Jedro

V individualnem delovnem sporu je bila storitev BPP opravljena z dokončanjem tega postopka in izdajo zamudne sodbe z dne 12. 3. 2015, ki je postala pravnomočna dne 15. 4. 2015. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je bilo treba pravnomočno sodbo pred vročitvijo stranki opremiti s klavzulo pravnomočnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka predlog tožnice za plačilo storitev brezplačne pravne pomoči (BPP) po napotnici št. Bpp 699/2014 z dne 11. maja 2015 zavrgla. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila z odločbo naslovnega sodišča upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A. d.o.o., zaradi izplačila prenehanja delovnega razmerja/sporazuma strank, ki se je na prvi stopnji vodil pod opr. št. I Pd 1240/14. Za nudenje brezplačne pravne pomoči upravičenki je bila dodeljena tožnica. Sodišče je 12. marca 2015 izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna dne 15. aprila 2015 in s tem je bil individualni delovni spor, za katerega je bila upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno zaključen. Tožnica je dne 11. maja 2015 priporočeno po pošti poslala napotnico z dne 26. novembra 2014 in predlagala plačilo stroškov postopka. Tožena stranka ugotavlja, da so bili najkasneje z dnem pravnomočnosti sodbe (15. 4. 2015) znani vsi stroški v zvezi z zastopanjem upravičenke na prvi stopnji. Tudi iz opozorila v napotnici je bila razvidna obveznost odvetnice za vrnitev napotnice, ki bi jo morala, skladno z določbo petega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), vrniti v roku 8 dni po opravljeni storitvi, to je najkasneje do 23. aprila 2015, vrnila pa jo je šele 11. maja 2015, to je po preteku 8 dni, kar je prepozno. Zato je bilo treba tožničin predlog za plačilo stroškov BPP zavreči. 2. Tožnica zoper navedeno odločitev vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je sodišče štelo, da je bila tožničina storitev v konkretnem delovnem sporu opravljena s trenutkom pravnomočnosti prvostopenjske (zamudne) sodbe. Po mnenju tožnice je takšno stališče napačno. Upravno sodišče je v identičnem primeru že razsodilo pod I U 1776/2012. Tožnica je bila postavljena za zastopanje v delovnem sporu na prvi stopnji. Postopek bi bil zaključen bodisi s pravnomočnostjo prvostopenjske odločbe, bodisi z vložitvijo pritožbe, delo pooblaščenke pa opravljeno bodisi z vložitvijo pritožbe, bodisi z obvestilom o pravnomočnosti. Ker sodišča sama strank po uradni dolžnosti ne obveščajo o pravnomočnosti svojih odločb, je na dlani, da dan pravnomočnosti sam po sebi ne pomeni konec dela za odvetnika, temveč mora odvetnik stranki vročiti izvod sodbe, opremljene s klavzulo o pravnomočnosti. Tožnica je dne 22. 4. 2015 prvostopenjskemu sodišču poslala izvirnik zamudne sodbe s prošnjo, da jo opremi s klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti. Sodišče je sodbo vrnilo dne 7. 5. 2015 in šele tedaj je bila storitev dejansko opravljena, napotnica pa vrnjena s priporočeno pošiljko dne 11. 5. 2015, torej pravočasno. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 6. 2015 odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na peti odstavek 40. člena ZBPP. Poudarja, da se je postopek na prvi stopnji zaključil z izdajo zamudne izdaje sodbe toženke z dne 12. marca 2015, ki je postala pravnomočna dne 15. aprila 2015, najkasneje z dnem pravnomočnosti sodbe so bili znani tudi vsi stroški v zvezi z zastopanjem upravičenke na prvi stopnji. Zato bi morala tožnica izpolnjeno napotnico vrniti najkasneje 23. aprila 2015, vrnila pa jo je 11. maja 2015, torej po poteku 8 dni. Pridobivanje klavzule o pravnomočnosti na popolnost napotnice ne vpliva, saj so bili do pravnomočnosti navedene sodbe znani vsi stroški z navedenim sporom. Ugovarja tudi višini priglašenih stroškov za tožbo v upravnem sporu, ker ti stroški niso priglašeni v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 30. člena Odvetniške tarife. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka predlog tožnice za plačilo storitev brezplačne pravne pomoči po napotnici št. Bpp 699/2014 z dne 11. maja 2015 kot prepozen zavrgla. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka pravilno štela, da je tožničin predlog za plačilo storitev brezplačne pravne pomoči prepozen.

6. Po prvem odstavku 40. člena ZBPP je izvajalec BPP dolžan napotnico (ki se po prvem odstavku 39. člena tega zakona na podlagi odločbe o dodelitvi BPP izda upravičencu) predložiti organu za BPP v 15 dneh po opravljeni storitvi. Peti odstavek istega člena pa določa, da če izvajalec napotnice ne vrne v roku iz prvega odstavka tega člena, ni upravičen do plačila storitev BPP.

7. Tožena stranka je pravočasnost tožničinega predloga za plačilo stroškov BPP ugotavljala na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb. Ugotovila je, da je zamudna sodba, izdana dne 12. 3. 2015, postala pravnomočna dne 15. 4. 2015 in da bi morala tožnica vrniti izpolnjeno napotnico v 8. dneh po pravnomočnosti, torej najkasneje do 23. 4. 2015. Po presoji sodišča je tožena stranka upoštevala nepravilen rok za predložitev napotnice, saj je upoštevala 8 dnevni rok, čeprav bi morala upoštevati 15 dnevni rok. Kljub tej nepravilnosti pa je bilo odločitev tožene stranke, glede na to, da se je 15 dnevni rok za vračilo napotnice iztekel z dnem 30. 4. 2015, tožnica pa je napotnico vrnila priporočeno po pošti dne 11. 5. 2015, šteti za pravilno.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da je bila v predmetnem individualnem delovnem sporu storitev BPP, po odločbi Bpp 699/2014 z dne 11. 5. 2015, s katero je bila upravičenki dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v predmetnem sporu na prvi stopnji, opravljena z dokončanjem tega postopka in izdajo zamudne sodbe z dne 12. 3. 2015, ki je postala pravnomočna dne 15. 4. 2015. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je bilo treba pravnomočno sodbo, pred vročitvijo stranki, opremiti s klavzulo pravnomočnosti. Tudi tožbena navedba, da je sodišče v identičnem primeru že razsodilo pod I U 1776/2012 (brez navedbe datuma izdaje), ne more biti upoštevna, saj se ta sodba nanaša na povsem drugačno pravno in dejansko stanje od obravnavanega, ker gre v izpostavljeni sodbi za upravni spor v zvezi z obračunom DDV in ne za stroške odvetnika.

9. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.