Jedro

Če se je oseba, ki je bilo premoženje podržavljeno, ob podržavljenju štela za jugoslovanskega državljana, ji je upravičenje do denacionalizacije, ker naj bi imela na podlagi 2. odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, mogoče odreči le, če je v času podržavljenja imela tudi avstrijsko državljanstvo. Če pa je avstrijsko državljanstvo imela ob uveljavitvi pogodbe, ne pa tudi ob podržavljenju, je pa tedaj bila oziroma se štela za jugoslovanskega državljana, to na priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca ne more vplivati.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, št. ... 19. 1. 2001, se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 15. 11. 2000, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 25 in 26/1 k.o. B ter parc. št. 2109, 2106, 2053, 2054, 2050, 434, 2114/2 in 2111 k.o. A. Tožena stranka navaja, da je bilo z odločbo Okrajne zaplembne komisije v A, št. 57 z dne 27. 9. 1945, izdano na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, tožniku zaplenjeno vse premoženje na območju DFJ. Po ugotovitveni odločbi Občine C, oddelka za notranje zadeve, št. ... z dne 22. 8. 1994, se je tožnik štel za državljana SR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 dalje. Vendar je prvostopni organ pravilno ugotovil, da ga ni mogoče šteti za denacionalizacijskega upravičenca po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ker je imel za zaplenjeno premoženje pravico zahtevati odškodnino od Avstrije. Po 2. točki 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije je odločilno zgolj dejstvo, da je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, avstrijsko državljanstvo na dan uveljavitve pogodbe, tj. na dan 28. 11. 1955, ko je pogodbo ratificirala takratna Jugoslavija. Ker je tožnik pridobil avstrijsko državljanstvo dne 14. 11. 1955, in je bil na dan ratifikacije pogodbe že državljan Republike Avstrije, je bil tudi upravičen zahtevati odškodnino od Avstrije.

Tožnik v tožbi navaja, da na dan uveljavitve Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije ni več imel nobenega premoženja na ozemlju FLRJ ter se ta pogodba ne more nanašati na premoženje, ki je bilo podržavljeno že leta 1945. Tožena stranka tudi ni upoštevala Navodila za izvrševanje odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi navedene državne pogodbe. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke in prvostopnega organa odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve te odločbe in predlagala, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 27. 3. 2001. Tožba je utemeljena.

Stališče tožene stranke, da tožnik ne more biti denacionalizacijski upravičenec, čeprav je bil ob podržavljenju jugoslovanski državljan, ker je bil ob uveljavitvi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/56, v nadaljevanju: ADP) državljan Republike Avstrije in zato imel pravico za podržavljeno premoženje zahtevati odškodnino od Republike Avstrije, je zmotno.

Po drugem odstavku 10. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ugotavljanje upravičenosti za pridobitev odškodnine od tuje države je torej predhodno vprašanje, ki ga po izrecnem zakonskem pooblastilu rešuje organ, ki odloča o denacionalizaciji in to neposredno z razlago mednarodnih pogodb, v konkretnem primeru ADP.

Po drugem odstavku 27. člena ADP je imela Jugoslavija pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe, avstrijska vlada pa se je obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/93), ko se je opredelilo o uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi z ADP, je drugi odstavek 27. člena te pogodbe treba razlagati v skladu s pravili razlage mednarodnih pogodb. Opredeliti se je treba do vprašanja, kaj je bilo avstrijsko premoženje, ki se je na dan uveljavitve pogodbe nahajalo na ozemlju Jugoslavije oziroma katerim avstrijskim državljanom je bila avstrijska vlada zavezana za plačilo odškodnine.

Kot je razložilo ustavno sodišče v že navedeni odločbi, je Jugoslavija opredelitev avstrijskega premoženja v smislu ADP podala v Odloku o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/57) in v Navodilu o izvrševanju odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 4/58). To premoženje je bilo praviloma podržavljeno že z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju: odlok), oziroma z Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46). V last države je prešlo z dnem uveljavitve odloka, tj. z 6. 2. 1945. Če je imel lastnik prej opredeljenega avstrijskega premoženja (ki na ta dan ni mogel izkazati avstrijskega državljanstva), avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938 (anschluss) in na dan 28. 4. 1945 (dan vzpostavitve Avstrije), ni denacionalizacijski upravičenec že zaradi v 9. členu ZDen zahtevanega pogoja jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju. Če je bil tedaj jugoslovanski in avstrijski državljan (kar je po ugotovitvi ustavnega sodišča tudi bilo možno, ne glede na to, da sta zakona o državljanstvu FLRJ določala, da državljanstvo FLRJ izključuje državljanstvo vsake druge države), je po načelu efektivnosti avstrijskega državljanstva takšna oseba na podlagi drugega odstavka 27. člena ADP imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, in zato glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen ni denacionalizacijski upravičenec. Če pa je lastnik podržavljenega premoženja imel jugoslovansko državljanstvo oziroma se je zanj ugotovilo, da se je štel za jugoslovanskega državljana, ker ni bil nemške narodnosti, njegovo premoženje sploh ni moglo biti podržavljeno kot avstrijsko premoženje. Tudi v primerih, če je bil nemške narodnosti, pa se je zanj ugotovilo, da je bil oziroma da se je štel za jugoslovanskega državljana, je glede na to, da so bili pogoji za pridobitev jugoslovanskega državljanstva oseb nemške narodnosti enaki razlogom, zaradi katerih tem osebam ni bilo mogoče premoženja podržaviti na podlagi odloka, dejansko šlo za podržavljenje, do katerega ne bi smelo priti in podržavljenega premoženja ni mogoče opredeliti kot avstrijskega premoženja. V zadnje navedenih dveh situacijah prejšnji lastnik ni imel pravico do odškodnine od Republike Avstrije in mu ni mogoče iz tega razloga odreči upravičenja do denacionalizacije.

V obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik, kateremu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi odloka, štel za jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 in da je avstrijsko državljanstvo pridobil 14. 11. 1955. Če pa je temu tako, tožena stranka ni imela podlage za stališče, da tožnik ni upravičenec do denacionalizacije zgolj zato, ker je bil ob uveljavitvi ADP avstrijski državljan, in temu stališču tožeča stranka utemeljeno ugovarja. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala upoštevati stališče sodišča v tej sodbi.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno uporabljen materialen predpis.