Jedro

Tožnikove trditve, da so ga varnostniki pretepli, se niso izkazale za resnične. Varnostniki so, ker je tožnik kršil javni red in mir in ni upošteval ustne odredbe o zadržanju do prihoda policistov, uporabili nujne ukrepe, ki so bili sorazmerni zakonitemu cilju uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

Sodba nekritično verjame varnostnikom, ki so opravičevali svoje ravnanje, s katerim so močno prekoračili pooblastila in povsem po nepotrebnem pretepali in poškodovali tožnika. Tožnik je zaradi nasilnega ravnanja varnostnikov poklical policijo, česar sodba ne upošteva. Policisti, ki so prišli, so očitno na pobudo varnostnikov izdali tožniku plačilni nalog, ki je bil kasneje na sodišču razveljavljen in ni dokazov, da je tožnik kršil javni red in mir. Telesne poškodbe tožniku so bile povzročena namenoma, zaradi nasilnega ravnanja varnostnikov ima tožnik počen bobnič v ušesu.

Sodba se nekritično sklicuje na ukrepe, ki jih sme varnostnik uporabiti v primeru, ko je kršen javni red in mir. Ni dokazano, da je tožnik kršil javni red in mir, saj v postopku o prekršku to ni bilo ugotovljeno. Varnostniki so zato prekoračili svoja pooblastila. Sodba za zaključek, da je tožnik poškodbe verjetno dobil med prejšnjim pretepom v šotoru ali pa ga je varnostnik nehote poškodoval, nima nobene podlage v izvedenem postopku. Tožnik se ni pretepal. Če sodišče že ne verjame pričam, ki jih je predlagal tožnik, bi lahko verjelo vsaj izpovedi priče S., ki je povedal, "da ga tožnik ni udaril ne vem kako, morda me je porinil, oziroma sva se zaradi tega prerivala". Predhodnega pretepa s S. ni bilo, zato tožnik gotovo ni bil poškodovan. Poškodovali so ga varnostniki.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku s tožbo zahteva odškodnino za škodo zaradi poškodb, dobljenih na prireditvi 24. 5. 2014 v Vinici. Zatrjuje, da je, ko je hotel zapustiti prireditveni prostor, priteklo osem varnostnikov, ki so ga pretepali po celem telesu. Razlog za njihovo ravnanje je bil predhodni spor, ki ga je imel s S., vendar pa so ga varnostniki napadli šele po tem, ko je bil ta spor že končan.

6. Sodba zavzame stališče, da je tožnik kršil javni red in mir in so varnostniki postopali v skladu s pooblastili, ki so jih imeli. Zavzeto stališče temelji na celoviti, življenjsko logični in prepričljivi dokazni oceni. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom v njeno pravilnost. Pavšalnim, nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da sodba nekritično verjame zgolj izjavam varnostnikov, ki so razumljivo opravičevali svoje ravnanje in ne upošteva izjav drugih nevtralnih prič (pritožba ne izpove katerih), pritožba ne vzbuja pomislekov v pravilnost razlogov sodbe, zakaj tožniku in njegovim pričam ne verjame. Sodba ob ugotovitvi, da se tožnikove trditve, da so ga varnostniki pretepli, niso izkazale za resnične, da so varnostniki tožene stranke pri opravljanju dela uporabili nujne ukrepe in da so bili slednji sorazmerni zakonitemu cilju uporabe, materialnopravno pravilno odloči, da tožbeni zahtevek tožnika že po temelju ni utemeljen. Tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja tožene stranke, kar je eden od elementov, ki mora biti podan za obstoj odškodninske odgovornosti (135. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

7. Sodba ugotovi, tako kot je tožnik zatrjeval v tožbi, da je bil povod za posredovanje varnostnikov pretep v šotoru, zaradi spora s S. Pritožba ne zanika, da je do tega spora prišlo, poskuša pa prikazati, da tožnik ni kršil javnega reda in in se ni pretepal. Izpoved priče S., ki jo pritožba izpostavlja v oporo navedenim trditvam, "da ga tožnik ni udaril ne vem kako, morda me je porinil oziroma sva se zaradi tega prerivala", se ne nanaša na izpoved priče o ravnanju tožnika, temveč na ravnanje G. (zapisnik z naroka 20. 12. 20161) tožnikovega bratranca, ki je bil s tožnikom skupaj na prireditvi. Glede tožnika pa je priča izpovedala drugače in sicer: "Takoj za tem pa je k meni priskočil V. in me je najprej z roko udaril v glavo, s tem me je spravil v nekakšno omotico, pri tem pa me je v naslednji sekundi še enkrat udaril z nogo v obraz. Potem, ko me je udaril je V. pobegnil s kraja dogodka, jaz pa sem ostal tam".

8. Protispisna je pritožbena trditev, da je tožnik zaradi nasilnega ravnanja varnostnikov poklical policijo. Na ugotovitve v postopku o prekršku,2 na katere se sklicuje pritožba, ki se nanašajo na spor s S., sodišče v predmetnem postopku ni vezano.

9. Dokaznega zaključka, da tožnika varnostniki niso pretepali, kot je trdil, sodba ne gradi le na (verodostojnosti) izpovedb zaslišanih varnostnikov, temveč tudi na naravi poškodb, ki jih je tožnik dobil (6. točka obrazložitve) in so razvidne iz (tožbi) priložene fotokopije zdravstvenega kartona (priloga A4 spisa). Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da v kolikor bi držale trditve tožnika, tožnik ne bi dobil le odrgnin. Ob ugotovitvi, da je tožnik bil (že pred posredovanjem varnostnikov) udeležen v pretepu v šotoru, je življenjsko logičen in prepričljiv tudi zaključek sodbe, da je kakšno od poškodb, ki jo pripisuje varnostnikom, dobil že takrat. Tožnik, ki je sicer zanikal, da bi S. udaril, je ob zaslišanju sam izpovedal, da je udaril v steber in da sta padla čez klop. Poškodbe, ki bi jih tožnik lahko dobil ob izvajanju fizičnih ukrepov, ne nudijo podlage za zaključek, da varnostnika pri izvajanju svojih pooblastil nista upoštevala dolžnosti povzročitve najmanjših možnih posledic (44. člen Zakona o zasebnem varovanju - v nadaljevanju ZZasV-1), kot pravilno obrazloži sodba (9. točka obrazložitve).

10. Pritožba konkretizirano ne izpodbija dokaznih zaključkov sodbe, da so varnostniki tožniku (zaradi pretepa v šotoru) ustno odredili, da počaka na kraju samem do prihoda policistov, da tožnik ni spoštoval ustne odredbe varnostnikov glede zadržanja na kraju samem in je s kraja dogodka zbežal in se je tudi kasneje fizično upiral zadržanju, spričo česar so bili varnostniki prisiljeni uporabiti sredstva za vklepanje in vezanje (53. člen ZZasV-1). V navedenih zaključkih ima sodba zadostno podlago za ugotovitev, da so varnostniki ravnali v skladu s 44. členom ZZasV-1. Pritožbena trditev, da se sodba nekritično sklicuje, katere ukrepe sme varnostnik uporabiti v primeru, ko je kršen javni red in mir, zaradi pavšalnosti ne terja odgovora.

11. V ZZasV-1 (51. člen) je določeno, da sme varnostnik zadržati osebo do prihoda policije, če je bila zalotena pri kršitvi reda ali javnega reda na varovanem območju in ne ravna v skladu z ukrepi varnostnika ali s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovira ali preprečuje izvedbo ukrepa varnostniku.

12. Pritožbena trditev, da ima tožnik zaradi nasilnega ravnanja varnostnikov počen bobnič v ušesu, je nedopustna pritožbena novota. Tožnik niti v tožbi niti kasneje ni trdil, da bi to poškodbo dobil, v pritožbi pa ne izkaže, zakaj brez svoje krivde tega ni navajal. Sicer pa zatrjevana poškodba bobniča tudi ni razvidna iz zdravstvenega kartona (priloga A4).3

13. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 "V zvezi z vprašanjem, ali sem udaril G., povem, da ne, pojasnil sem že, da me je morda udaril on, res pa je, da sva se po tem zaradi njegovega napada prerivala". 2 S sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju ZSV 76/2014 z dne 23. 10. 2014 je bil postopek zoper tožnika ustavljen, ker ni dokazano, da je storil prekršek. 3 Iz njega je razvidno, da je tožnik dobil "površinske odrgnine po desni polovici čela, odrgnine okrog obeh zapestij, površinske odrgnine po obeh ramenih in po desni lopatici".