Jedro

Za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi (grajenega) javnega dobra, je odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Vendar pa je v konkretnem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da sporno zemljišče ni namenjeno funkcionalni rabi javne (železniške) infrastrukture, niti ne gre za zemljišče v splošni rabi, krivdo za očitano opustitev (očiščenje ali posipanje ledene površine) mogoče pripisati le delodajalcu tožnika.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka delno spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: "III.

Tožena stranka Z. T., d.d., L. je dolžna plačati tožniku M. P. odškodnino v višini 1.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do prenehanja obveznosti pa z obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, v roku 15 dni ter stroške tega postopka v višini 492,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe; višji tožbeni zahtevek se zavrne." Sicer se pritožbi zavrneta in sodba v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Prva toženka, Z. T., d.d., Ljubljana, je dolžna plačati tožniku pritožbene pravdne stroške v višini 140,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prva toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje s sklepom predlog tožnika za oprostitev plačila stroškov postopka zavrnilo (I. točka izreka), in razsodilo, da se tožbeni zahtevek zoper drugega toženca (H. S. ž., d.o.o.), za plačilo odškodnine tožniku v skupnem znesku 2.088,000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne (II. točka izreka); da je prva toženka (Z. T., d.d., L.) dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 654,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2002 dalje do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni ter stroške postopka v višini 492,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan plačati drugemu tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.067,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Proti sklepu in sodbi se pravočasno pritožuje tožnik, proti sodbi in sicer proti odločitvi v III. točki izreka, pa tudi prva toženka, Z. T., d.d. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba toženca obveže na solidarno plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in s stroškovno posledico. Navaja, da je tožniku za pretrpljeno škodo solidarno odgovoren tudi drugi toženec, tako objektivno kot krivdno. Preko odgovornih delavcev bi moral storiti vse potrebno, da se poledenelo dvorišče pred sanitarijami počisti in posuje, da ne bi prišlo do padca. Kot upravljalec objektov, bi moral zagotoviti tudi primerno osvetlitev dvorišča, kar ni bilo storjeno. Poleg tega dvorišče, ki je delno poledenelo, predstavlja nevarno stvar za katero odgovarja njen imetnik, to je drugi toženec. Pri višini dosojene odškodnine je sodišče prve stopnje napravilo računsko napako. Seštevek dosojene odškodnine 1.080,00 EUR + 420,00 EUR znaša 1.500,00 EUR, 70 % od tega zneska pa je 1.050,00 EUR in ne 654,00 EUR. Sicer pa bi šla tožniku, glede na ugotovljeno dejansko stanje, odškodnina v višini 3.000,00 EUR, tožnik pa tudi ni soodgovoren za nastalo škodo.

Prva toženka se pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Navaja, da sodišče zmotno ugotavlja, da je zavarovanec prve toženke (Ministrstvo za notranje zadeve) uporabnik in upravljalec sporne površine. To je sodišče zaključilo na podlagi izpovedb prič na vprašanje, kdo je dejansko čistil sporno področje in ne kdo bi ga bil dolžan čistiti. Pravne podlage, na osnovi katere bi obstajala dolžnost zavarovanca prve toženke, da v zimskih razmerah ustrezno vzdržuje sporno območje, sodišče ni ugotavljalo in je tudi ni navedlo. Tudi tožnik sam ni zatrjeval, da je bil zavarovanec prve toženke tisti, ki je bil dolžan čistiti in posipati sporno področje. Tožnik je uveljavljal krivdno odgovornost delodajalca na temelju splošne delodajalčeve obveze, da delavcu zagotavlja varne delovne pogoje in ne na temelju očitka, da je kot upravljalec sporne površine opustil dolžnost posipanja oziroma čiščenja. Ker ne gre za nevarno stvar, ni mogoče uporabiti določb 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Prehod odškodninske odgovornosti z imetnika stvari na dejanskega uporabnika, je v ZOR uzakonjen le za primer odškodninske odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Tožniku odškodninsko odgovarja le upravljalec spornega področja, to pa ni bil zavarovanec prve toženke. Tožniku tudi ne gredo zakonite zamudne obresti. Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS iz leta 2002, gredo tožniku do 28.6.2003 le zakonite zamudne obresti, zmanjšane za TOM, to je 13,5 %.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Drži, da je za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi javnega dobra (naravnega ali grajenega) odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Kljub temu pa v konkretnem primeru, tudi po mišljenju pritožbenega sodišča, odškodninska odgovornost drugega toženca (H. S. ž, d.o.o.) ni podana. Glede uporabe javnega dobra je bistveno, da ga lahko ob enakih pogojih uporablja vsakdo, da je torej v splošni rabi. Javna železniška infrastruktura je grajeno javno dobro. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, so sestavni deli javne železniške infrastrukture med drugim tudi zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura in zemljišča, ki so namenjena njeni funkcionalni rabi (4. člen Zakona o železniškem prometu, Ur. l. RS, št. 92/99 s spremembami in dopolnitvami). Za del zemljišča, na katerem so imeli policisti svoj službeni kontejner in kontejner za sanitarije, pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da so ga od leta 1991 uporabljali izključno mejni policisti in ga izključno oni tudi čistili (pozimi, po potrebi, odmetali sneg). Ne gre torej za del zemljišča, namenjenega funkcionalni rabi javne železniške infrastrukture, niti za zemljišče v splošni rabi. Edini uporabniki spornih (policijskih) sanitarij in dostopa do njih, so bili torej (mejni) policisti, ki so prevzeli tudi vsa dela v zvezi s čiščenjem (tudi) dostopa do teh sanitarij. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi se takšnemu načinu rabe in uporabe kdorkoli protivil, ne drugi toženec (upravljalec) ne lastnik železniške infrastrukture - Republika Slovenija in tudi ne Ministrstvo za notranje zadeve (zavarovanec prve toženke in delodajalec tožnika). Po mnenju pritožbenega sodišča zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih pravil o odškodninski odgovornosti upravljalca javnega dobra. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je glede na opisane okoliščine, krivdo za očitano opustitev (očiščenje ali posipanje ledenega platoja pred policijskimi sanitarijami) možno pripisati le zavarovancu prve toženke, Ministrstvu za notranje zadeve, torej delodajalcu tožnika (ki je ob škodnem dogodku opravljal službo mejnega policista). Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da poledenela tla v zimskem času, ne predstavljajo neobičajne nevarnosti in ne tako velikega tveganja, da bi bilo mogoče hojo po poledeneli površini v zimskih razmerah, ovrednotiti kot nevarno dejavnost. Objektivna odgovornost prve toženke zato ni podana. Po določilu 1. odstavka 73. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), mora škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z delom, povrniti delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 22/2001) v 5. členu med drugim določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora delodajalec v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V 8. členu pa med drugim, da ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu in da mora delovno okolje delavcu zagotavljati varnost in ne sme ogrožati njegovega zdravja. V konkretnem primeru pa delodajalec ni zagotovil varnega okolja, to je varne hoje do službenih sanitarij, čeprav bi glede na povedano to moral storiti, zaradi te opustitve je tožniku nastala škoda, med opustitvijo in škodo je podana tudi vzročna zveza, prvo toženki pa tudi ni uspelo dokazati, da za škodo ni odgovorna (1. odstavek 154. člena ZOR). Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik soodgovoren za padec in telesno poškodbo ter škodo, ki mu je nastala in tudi njegova oceno, da znaša ta odgovornost 30 %. Že pri vstopu v sanitarije je opazil, da je teren poledenel, zato bi moral pri izstopu, ko je prišlo do padca, biti še bolj pazljiv, kot je bil (192. člen ZOR).

Višino določene odškodnine izpodbija le tožnik in še to povsem pavšalno. V okviru materialnopravnega preizkusa primernosti dosojene višine odškodnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev v tem obsegu, po posameznih postavkah, materialnopravno pravilna. Tožnik si je pri padcu poškodoval mezinec leve roke in je bilo ob pregledu v Kliničnem centru v Ljubljani ugotovljeno, da je mezinec leve roke rahlo otečen v predelu PIP sklepa, za tri dni je tožnik dobil opornico, doma je prst hladil z ledom preko povoja, odrejeno pa je bilo tudi razgibavanje prsta na fizioterapiji. V bolniškem staležu je bil od 29.12.2001 do 3.2.2002. Ker izvedenec medicinske stroke v tej zadevi ni bil postavljen, je sodišče upoštevaje trditveno podlago tožnika, predvsem za prestane nevšečnosti med zdravljenjem, tožniku priznalo odškodnino v višini 1.080,00 EUR, v presežku (tožnik je iz tega naslova zahteval 5.007,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek upravičeno zavrnilo (200. člen ZOR). Iz naslova strahu (tožnik je izpovedal, da se je ustrašil, ko je padel, skrbelo pa ga je tudi za izid zdravljenja) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 420,00 EUR od zahtevanih 1.669,17 EUR. Tudi ta odločitev je materialnopravno pravilna (200. člen ZOR). Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje za to (3. odstavek str. 10 sodbe). Pač pa je sodišče pri ugotavljanju, koliko je prva toženka, upoštevaje tožnikov soprispevek, dolžna tožniku izplačati, napačno uporabilo materialno pravo, ko je ta izračun opravilo na način, kot je v uporabi za izračun uspeha v zvezi s plačilom pravdnih stroškov (uspeh ene in druge stranke in nato medsebojni pobot). Drži namreč pritožbena navedba, da je 1.080,00 EUR in 420,00 EUR, 1.500,00 EUR, 70 % od tega pa 1.050,00 EUR in ne 654,00 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v III. točki izreka ustrezno spremenilo (4. točka v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne določbe 358. člena ZPP).

Kot je razvidno iz povedanega, je tudi pritožba prve toženke v pretežni meri neutemeljena. Utemeljena je le v delu, kjer graja višino obrestne mere za čas do 28.6.2003. V skladu z načelnim pravnim mnenjem VS RS z dne 26.6.2002, upoštevaje začetek veljavnosti Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) gredo tožniku do 27.6.2003 obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do prenehanja obveznosti pa obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka, tudi v tem obsegu, ustrezno spremenilo (4. točka v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne določbe 358. člena ZPP).

Sicer pa je obe pritožbi zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnik je v uvodu pritožbe zapisal, da se pritožuje tudi zoper sklep vsebovan v odločbi z dne 18.6.2008, s katerim je sodišče prve stopnje njegov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka zavrnilo. Konkretnejših pritožbenih navedb v tej smeri pa ni podal. Po preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti (preizkus materialnega prava) pritožbeno sodišče odločitev v celoti sprejema in se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v zvezi s takšno odločitvijo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v odločitev v IV. točki izreka, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov, ni poseglo, saj je sodišče v tem delu napravilo računsko pomoto in je šele z delno ugoditvijo pritožbi, tožnikov uspeh približno tak kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, tako da delni uspeh s pritožbo na odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov ni vplival. Pač pa je prva toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene pravdne stroške. Tožnik je s pritožbo uspel z zneskom 396,00 EUR. Od tega zneska mu je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene stroške. Tožniku gre 250 točk za sestavo pritožbe na podlagi tarifne št. 21 Odvetniške tarife, pripada mu tudi 2 % materialnih stroškov, 5 točk in 20 % DDV, 50 točk, skupaj 305 točk ali 139,99 EUR (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR) ali 140,00 EUR.

Ker je prva toženka uspela le glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih pravdnih stroških temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP.