Jedro

Šteje se, da tožnik ni spremenil zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe pri delodajalcu, kljub temu da k družbi V. P. d.o.o. ni prešel na podlagi pisne pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Družba V. P. d.o.o. je prevzela osnovna sredstva, proizvodnjo in zaposlene, zato je zaposlitev tožnika v družbi V. P. d.o.o. enačiti s prevzemom delavcev. Ni razloga, da bi se tožnikov položaj obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med dvema delodajalcema, saj je bil prevzem dejansko v celoti izveden.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve v drugem odstavku sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s tretjo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sicer se revizija zavrne. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 6. 2006 tako, da je ob priznanju več kot trideset let delovne dobe pri toženi stranki, odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31. 8. 2006, ampak je ob upoštevanju odpovednega roka v trajanju 150 dni, bilo vzpostavljeno do 29. 11. 2006 in toženi stranki naložilo, da manjkajočo delovno dobo vpiše v delovno knjižico, tožniku izplača pripadajoče plače v znesku 2.113,86 EUR za čas od 31. 8. 2006 do 29. 11. 2006 ter izplača razliko v odpravnini v znesku 5.455,14 EUR s pripadajočimi obrestmi in povrne stroške postopka. 2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev štetja zaposlitve pri delodajalcu, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine ter tožbo v tem obsegu zavrglo, saj se nanaša na ugotovitev dejstev, glede katerih ni predvideno pravno varstvo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se glede odločitve o zavrženju dela tožbe in plačilu plač, revizija ne dopusti. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe, ki jo je tožnik opravil pri prejšnjem delodajalcu torej pred 2. 4. 1993, kot delovno dobo, ki jo je tožnik opravil pri toženi stranki. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je prevzem na delo posebna oblika opravljanja drugih del, ki pojmovno sodi med institut razporejanja delavcev. Natančnejše pogoje za uporabo tega instituta je določila šele Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v 11. členu. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali se je Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z V. K. z dne 19. 4. 1993 sploh izvajal. S takim ravnanjem je absolutno bistveno kršilo določila pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa je s takimi kršitvami soglašalo, čeprav bi moralo na bistvene kršitve postopka paziti po uradni dolžnosti. Poleg tega imata obe sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, v bistvenem delu nimata razlogov oziroma v njih niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišči ne navedeta kdo, kdaj in na kašen način je tožniku ob zaposlitvi 2. 4. 1993 zagotovil upoštevanje delovne dobe opravljene pred to zaposlitvijo, kot podlago za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja kot da tožnik ni spremenil zaposlitve. Navedba sodišča, da se glede zaposlitve tožnika od dne 2. 4. 1993 dalje uporablja neposredno 15. člen ZTPDR, ki je prevzem na delo uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, nasprotuje ugotovljenemu dejstvu, da tožniku njegov delodajalec dne 1. 4. 1993 ni dal potrebne odredbe, niti tožnikov prejšnji in novi delodajalec nista sklenila nikakršnega dogovora oziroma pogodbe o prevzemu delavcev. Tudi navedba sodišča, da je bil tožnik na navedenem seznamu prevzetih delavcev, ko je dne 11. 11. 1993 nadaljeval z delom pri pravnem predniku tožene stranke, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče predmetnega seznama ni videlo. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko pri odločanju nista uporabili Direktivo Sveta Evrope 2001/23/ES, ki v 5. členu določa, da se ne uporabljajo določbe 3. in 4. člena direktive, ki določajo prenos pravic in obveznosti delavca na novega delodajalca v primerih stečaja odslovitelja. Delovnopravna kontinuiteta je pojem, ki ostaja nedefiniran, zato ne more biti podlaga za odločitev sodišča. 4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. 5. Revizija deloma ni dovoljena, deloma ni utemeljena. 6. Ker je sodišče druge stopnje ob izdaji svoje sodbe sklenilo, da se revizija glede odločitve o plačilu plač ne dopusti, tožena stranka v času veljavnosti tega sklepa revizije v tem delu ni mogla vložiti (sicer pa je bila tudi pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije pred Vrhovnih sodiščem zavrnjena). Glede na navedeno je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo, kolikor se nanaša na plačilo plače (odločitev v drugem odstavku sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s tretjo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje), kot nedovoljeno zavrglo. 7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). 8. Revizijsko sodišče ni ugotovilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, kar pomeni, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. 9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. 10. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 6. 2006, ko so se še uporabljale določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je veljala do 30. 6. 2006, ki je v drugem odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjemu delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Pred tem je pravno podlago za upoštevanje delovne dobe pri delodajalcu v primerih, ko je prišlo do prevzema delavca v (statusno pravno) drugo organizacijo urejal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) v 15. členu. V skladu z določbami ZDR sta v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovno dobo oziroma zaposlitev pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen). Pri tem ZDR ne določa, da bi moralo iti za neprekinjeno delovno dobo oziroma neprekinjeno zaposlitev pri delodajalcu. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja: - Tožnik se je dne 5. 8. 1975 zaposlil v T., ki se je kasneje preimenovalo v V. K. d.o.o.. - Dne 1. 4. 1993 se je v družbi V. K. d.o.o. začel stečajni postopek, vendar tožnik ni prekinil z delom, saj se je že dne 2. 4. 1993 zaposlil pri V. P. d.o.o. na enakih delih. - Do 10. 11. 19996 je bil zaposlen pri pri V. P. d.o.o. , od 11. 11. 1996 pa je bil njegov delodajalec družba I. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v V. V. d.d. (tožena stranka). Dne 26. 6. 2006 je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri določitvi odpovednega roka in odpravnine je tožena stranka upoštevala le 9 let delovne dobe (od 11. 11. 1996 dalje), tako da je tožniku delovno razmerje prenehalo 31. 8. 2006 in obračunala odpravnino upoštevaje ¼ osnove. 12. Vrhovno sodišče se je do instituta prevzema oziroma razporeditve delavcev in vprašanjem delovnopravne kontinuitete zaposlenih oziroma delovne dobe pri toženi stranki že opredelilo v sodbi VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, ko je obravnavalo pravico do jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka druge točke 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne papirne in papirno-predelovalne dejavnosti (KPCPPP, Ur. l. RS, št. 7/98 in nadaljnji), ki plačilo jubilejne nagrade veže na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Sodišče druge stopnje je glede delovnopravne kontinuitete tožnikovega dela pri toženi stranki, zavzelo popolnoma enaka pravna stališča kot Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 80/2007, ko je pojasnilo zakaj je potrebno šteti, da delavci tožene stranke, kljub zamenjavi delodajalca, niso spremenili zaposlitve. 13. V spornem obdobju tožnikove zaposlitve je veljal ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom. Res je, da Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) v aprilu 1993 še ni veljala, vendar je pravilno stališče sodišča, da je 15. člen ZTPDR zadostna pravna podlaga za odločitev. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008 zavzelo stališče, da je podlaga za upoštevanje delovne dobe pri zadnjem delodajalcu podana tudi z upoštevanjem instituta prevzema delavcev v drugo organizacijo, ki je bil odločen s 15. členom ZTPDR in ga je v nadaljevanju oblikovala sodna praksa, nato pa je bil natančneje opredeljen v 11. členu SKPG in kasneje v 15. členu SKPgd. Po stališču sodne prakse (npr. v sklepu VS RS VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, sodbi VIII Ips 18/98 z dne 21. 4. 1998, sodbi VIII Ips 113/2005 z dne 8. 11. 2005) je bilo zakonsko določilo o pogojih za prevzem v splošnem aktu potrebno obravnavati le smiselno in ne dobesedno. Pogoji za prevzem so se nanašali zlasti na to, da je prišlo do ukinitve neke dejavnosti in zaradi tega prenehanje dela vseh delavcev, ki jim drugi delodajalec ponudi strokovni izobrazbi ustrezno delo in da se delovna doba delavcev, ki so prevzeti na delo, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Še toliko bolj je utemeljeno upoštevanje delovne dobe tudi pri prejšnjemu delodajalcu v primeru, ko je delodajalec, pri katerem so se delavci zaposlili, v bistvu nadaljeval dejavnost bivšega delodajalca in so delavci nadaljevali delo v istih prostorih in z istimi sredstvi. 14. Sodišče je pravilno presodilo, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V. P. d.o.o., treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe pri delodajalcu, kljub temu da tožnik k družbi V. P. d.o.o. ni prešel na podlagi pisne pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Ugotovljeno je bilo, da je z dnem začetka stečaja nad družbo V. K. d.o.o. z dnem 1. 4. 1993 tožniku in vsem ostalim delavcem prenehalo delovno razmerje po zakonu samem (prvi odstavek 93. člena Zakona o prislini poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ 84/89). Ti delavci, vključno s tožnikom, so se po dogovoru med sindikatom KSS Pergam, Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah – V. P. d.o.o. in V. d.d., ki sta z istimi sredstvi nadaljevali dejavnosti bivše družbe V. K. d.o.o.. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo s Sporazumom o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V. K. d.o.o. v stečaju z dne 19. 4. 1993 dogovorjeno, da bo družba V. P. d.o.o. nadaljevala del dejavnosti – proizvodnjo papirja in zagotovila zaposlitev delavcev, ki jim je zaradi stečaja družbe V. K. d.o.o. prenehalo delovno razmerje. Tožnik je tako že 2. 4. 1993 nadaljeval z delom pri V. P. d.o.o., brez da bi prišlo do prekinitve delovnega procesa. V sodbi VIII Ips 80/2007 je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da ni nepomembno, da je tožnik nadaljeval isto delo v istih prostorih in na istih delovnih sredstvih, pri čemer je V. P. d.o.o. sklenil najemno pogodbo s prejšnjim tožnikovim delodajalcem že pred začetkom stečaja, dne 25. 3. 1993. Glede na takšne dejanske zaključke, na katere je revizijsko sodišče vezano, je utemeljen tudi materialni zaključek, da je potrebno zaposlitev tožnika pri V. P. d.o.o., šteti kot zaposlitev, do katere je prišlo na podlagi dejanskega prevzema delavcev in tožniku ob upoštevanju načela enakega obravnavanja zagotoviti enake pravice – priznati delovno dobo, kot da ni spremenil zaposlitve. Glede na to, da je družba V. P. d.o.o. prevzela osnovna sredstva, proizvodnjo in zaposlene, je zaposlitev tožnika v družbi V. P. d.o.o., enačiti s prevzemom delavcev, saj ni razloga, da bi se tožnikov položaj obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med dvema delodajalcema, saj je bil prevzem dejansko v celoti izveden. Zato je pravilen zaključek, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati v smislu upoštevanja delovne dobe pri obeh delodajalcih, kljub temu, da ni bilo statusno pravne kontinuitete med V. K. d.o.o. in V. P. d.o.o.. 15. Revizijsko sodišče soglaša tudi z utemeljitvijo sodišča o delovnopravni kontinuiteti med zaposlitvama tožnika v V. P. d.o.o. in I. d.o.o., kljub odsotnosti statusno pravne kontinuitete, saj je bilo z izvensodno poravnavo dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni vpogledalo v seznam prevzetih delavcev, saj to izhaja že iz dejstva, da je kot delavec V. P. d.o.o. z 11. 11. 1996 nadaljeval z delom v družbi I. d.o.o.. 16. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da bi morali sodišči pri odločanju uporabiti Direktivo Sveta Evrope 2001/23/ES. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, na katerega sta se sodišči oprli (in ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR, torej v času obeh spornih prehodov tožnika leta 1993 in 1996) ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, ki je bila prenešena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 z določbo 73. člena ZDR. Sicer pa tudi direktiva v 5. členu ob sklicevanju na zakonodajo držav članic ne izključuje možnosti ohranitve pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, če je odsvojitelj v stečaju in v zadnjem odstavku tega člena celo nalaga državam članicam, da sprejmejo ukrepe za preprečitev zlorabe insolvenčnih postopkov, zaradi katerih bi bili delavci prikrajšani za pravice, ki jih predvideva direktiva. 17. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 15. člen ZTPDR in zaključilo, da je potrebno prevzem na delo k drugemu delodajalcu glede delovne dobe obravnavati kot da tožnik ni spremenil zaposlitve oziroma v smislu seštevka delovne dobe pri obeh delodajalcih. Ob dejstvu, da je podana kontinuiteta tožnikove zaposlitve od 5. 8. 1975 dalje, vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 26. 6. 2006, je pravilna odločitev, da mu delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prenehalo 31. 8. 2006, ampak je ob upoštevanju najmanj 30 let delovne dobe pri toženi stranki in 150 dni odpovednega roka v skladu s četrto alinejo drugega odstavka 92. člena ZDR trajalo do 29. 11. 2006. Za navedeno dobo je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu ob upoštevanju določbe tretje alineje drugega odstavka 109. člena ZDR izplačati tudi utemeljeno dosojeno razliko v odpravnini. 18. Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo, kolikor jo ni zavrglo, kot neutemeljeno zavrnilo. 19. Ker tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega osdtavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.