Jedro

Pri fiduciarni cesiji oziroma pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za dve terjatvi. Prva je terjatev cesionarja do cedenta, ki se zavaruje (t.i. zavarovana terjatev), druga pa je terjatev cedenta do tretje osebe. Fiduciarni upnik z odstopom terjatve pridobi polno pravico na terjatvi in z njo lahko razpolaga.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 7 Ig 2005/01699 z dne 08. 03. 2005 v 1. in 3. točki izreka razveljavi (1. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 37.857,01 € (prej 9.072.054,95 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. tč. izreka); da se tožbeni zahtevek za plačilo 175.028,09 € in kolikor tožeča stranka v obrestnem delu zahteva več, zavrne (3. tč. izreka); ter da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (4. tč. izreka).

Zoper 1., 3. in 4. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži povrnitev vseh njenih pravdnih stroškov. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Zoper 2. in 4. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in v naložitvenem delu (2. tč. izreka) potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke.

Pritožbi sta utemeljeni, pri čemer pritožba tožene stranke ni utemeljena iz pritožbenih razlogov, temveč iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (pravilna uporaba materialnega prava).

O pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, saj je prvostopno sodišče v tej točki izreka sklep o izvršbi razveljavilo zgolj iz razloga preglednosti, o zahtevku pa je nato odločilo v naslednjih točkah izreka.

Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša s pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je napačen zaključek prvostopnega sodišča, da so tožeča stranka, tožena stranka in R. B., d.o.o., s tristranskim dogovorom z dne 25. 02. 2004 (priloga B15) na novo dogovorile medsebojna razmerja, zaradi česar je napačen tudi zaključek o tem, da omenjeni dogovor predstavlja materialno pravni temelj za odločitev v obravnavani zadevi. Tožeča stranka namreč pravilno opozarja, da iz tristranskega dogovora ne izhaja volja pogodbenih strank, da bi na novo uredile svoja medsebojna razmerja, saj se sam tristranski dogovor v 1. odstavku sklicuje na pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje, sklenjeno v notarskem zapisu št. SV 1388/2003 z dne 11. 11. 2003 (priloga A3). Omenjeno pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje sta sklenili tožeča stranka kot cesionar in R. B., d.o.o., kot cedent, kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. V pogodbi pogodbenici ugotavljata, da ima cedent terjatev do tožene stranke na podlagi podizvajalske pogodbe št. K1-0260/03, ki jo delno, v znesku 76.000.000,00 SIT, odstopa tožeči stranki kot cesionarju v zavarovanje svojega dolga, ki ga ima do tožeče stranke na podlagi pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 11. 11. 2003 (priloga A3).

V skladu z določbami 207.-209. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter 426. člena Obligacijskega zakonika (OZ), gre pri fiduciarni cesiji, oziroma pri odstopu terjatve v zavarovanje, za dve terjatvi. Prva je terjatev cesionarja (tožeče stranke) do cedenta (R. B. d.o.o.), ki se zavaruje (t.i. zavarovana terjatev), druga pa je terjatev cedenta do tretje osebe (tožene stranke). Fiduciarni upnik z odstopom terjatve pridobi polno pravico na terjatvi in z njo lahko razpolaga. Pomembno je torej razlikovati ti dve terjatvi. Upoštevaje povedano, v obravnavani zadevi ni bistveno, koliko je odstopnik terjatve dolgoval tožeči stranki (po pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 11. 11. 2003), temveč koliko je znašala terjatev, ki jo je odstopnik odstopil prevzemniku v zavarovanje. S tem, ko je prvostopno sodišče za presojo vtoževane terjatve uporabilo znesek domnevnega dolga cedenta do fiduciarnega upnika – domnevno 48.055.844 SIT na dan sklenitve tristranskega dogovora 25. 02. 2004 – je svojo pozornost namenilo napačni terjatvi. Da je prvostopno sodišče napačno zaključilo, da tristranski dogovor z dne 25. 02. 2004 predstavlja novo pravno podlago, izhaja tudi iz samega tristranskega dogovora. 2. in 4. odstavek le-tega se po ugotovitvah pritožbenega sodišča namreč nanašata na zavarovano terjatev, torej terjatev cesionarja do cedenta, ki se zavaruje, ki pa, kot pojasnjeno že zgoraj, v obravnavani zadevi ni bistvena. Ker celoten izračun vtoževane terjatve prvostopnega sodišča temelji prav na znesku zavarovane terjatve (48 mio SIT), ugotovljene v 2. odstavku tristranskega dogovora, je le-ta za odločitev v obravnavani zadevi nepomemben in kot takšen tudi nepravilen.

Upoštevaje pravilne pritožbene trditve tožeče stranke, da je bil namen tristranskega dogovora z dne 25. 02. 2004 zgolj v izročitvi treh menic tožeči stranki, ter, da v njem vse stranke priznavajo obstoj pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče za presojo vtoževane terjatve napačno uporabilo materialno pravne določbe o fiduciarni cesiji ter posledično uporabilo napačen materialni temelj za odločitev v zadevi (341. čl. ZPP). Glede na povedano, je pritožbi tožeče stranke ugodilo ter razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka ter jo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče kot materialno pravno podlago za odločitev v zadevi upošteva pogodbo o odstopu terjatve v zavarovanje z dne 13. 11. 2003, pri čemer naj upošteva naravo te pogodbe, dejstvo, da fiduciarni upnik z odstopom terjatve v zavarovanje na njej pridobi polno pravico, kdaj je bila tožena stranka obveščena o odstopu terjatve v zavarovanje, kakšne posledice je to imelo za dogovor o poravnavi obveznosti med toženo stranko in R. B., d.o.o. z dne 20. 01. 2004, ipd. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, za odločitev v konkretni zadevi ni nepomembno niti vprašanje, kaj se je dogajalo z menicami, saj je tožena stranka zatrjevala, da je del svoje obveznosti že plačala z njihovo izročitvijo. Upoštevaje pravno naravo pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje ter dan, ko je bila tožena stranka obveščena o cesiji, se bo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku moralo osredotočiti tudi na vprašanje pravilnosti izročitve menic.

O pritožbi tožene stranke: Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je napačna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bilo plačilo nadomestnim izvajalcem v višini 1.151.078 SIT zatrjevano, ne pa tudi dokazano. Prvostopno sodišče je po ugotovitvah pritožbenega sodišča v 3. odstavku 5. strani sodbe ugotovilo, da četudi bi upoštevalo zmanjšanje obveznosti tožene stranke z dokazno nepodprtim plačilom nadomestnim izvajalcem v višini 1.151.078 SIT, toženkina obveznost do R. B., d.o.o. po končnem obračunu še vedno ostane 9.818.214 SIT, kar zadostuje za izpolnitev nakazila v višini 9.072.054 SIT. Smiselno je torej upoštevalo zmanjšanje obveznosti s plačilom nadomestnim izvajalcem, zato je pritožbeni očitek brez pomena.

Prav tako pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem tožene stranke, da je zaključek sodišča prve stopnje glede pogodbene kazni napačen. Določba 5. odstavka 251. člena OZ je namreč jasna - upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Gre torej za materialni prekluzivni rok, glede katerega se je tudi sodna praksa že izrekla (gl. npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 558/2000, III Ips 109/2001 in III Ips 66/2003). Če si upnik pravice do pogodbene kazni ni pridržal z izjavo ob samem sprejemu izpolnitve, je to pravico izgubil. Četudi je tožeča stranka torej priznala zamudo, kot očita pritožba, to še ne pove ničesar o pravici do pogodbene kazni. Tožena stranka je tista, ki bi v postopku morala zatrjevati, da je z izjavo ob sprejemu izpolnitve ohranila svojo pravico do pogodbene kazni, česar pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni storila. Brez pomena je zato pritožbeni očitek tožene stranke, da tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da bi tožena stranka morala pogodbeno kazen uveljavljati ob prevzemu izpolnitve, saj materialni prekluzivni rok določa že zakon.

V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Čeprav so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke izkazali za neutemeljene, pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe našlo kršitev, na katero je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, to je na pravilno uporabo materialnega prava. Ker je prvostopno sodišče, kot pojasnjeno že zgoraj, napačno uporabilo materialno pravne določbe o fiduciarni cesiji ter posledično uporabilo napačen materialni temelj za odločitev v zadevi (341. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugodilo tudi pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo razveljavilo tudi v 2. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Navodila za ponovljen postopek so razvidna že iz zgornje obrazložitve.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Na tej podlagi je pritožbeno sodišče, v posledici razveljavitve izpodbijane sodbe, razveljavilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških (4. tč. izreka), odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.