Jedro

Vsakdo lahko z dovolj skrbnim načrtovanjem prihodkov in izdatkov poskrbi, da je vsak trenutek plačilno sposoben ob predpostavki, da so prihodki dovolj visoki. Kakšen naj bi bil zato vpliv nestalnosti pri prihodkih, in stalnosti pri izdatkih tožene stranke, niti pritožbeno sodišče ne more dognati. Za samo odločitev o delni oprostitvi plačila sodne takse je stalnost prihodkov ali izdatkov kvečjemu postranskega pomena, kot del širše slike o finančnem stanju tožene stranke.

Gola navedba, da je neka terjatev nelikvidna ali neizterljiva, je seveda veliko premalo, da bi sodišče zatrjevano dejstvo štelo za dokazano. Nelikvidno ali neizterljivo terjatev je treba navesti, vključno z višino terjatve, in tudi navesti dokaz, da je takšna terjatev nelikvidna ali neizterljiva. Vsega tega tožena stranka ni storila za prav nobeno terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je predlagala oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Podrejeno je predlagala delno oprostitev plačila sodne takse in odlog plačila sodne takse.

2. Prvostopenjsko sodišče je predloga za popolno ali delno oprostitev plačila sodne takse zavrnilo. Ugodilo je predlogu za odlog plačila sodne takse, in je plačilo sodne takse odložilo do izdaje pravnomočne odločbe sodišča. 3. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožena stranka. V obširni pritožbi med drugim meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaslišati B. P., ki bi lahko izpovedal o različnih za odločitev pravno pomembnih okoliščinah. Med drugim bi lahko izpovedal tudi o tam, da je preostali denar tožene stranke že zdavnaj rezerviran za plačilo zapadlih in neplačanih obveznosti tožene stranke. Če bi bilo sodišče zaslišalo B. P., bi bilo lahko ugotovilo, da so izplačila iz bančnega računa tožene stranke stalna, vplačila pa so zgolj občasna. Po pritožnikovem mnenju mora navedba, da je terjatev nelikvidna in neizterljiva zadoščati sama po sebi. V tej zadevi je bil podan predlog za zaslišanje B. P. Ta predlog naj bi bil dovolj substanciran. Terjatev v svoji bilanci naj ne bi oslabila zato, ker naj bi bilo to po njenem mnenju mogoče šele, ko se v izvršilnem postopku izkaže terjatev za neizterljivo. Glede kratkoročnih posojil, ki jih je dala v letu 2014 za znesek 18.749,00 EUR je tožena stranka navedla, da so bila že povrnjena in da jih zato ne vodi več v svojih knjigah. Prvostopenjsko sodišče naj bi zmotno presodilo zgolj razmerje med kratkoročnimi terjatvami in obveznostmi. Ni upoštevalo, da mora tožena stranka vse prejete zneske namenjati tudi za pokrivanje bilančne izgube. Po pritožbenih trditvah lahko porabi prejeti denar za plačilo sodne takse šele po pokritju celotne bilančne izgube.

4. Tožena stranka je svoji pritožbi priložila dva sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

6. Pritožba je bila vložena zoper celoten prvostopenjski sklep.

7. Gospodarsko družbo se lahko delno oprosti plačila sodne takse, ali odloži njeno plačilo, če nima denarja za plačilo celotne takse in je tudi ne more priskrbeti ali jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (4. odstavek 11. člena ZST-1). Oprostitev plačila celotne sodne takse torej sploh ni mogoča. Pritožbeno sodišče je zato seveda odločilo pravilno, ker je zavrnilo predlog tožene stranke za popolno oprostitev plačila sodne takse, saj zanjo ni pravnega temelja.

8. Pri odločitvi o kakšni od zahtevanih olajšava pri plačilu sodne takse, mora sodišče preizkusiti premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (2. stavek 5. odstavka 11. člena ZST-1). Trditveno in dokazno breme nosi predlagatelj sam. V postopku v zvezi s katero od olajšav pri plačilu sodne takse se namreč smiselno uporabljajo določbe ZPP (3. odstavek 1. člena ZST-1).

9. Dokaz se izvaja, da se z njim potrdi obstoj za odločbo pomembnega dejstva (212. in 1. odstavek 213. člena ZPP). Če stranka sama ne navede trditev, ki se naj bi dokazale, se predlagani dokaz ne izvede. Ne sme se zasliševati priče zgolj zato, da se z zaslišanjem nadomesti manjkajoče trditve. Takšen dokaz bi bil poizvedovalni (informativni), in je, kot je že bilo pojasnjeno, nedopusten. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ker ni zaslišalo B. P. 10. Tožeča stranka namreč namreč ni navedla, kateri dolgovi tožene stranke so že zapadli, in so ostali neplačani. Prav tako ni navedla ničesar o njihovi velikosti. Smiselno isto velja tudi za preostali znesek denarja na bančnem računu tožene stranke, ki naj bi bil rezerviran za plačilo zapadlih, in neplačanih obveznosti tožene stranke. To pa so bili za odločitev po 4. odstavku 11. člena ZST-1 odločilni podatki.

11. Vsakdo lahko z dovolj skrbnim načrtovanjem prihodkov in izdatkov poskrbi, da je vsak trenutek plačilno sposoben ob predpostavki, da so prihodki dovolj visoki. Kakšen naj bi bil zato vpliv nestalnosti pri prihodkih, in stalnosti pri izdatkih tožene stranke, niti pritožbeno sodišče ne more dognati. Za samo odločitev o delni oprostitvi plačila sodne takse je stalnost prihodkov ali izdatkov kvečjemu postranskega pomena, kot del širše slike o finančnem stanju tožene stranke. To pa ni bilo tako slabo, kot ga je tožena stranka skušala prikazati. Kljub večjim izdatkom od prihodkov v letu 2015 je s tem le deloma porabila svoj presežek iz leta 2014. Ostati bi moralo še 6.465,72 EUR, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v r. št. 5 svoje odločbe.

12. Gola navedba, da je neka terjatev nelikvidna ali neizterljiva, je seveda veliko premalo, da bi ji sodišče zatrjevano dejstvo štelo za dokazano. Nelikvidno ali neizterljivo terjatev je treba navesti, vključno z višino terjatve in tudi navesti dokaz, da je takšna terjatev nelikvidna ali neizterljiva. Vsega tega tožena stranka ni storila za prav nobeno terjatev. Z zaslišanjem B. P. seveda ni mogoča nadomestiti manjkajočih trditev.

13. Trditve, da ima tožeča stranka terjatvi do T. d.o.o., in do S. d.o.o., je postavila tožena stranka šele v pritožbenem postopku. V pritožbenem postopku je tudi predložila sklepa dveh različnih sodišč, da se izvršilni postopek zoper eno in drugo d. o. o. ustavi zaradi začetka stečajnega postopka. Trditev, da ima terjatve do teh dveh d. o. o., pritožbeno sodišče že zato ne more upoštevati, ker niso bile postavljene v prvostopenjskem postopku, tožena stranka pa tega, da jih ni mogla navesti prej, tudi ni navedla nobenega razloga (337. člen ZPP). Poleg tega se priloženi dokazi nanašajo na dejstva, ki niso nastala do odločitve prvostopenjskega sodišča, in tudi zato niso upoštevni.

14. Ne drži, da bi tožena stranka ne smela ovrednotiti neizterljivih ali težko izterljivih terjatev nižje od svoje nominalne vrednosti še preden se terjatev izkaže za neizterljivo v izvršilnem postopku (glej SRS 5.28 in 5.31).

15. Okoliščina, da je tožena stranka v letu 2014 dala kratkoročno posojilo v višini 18.749,00 EUR kaže na to, da njeno finančno stanje že v letu 2014 ni bilo slabo. Če bi bilo, potem bi za posojilo ne imela. Ali je bilo to posojilo že vrnjeno ali ne, za odločitev nima odločilnega pomena.

16. Zapadle obveznosti se poravnavajo iz prihodkov. Posledica nastanka bilančne izgube je, da se zmanjša lastni kapital družbe. Lastni kapital družbe sam po sebi ne pove ničesar o tem, ali je družba kratkoročno sposobna poravnavati svoje obveznosti; tudi podatek o bilančni izgubi torej sam po sebi ničesar ne pove o tem, ali je tožena stranka sposobna poravnavati sodno takso. Prav tako ne drži, da mora stranka vselej najprej pokriti bilančno izgubo, saj jo lahko na primer pokrije z znižanjem osnovnega kapitala. Tudi če jo tožena stranka želi pokriti hitro, je to ne odvezuje od tega, da ne bi poravnavala svojih tekočih obveznosti, med katere spada tudi plačilo sodne takse. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka v poslovnem letu 2014 imela izgubo torej ni odločilna pri presoji, ali je tožena stranka upravičena do kakšne olajšave pri plačilu sodne takse.

17. Pritožbeno sodišče je presodilo, da finančni položaj tožene stranke ni takšen, da ne bi mogla, sedaj ko ji je plačilo sodne takse odloženo, do konca drugostopenjskega postopka, prihraniti dovolj za plačilo sodne takse. Prvostopenjsko sodišče je torej odločilo pravilno. Ne nazadnje je tožena stranka močno povečala čiste prihodke, in sicer iz 170.432,00 EUR v letu 2013 na 311.737,00 EUR v letu 2014, in je v letu 2014 tudi že imela dobiček, čeprav še sorazmerno majhen (895,00 EUR). Po 20. 1. 2014 vse do odločitve prvostopenjskega sodišča (4. 2. 2016) njen poslovni račun ni bil več blokiran, kar kaže na razmeroma dobro finančno stanje.

18. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni niti zatrjevala, da je bilo v poslovnem letu 2015 poslovanje bistveno slabše kot v letu 2014. Te ugotovitve tudi pritožba ne izpodbija. Pritožba sicer navaja, da tožena stranka ne sestavlja obdobnega izkaza poslovnega izida in ta tega pač ni mogla predložiti.

19. Pritožbenemu sodišču je sicer poznano, da gospodarske družbe sestavijo izkaze za poslovno leto, in da se poslovno leto navadno konča s 31. 12. tekočega leta. Razume se, da tožena stranka ni mogla predložiti računovodskih izkazov za celo poslovno leto 2015, saj poslovno leto 2015 v trenutku vložitve predloga za oprostitev ali odlog plačila sodne takse še niti ni bilo zaključeno. Nobenega razloga pa ni bilo, da ne bi tožena stranka postavila trditev o tekočem poslovanju, ki bi se opirali na posamezne posebej pomembne poslovne dogodke. Ta pot za dokazovanje je bila zanjo ves čas odprta. Prav tako bi lahko zahtevala od svojega računovodstva sestavitev začasnih računovodskih izkazov na kakšen drug presečni dan, kot je 31. 12. 2015. Če ničesar od tega ni storila, so jo pač doletele enake posledice kot vsako stranko, ki sicer nosi dokazno breme in mu ne zadosti (212. in 213. člen ZPP v povezavi s 3. odstavkom 1. člena ZST-1).

20. Pritožbeno sodišče seveda niti sedaj, po vloženi pritožbi ne ve, zakaj naj bi bilo poslovanje tožene stranke v letu 2015 slabše kot leto poprej, saj namreč tožena stranka celo niti v pritožbi glede tega ni navedla ničesar konkretnega.

21. Pritožba očita prvostopenjskemu sklepu, da je zavzelo nepravilno stališče, da se vzajemno izključujeta predlog za delno oprostitev plačila sodne takse in predlog za obročno plačilo sodne takse. Pritožbeno sodišče v prvostopenjskem sklepu takšnega pravnega stališča ni našlo.