Jedro

Za vrednotenje stvari po prostem preudarku se je sodišče odločilo, ker bi bilo ugotavljanje vrednosti stvari z izvedencem povezano z nesorazmernimi stroški. Načelo ekonomičnosti terja vrednotenje stvari po prostem preudarku.

Ob predaji stanovanja tožena stranka ni uporabila sile ali grožnje, zaradi katere bi bil tožnik lahko prestrašen. Toženčeva izpoved o vdiranju s krampom in grožnjami v dokaznem postopku ni bila potrjena.

Odmena za neugodje (duševne bolečine), ki ga je toženec utrpel zaradi dogodkov, je odškodnina, ki je določena zaradi kršitve osebnostne pravice do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnik in prvi toženec krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je - zaradi umika tožbe - ustavilo postopek za plačilo 23.390,00 EUR (I. točka izreka). Tožencema je naložena solidarna obveznost plačila 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2019 dalje (II. točka izreka). Zahtevek za plačilo odškodnine 32.000,00 EUR je zavrnjen (III. točka izreka). Uspeh tožeče stranke je ocenjen na 55 %, uspeh tožene pa na 45 % (IV. točka izreka).

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožnik izpodbija II. točko izreka, posledično pa še III. in IV. točko izreka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Sodbo izpodbija tudi zaradi kršitev Ustave RS. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v sojenje drugemu sodniku, ker je razpravljajoča sodnica že zavzela stališče. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški. Meni, da je dokazno breme glede višine odškodnine prešlo na toženo stranko, ker je tožnikove stvari odpeljala neznano kam in uničila, tako da ni mogoče ugotoviti ne vrste, ne količine in posledično vrednosti stvari. Opremo, ki je sicer rabljena, bo moral tožnik nadomestiti z drugo. Predlagan dokaz s cenilci posameznih strok ni poizvedovalni dokaz, zato bi moral biti izveden. Tožnik evidence odtujenih stvari nima, zato bi bilo dokazovanje brez izvedencev za tožnika prezahtevno. Odtujene so mu bile vse stanovanjske in osebne stvari. Prisojeni znesek 1.500,00 EUR ne zadošča za nakup najnujnejših oblačil in opreme ter orodja. Tudi na podlagi prostega preudarka ugotovljena višina odškodnine mora biti utemeljena in preverljiva. Sodba take utemeljitve ne vsebuje, zlasti ne v smeri, koliko bi stal nakup nujno potrebnih rabljenih oblačil in obutve ter najnujnejše stanovanjske opreme. Odškodnina je določena pavšalno. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pa navaja, da je akutna prestrašenost visoke stopnje trajala do 24 ur, kar je ugotovil tudi izvedenec. Dva meseca je trajala prilagoditvena reakcija s hudo anksioznostjo, tesnobo, nemirom, depresivno otopelostjo in brezvoljnostjo. Po tem je tožnik zbolel za pljučnico. Glede strahu je v sodbi nasprotje med 33. in 37. točko obrazložitve na eni strani in 29. točko obrazložitve. Strah je povezan s stresom, glede katerega je nedvomno ugotovljeno, da je obstajal. Posega varnostnikov se je tožnik ustrašil; ustrašil bi se ga tudi drug povprečen človek. Odškodnino zaradi posega v osebnostne pravice in okrnitev osebne svobode v višini 3.000,00 EUR ocenjuje za prenizko. V zadevi VSC Cp 51/2005 je bila za manj intenziven poseg priznana odškodnina v višini treh povprečnih neto plač. Primerna bi bila odškodnina v višini 10 povprečnih neto plač. Gre za najhujši možen poseg v osebnostne pravice, sodišče pa pomen dogodka minimalizira. Toženec je bil odstranjen iz stanovanja brez pravne podlage in sodne odločbe, z ekipo varnostnikov. Gre za nedotakljivost stanovanja in kršitev pravice do osebnega dostojanstva. Šlo je za nečloveško in ponižujoče ravnanje. Če ne bi bila uporabljena sila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, bi bila za izselitev potrebna tožnikova volja. Glede tega so v sodbi diametralno nasprotna stališča. Posledično je nepravilno ugotovljen tožnikov uspeh v postopku pri odločanju o povračilu pravdnih stroškov.

3. Oba toženca sta na pritožbo odgovorila. Drugo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Izpostavlja dokaze, da v stanovanju pred obravnavanimi dogodki ni bilo nič uporabnega. Glede odsotnosti strahu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in izpostavlja prilagojenost pritožbenih trditev glede ravnanja varnostnikov. Prvo tožena stranka pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporna višina odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki je tožniku nastala z odstranitvijo stvari iz stanovanja ter nepremoženjska škoda zaradi strahu, telesnih bolečin in duševnega trpljenja zaradi posega v osebnostne pravice, nastala zaradi vstopa tožencev v stanovanje št. 1 na ... (v nadaljevanju stanovanje). Da je zahtevek po temelju utemeljen, je že pravnomočno odločeno (sodba II Cp 2062/2021 z dne 25. 1. 2022).

6. Višino odškodnine za premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje določilo po prostem preudarku. Pritožnik nasprotuje določanju odškodnine po prostem preudarku, graja pa tudi neustrezno in pomanjkljivo presojo dokazov, ki so podlaga za prosti preudarek; rezultat proste presoje dokazov ocenjuje za pavšalno in nepreverljivo določeno odškodnino.

7. Za vrednotenje stvari po prostem preudarku (216. čl. ZPP) se je sodišče prve stopnje odločilo, ker bi bilo ugotavljanje vrednosti stvari z izvedencem povezano z nesorazmernimi stroški. Ni sledilo toženčevemu seznamu odtujenih stvari (listina A 27), niti toženčevim navedbam o afektacijski vrednosti določenih predmetov; na osnovi fotografij je ugotovilo, da je bila stanovanjska oprema (pohištvo, stroji) stara, dotrajana, poškodovana in večinoma neuporabna. Kot predmete, ki imajo neko vrednost, je ugotovilo: dva fotelja, kavč, mizo, kuhinjske elemente, televizor, omarico, luč, tepih in omare, stanje ostalih stvari pa kaže na razpadle dele oz. smeti. Da bi bila v stanovanju tudi osebna garderoba in delovni stroji, je zanikalo. Ugotovitvi o količini in stanju stvari pritožnik ne nasprotuje. Nasprotuje vrednotenju stvari po prostem preudarku. Nasprotovanje ni utemeljeno. Ker gre za predmete, kakršnih zaradi zastarelosti ni več v prodaji, tudi izvedenec njihove vrednosti ne bi mogel ocenjevati s primerjavo vrednosti enakih novih predmetov. Matematično natančen izračun njihove vrednosti torej ni mogoč. Poleg tega bi bili stroški ocenjevanja teh stvari po izvedencu nesorazmerni z njihovo vrednostjo. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da načelo ekonomičnosti terja vrednotenje stvari po prostem preudarku.

8. Gre za staro in dotrajano stanovanjsko opremo, potrošne predmete, kakršni se ne proizvajajo več. Tudi če so bili v času nakupa sodobni in povprečnega kakovostnega razreda, danes učinkujejo kot oprema cenene izvedbe, kakršna ni več v prodaji. Zaradi zastarelosti ne ustrezajo več sodobnim stanovanjskim standardom. Upoštevajoč, da imajo predmeti kljub obrabljenosti in omejeni možnosti uporabe vendar še neko vrednost, jih je sodišče prve stopnje na osnovi pravil logičnega mišljenja in življenjskih izkušenj ovrednotilo na 1.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je vrednost nizka, vendar zastarela in iztrošena stanovanjska oprema v sedanjem času, ko celo nova oprema take izdelave, kot je tožnikova, ne dosega velike vrednosti, večje vrednosti ne more doseči. Po sodišču prve stopnje ocenjena vrednost je realna in primerna.

9. Da bi tožena stranka odstranila tudi orodje in oblačila ter obutev, ni ugotovljeno. Glede stanovanjske opreme pa je z vrednotenjem oz. določitvijo denarne odškodnine doseženo, da je tožnikov gmotni položaj tak, kot je bil pred odstranitvijo stvari iz stanovanja (169. čl. Obligacijskega zakonika). Celo več! Tožnik je v primopredajnem zapisniku z dne 15.11.2018 (listina B 3) potrdil, da so v stanovanju ostale stvari neuporabne in prvemu tožencu dovolil, da jih odstrani. Ugotavljanje obsega sredstev, ki bi jih tožnik potreboval za nabavo nove stanovanjske opreme bi preseglo potrebe tega postopka.

10. Pritožbenemu stališču o premiku dokaznega bremena glede količine in vrste stvari na toženo stranko, ni mogoče slediti. Dokazno breme je na tožeči stranki, ki obstoj stvari zatrjuje (212. čl. ZPP). Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na dokazno stisko, ker je tožena stranka stvari odpeljala oziroma uničila. Že sodišče prve stopnje je opozorilo na institut zavarovanja dokazov. Iz fotografij, ki jih je predložila tožena stranka, tožnik lahko sklepa na eventualne manjkajoče predmete. Že nekaj dni po izselitvi je tožnik vložil tožbo zaradi motenja in odvzema posesti s predlogom za začasno odredbo (listine A 20 do A 22). Zato je tožnik dokaze zbiral tudi v okviru priprave na vložitev tožbe zaradi motenja posesti1. 11. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ob predaji stanovanja tožena stranka ni uporabila sile ali grožnje, zaradi katere bi bil tožnik lahko prestrašen. Toženčeva izpoved o vdiranju s krampom in grožnjami v dokaznem postopku ni bila potrjena. Pritožbeno trditev o nezakonitem fizičnem pregledu je zavrnilo že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na zavrženje kazenskih ovadb, ki jih je tožnik podal zoper prvega toženca in zakonitega zastopnika drugo tožene stranke (25. in 34. točka obrazložitve). Odmena za neugodje (duševne bolečine), ki ga je toženec utrpel zaradi dogodkov dne 15.11.2018 in dne 21.11.2018, je odškodnina, ki je določena zaradi kršitve osebnostne pravice do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti stanovanja.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev o tem, da je tožnik v zimskem vremenu ostal na cesti z obleko, ki jo je imel na sebi in se je moral zateči k organizaciji, ki skrbi za brezdomce. Tožnik v spornem stanovanju ni prebival oziroma ga ni trajno uporabljal. Stanje stanovanja tega ni omogočalo, zato dvoma v pravilnost tega zaključka ni. V stanovanju je bila že več let pred obravnavanimi dogodki izklopljena elektrika, nefunkcionalne so bile tudi druge instalacije. Tožnik je izpovedal, da se je umival pri prijateljici, pral pa v javni pralnici. Najmanj od dne 21. 10. 2018 dalje je bil vključen v storitve prenočevanja in toplega obroka v Zavetišču za brezdomce na ... (listina A 33).

13. Izvedensko mnenje potrjuje, da je bil v tednih po izselitvi tožnik nemiren in tesnoben, kar je posledica negotovosti in travme, ki je bila povzročena s posegom v osebnostne pravice. Tesnobnost, potrtost, deloma tudi telesna bolezen je bila posledica prilagoditvene motnje zaradi subjektivnega doživljanja krivice, jeze in prizadetosti zaradi izgube stanovanja, ki je bilo desetletja tožnikov dom. Na pritožbeno izpostavljanje odsotnosti tožnikove volje za izročitev stanovanja velja izpostaviti, da je tožnik dne 15. 11. 2018 potrdil predajo stanovanja prvemu tožencu, podpisal primopredajni zapisnik, po tem pa se od njega, ni mogel ločiti, četudi ga, zlasti v zimskem času, sploh ni mogel uporabljati. Te okoliščine utemeljujejo odškodnino v višini 3.000,00 EUR (2 povprečni neto plači), ki jo je sodišče prve stopnje določilo zaradi kršitve osebnostnih pravic. Odločitev ne odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse. V zadevi VSC Cp 41/2005 obravnavana kršitev osebnostnih pravic je drugačen primer (onemogočeno opravljanje dela), zato tožniku prisojena odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic s tam prisojeno ni v celoti primerljiva; ne odstopa pa bistveno od odškodnine, določene v zadevi VSC Cp 41/2005 (2,9 povprečni plači).

14. Ker odločitev o glavni stvari ni spremenjena, razlogov za poseganje v stroškovni del odločitve ni. Odločitev o stroških postopka pritožnik graja s sklicevanjem na pričakovan uspeh s pritožbo v glavni stvari.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor prvega toženca na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožnik in prvi toženec krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

1 Postopek zaradi motenja posesti je bil zaključen z zamudno sodbo.