Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da toženec ni uspel dokazati, da je podpis ponarejen, saj je dokazni predlog po angažiranju grafologa umaknil, in pravilno obrazložilo, da je v konkretnem primeru, ko tožnik na podlagi IOP zatrjuje toženčevo pripoznavo dolga v smislu pretrganja zastaranja in zahteva plačilo, toženec pa nasprotuje plačilu z zatrjevanjem, da je podpis na IOP ponarejen, dokazno breme na tožencu, da ovrže pristnost takšnega podpisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati 1.213,29 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109321/2017 z dne 24. 11. 2017 v prvi in tretji točki izreka vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 94.299,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2017 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2017 do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Toženec se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da gre za sodbo presenečenja. Navedba sodišča, da je ostala neprerekana trditev tožnika, da bi moral toženec vrniti terjatev skupaj z obrestmi najkasneje do 15. 4. 2011, ne drži, saj bi moralo sodišče upoštevati nasprotno toženčevo trditev, da je zastaranje nastopilo že 9. 4. 2016 in da je posojilo zapadlo v plačilo 9. 4. 2011. Tudi upoštevaje 249. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) je upnik predlog za izvršbo vložil po preteku roka in je zato terjatev zastarala. Nadalje se toženec ne strinja z zaključkom sodišča, da je podpis na izpisu odprtih postavk (IOP) z dne 15. 6. 2012 njegov podpis, saj je že v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi jasno navedel, da podpis na tej listini ni njegov podpis, na glavni obravnavi pa zanikal, da je podpis na tej listini njegov. Sodišču očita, da je očitno spregledalo oziroma povsem prezrlo, da je nasprotoval plačilu iz razloga zastaranja, pri tem pa zatrjeval, da ni lastnoročno podpisal IOP-ja na dan 31. 12. 2011, kot tudi, da podpis na IOP na dan 31. 12. 2011 ni njegov podpis in da ne ve, kdo je podpisnik te listine. Toženec ni zatrjeval zgolj to, da je podpis na IOP z dne 15. 6. 2012 ponarejen, ampak tudi, da 29. 7. 2012 ni lastnoročno podpisal IOP na dan 31. 12. 2011. Do slednjega bi se sodišče moralo opredeliti, saj je pomembno zaradi tega, na koga odpade dokazno breme dokazovanja tega, ali je na IOP z dne 15. 6. 2012 podpis toženca. Toženec je prepričan, da je z navedbami, da podpis na listini z dne 15. 6. 2012 ni njegov podpis, prevalil dokazno breme dokazovanja, da je podpis na omenjeni listini toženčev, na tožečo stranko, in da je napačna odločitev sodišča, da bi moral toženec dokazati, da podpis na enostransko sestavljeni listin ni njegov. Sodišču zato očita zmotno uporabo in procesno kršitev določbe 215. čl. ZPP. Meni, da gre pri IOP za enostransko listino, sestavljeno po tožniku. tožnik pa ni zatrjeval, da je toženec listino podpisal neposredno pred njim ali da je bila listina podpisana v prostorih tožnika, saj iz samega IOP z dne 15. 6. 2012 izhaja, da ga je tožnik prejel po pošti dne 3. 7. 2012, to odkazuje odtisnjena poštna štampiljka na listini. Sodišče je tudi pri tem prezrlo nedvoumno izpoved tožnika, da ni podpisal IOP in da na IOP-ju niti ni njegova pisava, tudi podpis ni njegov, kot tudi, da lahko navedeno dokaže s podajo podpisov. Neobstoj toženčevega podpisa na IOP z dne 15. 6. 2012 predstavlja za toženca negativno dejstvo in to dejstvo bi moral dokazati tožnik. Toženec navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je sklicevalo na za predmetni primer neupoštevno sodno prakso, saj v konkretnem primeru tožeča stranka ni predložila dvostranske listine. Postopanje sodišča, ki odloči, da mora stranka, ki zanika podpis na enostranski listini, katere obstoj in veljavnost je v prid stranke, ki je listino predložila, dokazati, da resnično na listini ni njen podpis z grafologom, ne zgolj z zanikanjem, ne predstavlja pravne varnosti strankam v postopku, ampak pravno nevarnost in možnost manipulacij. Toženec nadalje navaja, da je tožbeni zahtevek po plačilu zakonskih zamudnih obresti oziroma obračun zakonskih zamudnih obresti napačen in je potrebno sodbo zavrniti tudi iz navedenega razloga, ker je sodišče spregledalo, da je na IOP naveden znesek (saldo) 60.000,00 EUR in da naj bi po poslovnih knjigah družbe R. d.o.o. na dan 31. 12. 2011 znašal saldo odprtih postavk 60.000,00 EUR, brez morebitnih pogodbenih in zamudnih obresti. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in odloči o stroških postopka, podredno da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, pred drugim sodnikom.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 9. 2. 2011 sklenili posojilno pogodbo za posojilo v višini 60.000 EUR s pogodbeno obrestno mero 6,5 % in z rokom vračila 2 meseca. Prav tako ni sporno, da toženec navedenega posojila ni vrnil. Četudi pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da je ostala neprerekana trditev tožnika, da bi moral toženec vrniti terjatev skupaj z obrestmi najkasneje do 14. 4. 2011, saj je v odgovoru na dopolnitev tožbe toženec štel, da je rok za vračilo 2 meseca, to je 9. 4. 2011, in podal ugovor zastaranja, da je tožnikova pravica zahtevati vračilo posojila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje prenehala, saj da je potekel 5-letni zastaralni rok in da je zastaranje nastopilo že 9. 4. 2016, to ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča, da je zastaranje začelo teči 15. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je začetek zastaralnega roka pravilno ugotovilo glede na podatke v posojilni pogodbi in glede na neprerekane trditve, da je toženec prejel posojilo na osebni TRR dne 14. 2. 2011. Posledično ni utemeljena nadaljnja pritožbena navedba, da je bil, upoštevaje tudi določbo 249. člena ZFPPIPP, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka, zadnji dan zastaralnega roka 9. 4. 2017 in da je upnik predlog za izvršbo, ki ga je vložil dne 14. 11. 2017, vložil po preteku roka in je zato tožnikova terjatev zastarala.

6. Ne drži, da je sodišče povsem prezrlo, da toženec ni zatrjeval zgolj to, da je podpis na IOP z dne 15. 6. 2012 ponarejen, ampak tudi, da 29. 7. 2012 ni lastnoročno podpisal IOP na dan 31. 12. 2011, da se sodišče do navedenega ni opredelilo in da je sodba neobrazložena, da se ne da preizkusiti in je izdana sodba v nasprotju z vsebino listin v spisu in navedbami toženca. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je toženec zanikal pristnost svojega podpisa na IOP (priloga A4: Izpis odprtih postavk na dan 31. 12. 2011, naslovljen na toženca dne 15. 6. 2012, z označbo in podpisom v Š. 29. 7. 2012, da naslovnik potrjuje pravilnost salda), vendar zgolj s svojo izpovedbo, v kateri je podpis zanikal, ni uspel dokazati, da je podpis ponarejen, saj je dokazni predlog z določitvijo izvedenca grafologa umaknil. Trditev in izpoved toženca, da ni lastnoročno podpisal sporne listine, tako ni ostala prezrta in ne držijo zgoraj povzeti očitki. Zato ni podana očitana bistvena kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Toženec zmotno meni, da je z navedbami, da podpis na listini z dne 15. 6. 2012 ni njegov podpis, prevalil dokazno breme dokazovanja, da je podpis na omenjeni listini toženčev, na tožečo stranko. Ob zgoraj obrazloženem zmotno tudi meni, da neobstoj toženčevega podpisa na IOP z dne 15. 6. 2012 predstavlja za toženca negativno dejstvo in da bi zato to dejstvo moral dokazati tožnik. Tožnik je namreč predložil listino s podpisom, za katerega je, sklicujoč se na celotno vsebino listine, ki je bila poslana tožencu, trdil, da je toženčev. Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da toženec ni uspel dokazati, da je podpis ponarejen, saj je dokazni predlog po angažiranju grafologa umaknil, in pravilno obrazložilo, da je v konkretnem primeru, ko tožnik na podlagi IOP zatrjuje toženčevo pripoznavo dolga v smislu pretrganja zastaranja in zahteva plačilo, toženec pa nasprotuje plačilu z zatrjevanjem, da je podpis na IOP ponarejen, dokazno breme na tožencu, da ovrže pristnost takšnega podpisa. Pritožbene navedbe, da je povsem nesmiselna, banalna, in neživljenjska odločitev sodišča, da bi moral biti (ob zanikanju svojega lastnoročnega podpisa na listini) toženec tisti, da dokaže, da podpis na IOP, za katerega tudi zatrjuje, da ga ni podpisal, ni njegov, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje po obrazloženem ni zmotno uporabilo določbe 215. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 338. člena ZPP, kot očita pritožba.

8. Glede na to, da toženec ni izkazal razbremenilnih razlogov, določenih v prvem odstavku 337. člena ZPP, niso dopustne prvič v pritožbi podane navedbe, da pri IOP ne gre za pogodbo, dvostransko listino ali javno listino, ki odkazuje na resničnost tistega, kar je v njej navedeno, ampak za enostransko listino, sestavljeno po tožniku; da tožnik ni zatrjeval, da je toženec listino podpisal neposredno pred njim, ali, da je bila listina podpisana v prostorih tožnika, saj iz samega IOP z dne 15. 6. 2012 izhaja, da ga je tožnik prejel po pošti dne 3. 7. 2012, to odkazuje odtisnjena poštna štampiljka na listini (tudi sicer pa na tej listini ni odtisnjena poštna štampiljka, pač pa evidentno interna poslovna štampiljka tožeče stranke glede na podatke: stroškovno mesto, konto, prejeto 3. 7. 2012, odobril). Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče tudi pri tem prezrlo izpoved tožnika. Ker tudi očitek, da se sodišče sklicuje na neupoštevno sodno prakso, temelji na neupoštevni navedbi, da je tožeča stranka predložila enostransko listino - IOP, je glede na obrazloženo neutemeljen. Neutemeljen pa je nadalje očitek, da postopanje sodišča, ki odloči, da mora stranka, ki zanika podpis na enostranski listini, katere obstoj in veljavnost je v prid stranke, ki je listino predložila, dokazati da resnično na listini ni njen podpis z grafologom, ne zgolj z zanikanjem, ne predstavlja pravne varnosti strankam v postopku, ampak pravno nevarnost in možnost manipulacij.

9. Pritožbeno sodišče ne sme upoštevati niti pritožbenih navedb, da je tožbeni zahtevek po plačilu zakonskih zamudnih obresti oziroma obračun zakonskih zamudnih obresti napačen, ker je na IOP navedeno, da naj bi po poslovnih knjigah na dan 31. 12. 2011 znašal saldo odprtih postavk 60.000,00 EUR, brez morebitnih pogodbenih in zamudnih obresti. Toženec namreč to prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa niti ne zatrjuje niti ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

10. Po obrazloženem se izkaže, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

11. Toženec mora v posledici neuspeha s pritožbo sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa povrniti priznane stroške v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo, saj se je v tej vlogi konkretizirano opredelil do navedb v pritožbi, zaradi česar so priznani stroški za sestavo te vloge potrebni pravdni stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je na podlagi Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje stroške oziroma izdatke za stranko: 975,00 EUR za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 19,5 EUR izdatkov za stranko (člen 11/3 OT) in 22 % DDV, to je 218,79 EUR (člen 12/2 OT), skupaj 1.213,29 EUR. Toženec mora odmerjene stroške tožniku povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega ne po poteku tega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena ZPP).