Jedro

Ureditev zdravstvenih, čustvenih in šolskih težav po preselitvi k očetu in jasno izražena želja več kot 17 let stare mladostnice, da želi ostati pri očetu, so odločilne okoliščine za ugoditev zahtevi za spremembo prejšnje odločbe o varstvu in vzgoji otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. P 183/97 z dne 10.4.1998 je sodišče razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, hčerki J. Č. (rojeno 15.1.1983) in Ja. Č.

(rojeno 9.7.1987) pa je dodelilo v vzgojo in varstvo materi.

Dne 16.10.2003 je tožnik vložil tožbo za spremembo odločbe o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletne Ja. Č. Sodišče prve stopnje je dne 22.11.2004 razsodilo, da se Ja. Č. zaupa v varstvo in vzgojo očetu D. Č., toženki pa je naložilo plačevanje preživnine za hčerko v znesku 30.000 SIT mesečno od 1.10.2003 dalje.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo.

Proti drugostopenjski sodbi je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je v določbah 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76 - 16/2004) določeno, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom.

Sodišče odloča o stikih v nepravdnem postopku, razen kadar odloča o stikih skupaj s spori o varstvu in vzgoji otrok. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče v predmetnem sodnem postopku odločiti tudi o stikih otroka s tistim od staršev, pri katerem otrok ne živi v varstvu in vzgoji, torej s toženko. Toženka je že v pritožbi navedla svoje nestrinjanje s strokovnim delom Centra za socialno delo ... Nobeno sodišče ni posvečalo nobene pozornosti dejstvu, da je v upravnem postopku Center za socialno delo ... odločbo, ki bi jo bil dolžan vročiti tudi toženki kot stranki, pravzaprav zamolčal in je stranki sploh ni vročil. V upravnem postopku je tako kršil določila Zakona o upravnem postopku, sodišče pa bi glede nato moralo postopati po tretjem odstavku 281. člena Zakona o upravnem postopku ter o tem obvestiti Center za socialno delo ..., česar pa ni storilo. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da toženka zaradi psihičnih in zdravstvenih težav ni sposobna delati več kot tri ure dnevno, temveč je njeno navedbo štelo kot izgovor toženke, češ, da nima volje delati. V kolikor bi drugače gledano na stanje in zmožnosti toženke, bi moralo preživnino zmanjšati in jo določiti na znesek 10.000 SIT, kot je sama predlagala. Sodišče bi tudi moralo presojati ravnanje tožnika, ko je mladoletno hčerko nastanil v najemniškem stanovanju, namesto da bi uredil bivanje v domu z ostalimi sovrstniki. S tem je kršena temeljna otrokova pravica in potreba po zdravi rasti in skladnem osebnostnem razvoju. S tem sta sodišči kršili ustavne pravice iz 53., 54. in 56. člena Ustave Republike Slovenije.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba ugotoviti, da po 56. členu Ustave Republike Slovenije otroci uživajo posebno varstvo in skrb, po 54. členu Ustave Republike Slovenije pa imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Te določbe so konkretizirane v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pravice otrok pa varujejo tudi mednarodne pogodbe, ki jih je ratificirala Republika Slovenija. To so zlasti Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Uradni list SFRJ, št. 15/90 in Uradni list RS, št. 35/92) ter Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Uradni list RS, št. 26/99). Navedeni pravni akti izhajajo iz načela, da je za otrokov poln in skladen razvoj osebnosti najbolje, da živi v družini in da zanj skrbijo starši. Če družina razpade, mora država poseči v medsebojna razmerja. Temeljno vodilo je vselej korist otroka. V obravnavanem primeru je bila tedaj mladoletna hči Ja. ob razvezi zakonske zveze dodeljena v varstvo in vzgojo materi, sodišče pa je v tem postopku na podlagi četrtega odstavka 421. člena ZPP zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka izdalo novo odločbo o varstvu in vzgoji Ja. Č., rojene dne 9.7.1987. Pravno odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, so, da je tedaj mladoletna Ja. Č. do maja 2003 živela pri materi, takrat pa se je preselila k očetu in odslej živi pri njem. Odselila se je zaradi konfliktov s toženko, a z njenim soglasjem. Center za socialno delo ... je v svojem mnenju predodelitev podprl. Ugotovljeno je tudi, da so se po preselitvi prejšnje zdravstvene, čustvene in šolske težave uredile. Podobno se je pred tem zgodilo s starejšo hčerko J., ki tudi od svoje polnoletnosti dalje živi pri očetu.

Toženka je med postopkom predodelitvi nasprotovala z utemeljitvijo, da oče ne deluje v korist otrok, da ni skrbel za enotno vzgojo in je podiral njena vzgojna prizadevanja. Toženka je menila, da je hči pri očetu deležna razvajanja in da oče ne skrbi za celoten osebnostni razvoj otroka, zato bi moral biti ta dodeljen v rejniško družino.

Na podlagi navedenih dejstev sta nižji sodišči presodili, da so podane spremenjene razmere in da koristi tedaj mladoletne Ja. Č.

terjajo, da se predodeli v varstvo in vzgojo tožniku, zaradi česar je po četrtem odstavku 421. člena ZPP tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem je poudarilo, da je ključnega pomena jasno izražena želja takrat več kot sedemnajst let stare Ja., da ostane pri očetu. Ni dvoma, da je upoštevanje volje tedaj mladoletne Ja. Č. pomembno, saj je bila neobremenjeno podana pri taki starosti, ko mladostnik evidentno razume posledice svoje odločitve. Glede na lastno opredelitev in glede na druge okoliščine revizijsko sodišče ne dvomi, da je odločitev v izpodbijani sodbi v največjo otrokovo korist in materialnopravno pravilna.

Toženka v reviziji pravzaprav odločitvi o dodelitvi vsebinsko ne nasprotuje, zatrjuje pa procesno in materialnopravno kršitev, ker ni bilo odločeno o njenih stikih z v času sojenja na nižjih stopnjah še mladoletno hčerko Ja. Vendar so njene revizijske trditve neutemeljene. Res obstoji pravica staršev do stikov z otroki. Vendar se toženka neutemeljeno sklicuje na 106. člen ZZZDR, češ, da v tem postopku ni bilo odločeno o njenih stikih s tedaj mladoletno hčerko Ja. Toženki namreč stiki s hčerko niso bili niti onemogočeni niti omejeni niti odvzeti. V 106. členu ZZZDR je določeno, da sodišče odloči o stikih na zahtevo enega ali obeh staršev. Toženka take zahteve v tem pravdnem postopku ni podala. V četrtem odstavku 421. člena ZPP pa za razliko od drugega odstavka 421. člena ZPP ni podlage, da bi sodišče o stikih odločalo po uradni dolžnosti. Končno pa je med tem vprašanje odločanja o stikih postalo brezpredmetno, saj je Ja. Č. postala dne 9.7.2005 polnoletna.

Edini toženkin vsebinski revizijski ugovor je trditev o neprimernem tožnikovem ravnanju, ko je mladoletno hčerko nastanil v najemniškem stanovanju, namesto, da bi ji uredil bivanje v domu z ostalimi sovrstniki. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta navedeni toženkin očitek tožniku sodišči prve in druge stopnje izčrpno obravnavali in utemeljeno zavrnili, tako, da ne gre za okoliščino, ki bi pomenila, da je tožnik neprimerna oseba za varstvo in vzgojo svojega otroka. Druge bistveno odločilnejše okoliščine so narekovale ugoditev tožbenemu zahtevku, tako, da je opisano toženkino nasprotovanje neutemeljeno. Slednje velja tudi za trditve o neupoštevanju neke upravne odločbe, kar pomeni nedovoljeno navajanje novega dejstva v revizijskem postopku oziroma uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Toženka izpodbija tudi odločitev o preživnini, češ, da ni zmožna plačevati več kot 10.000 SIT mesečno. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da toženka, ki opravlja samostojno dejavnost računovodske storitve, dela povprečno tri ure na dan, preostali čas pa se posveča psihoterapiji in duhovnim vrednotam. V reviziji navaja toženka drugače, da zaradi psihičnih in zdravstvenih težav ni sposobna delati več kot tri ure dnevno. Ta trditev je nova in kot taka neupoštevna, gre pa tudi za revizijsko nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Veljajo torej ugotovitve nižjih sodišč, iz teh pa izhaja, da bi lahko toženka, v kolikor bi delala normalno osem ur dnevno, zaslužila bistveno več. Preživnina za otroka se po 129. členu ZZZDR določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Ker pa je pri odmeri preživnine treba upoštevati otrokovo korist, tako, da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka (129.a člen ZZZDR), je treba zmožnosti zavezanca razumeti tako, da je ta dolžan poiskati in izkoristiti vse možnosti pridobivanja dohodka, da lahko izpolni preživninsko obveznost. Glede na toženkino dejavnost in njeno pridobitno sposobnost revizijsko sodišče sodi, da je primerna preživnina v višini 30.000 SIT, naložena toženki kot preživninski prispevek za hčerko Ja., katere mesečne potrebe so bile ugotovljene v višini 76.000 SIT.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da ni podana kršitev postopka, ki jo uveljavlja revizija in da je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).