugotovilo, da je utrpela zvin vratnega dela hrbtenice. Tožnica je prestala dolgotrajne bolečine. Trajno je zmanjšana njena možnost opravljanja težjih fizičnih del in opravil, kjer je potrebna vzročena drža rok ter ostalih del, kjer je potrebna prisilna drža glave in vratu. Izvedenec je ocenil njeno invalidnost na 20%. Tožnici je priznana odškodnina za pretrpljene telesne bolečine 740.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.400.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo tožnici odškodnino od skupnega zneska 2.240.000,00 SIT na 1.600.000,00 SIT.

Za pretrpljene telesne bolečine je priznalo tožnici 600.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 900.000,00 SIT, medtem ko odškodnine za strah ni spremenilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prva tožnica. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v obsegu, kolikor je bila z njo znižana odškodnina, prisojena na prvi stopnji. Navaja, da je tožnica invalidka III. kategorije. Medtem ji je prenehalo delovno razmerje. Ker je invalidna, nima možnosti za ponovno zaposlitev. Stara je šele 35 let in zaradi opisane brezperspektivnosti je hudo prizadeta. Navaja, da je odškodnina, določena s sodbo druge stopnje, prenizka. Opozarja na odstotek invalidnosti in na dejstvo, da bo trajno imela bolečine. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in prizna tožnici odškodnino v celoti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je deloma utemeljena in sicer glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v ostalem pa ne. Tožničino zdravstveno stanje je podrobno ugotovljeno s sodbama prve in druge stopnje. Podlago za ugotovitve sta imeli sodišči v izvedeniškem mnenju dr. M. S., zdravstveni dokumentaciji in tožničini izpovedbi. Bistvene ugotovitve so, da ima tožnica znatno omejeno gibljivost vratu, da trpi bolečine in mravljičenje desne roke in da je zato pri tožnici zmanjšana možnost opravljanja težjih del in del, kjer je potrebna prisilna drža glave. V času nesreče je imela tožnica 32 let, je mati dveh otrok in po poklicu administratorka. Za odločitev o odškodninskem zahtevku zaradi duševnih bolečin za zmanjšane življenjske aktivnosti so pomembne prav te ugotovitve. Tožnica je občutno prizadeta pri opravljanju domačih opravil, kjer se ni mogoče izogniti delu z vzročenimi rokami, občasnim težjim delom in v prisilni drži. Prizadeta pa je tudi pri poklicnem delu, saj kot administratorka opravlja svoje delo v drži, ki jo šteje izvedenec kot prisilno. Pri tem je treba upoštevati mladost, slabe izglede glede zdravstvenega stanja v bodoče in dejstvo, da tožnica trajno trpi bolečine. Upoštevajoč vse to je revizijsko sodišče presodilo, da je tožnica upravičena do višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od tiste, ki jo je določilo sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče je upoštevalo že navedene bistvene ugotovitve in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.200.000,00 SIT. Odškodnina v tem znesku je v sorazmerju s težavami, ki so dokazane in duševnimi bolečinami, ki iz tega izvirajo. V skladu je tudi s sprejeto sodno prakso v primerljivih zadevah.

Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine pa je bila s sodbo druge stopnje določena ob pravilni uporabi materialnega prava (200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravilno je upoštevana stopnja in trajanje bolečin, ki jim prisojen znesek 600.000,00 SIT po presoji revizijskega sodišča pomeni ustrezno odškodnino.

Odločitev o odškodnini za strah je postala pravnomočna že s sodbo prve stopnje in ni predmet revizijske presoje.

Glede na navedeno pripada tožnici v celoti odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.900.000,00 SIT, od tega 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 600.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine in 100.000,00 za strah.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na določbi 395.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP).

Glede na delno ugoditev reviziji se je spremenil uspeh tožeče stranke v pravdi tako, da je zdaj uspela z 71 % svojega zahtevka. V tem obsegu so ji priznani pravdni stroški na prvi stopnji (2. odst. 154.čl. ZPP). Na pritožbeni stopnji stranki stroškovnih zahtevkov nista postavili. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 2. odst. 154.čl. in 2. odst. 166.čl. ZPP. Priznani stroški predstavljajo odvetniško nagrado, odmerjeno od vrednosti 300.000,00 SIT, kolikor je tožnica uspela z revizijo.