Jedro

Tožnica je v drugem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri A. d. d. (ki je bil njen delodajalec do dne, ko je bila na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev prevzeta k B.B. s. p.), v tem sporu pa zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu, s katerim je A. d. d. sklenil pogodbo o najemu istega poslovnega prostora. Medtem ko je med A. d. d. in B.B. s. p. obstajala poleg najemne pogodbe še pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, pa med A. d. d. in tožencem ni tovrstne povezave, med B.B. s.p. in tožencem prav tako ne. Ne nazadnje je bila tožnica pri B.B. s.p. zaposlena še vse od 29. 4. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj obstoj delovnega razmerja tožnice pri B.B. s.p., brez dejanskega opravljanja dela v spornem lokalu, pri čemer tožnica tudi ni uspela v sporu zoper A. d.d., ne pomeni, da je toženec s tem, ko je postal najemnik lokala, postal tožničin delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podlage za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri tožencu in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo in sklepom odločilo, da se predlog tožeče stranke za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zadevi I Pd 55/2015 zavrne (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki obstoji od 20. 4. 2015 dalje. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delo ter ji zagotoviti delo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2008. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni za čas od 20. 4. 2015 do poziva nazaj na delo zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2008, jo prijaviti v z zakonom obvezna socialna zavarovanja, ji obračunati mesečne bruto plače ter izročiti plačilne liste in po odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska mesečnih plač izplačati pripadajoče neto mesečne zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. 4. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku roka.“ (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredna zahtevka primarnim tožbenim zahtevkom pod točko 2 in 3, ki se glasita: „2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delo ter ji zagotoviti delo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2013. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni za čas od 20. 4. 2015 do poziva nazaj na delo zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2013, jo prijaviti v z zakonom obvezna socialna zavarovanja, ji obračunati mesečne bruto plače ter izročiti plačilne liste in po odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska mesečnih plač izplačati pripadajoče neto mesečne zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.“ (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep in sodbo (razen zoper IV. točko izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno zavrnilo predlog za prekinitev postopka, saj je obstoj delovnega razmerja tožnice pri A. d. d., kar je bilo predmet zadeve I Pd 55/2015, predhodno vprašanje za odločitev v tej zadevi. Prav tako napačno ni ugodilo predlogu za združitev zadev in predlogu za preložitev obravnave do pravnomočne odločitve v zadevi I Pd 55/2015. Zaradi nezakonitega postopanja udeleženih ni prišlo do realizacije prenosa v skladu z zakonom na A. d. d. (25. 11. 2014) in nato na toženca (20. 4. 2015). Tako so preuranjeni zaključki, da je tožnici delovno razmerje pri B. s. p. prenehalo 29. 4. 2015. Če so 1. 12. 2013 zaradi prenosa dela podjetja tožničine pravice in obveznosti iz delovnega razmerja prešle na B.B., potem so ob ''prenehanju pravnega posla'' 25. 11. 2014 prešle nazaj na A. d. d. S tem v zvezi je pomembna sodba sodišča ES 287/86 z dne 12. 11. 1986 - A. d. d. bi moral po odstopu od najemne pogodbe prevzeti delavce nazaj, saj najemna pogodba ni bila neodvisna od pogodbe o prenosu. Kasneje, 20. 4. 2015, pa so prešle, glede na pogodbene in zakonske podlage, tožničine pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na toženca. Tožnica še navaja, da je B.B. s 25. 11. 2014 prenehal opravljati gostinsko dejavnost v spornem lokalu in je tudi ni opravljal na kakšnem drugem naslovu. Zaradi neizvedenih dokazov ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, sodišče pa se tudi ni opredelilo do njenih navedb. Predlaga, da se pritožba dodeli v reševanje istemu senatu, ki obravnava pritožbo zoper sodbo I Pd 55/2015, ter da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del odločitve preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih navedb tožnice in da ima sodba zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in v sodbi tudi navedlo jasne razloge za sprejem odločitve. Pritožbeno sodišče se strinja z glavnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zadevi I Pd 55/2015, v kateri je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri A. d. d. od 25. 11. 2014. Tudi, če bi navedeno predstavljalo prehodno vprašanje, je sodišču prepuščena odločitev o tem, ali v takšnem primeru postopek prekine ali ne (1. točka 206. člena ZPP). Če je namreč odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko po 21. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS -1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku.

8. Še toliko bolj je sodišču prepuščena odločitev o tem, ali je zadeve smotrno združiti v skupno obravnavanje zaradi pospešitve obravnavanja ali znižanja stroškov (300. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo predlogu tožnice za preložitev obravnavanja zadeve do pravnomočne odločitve v zadevi I Pd 55/2015, saj za takšno postopanje v procesnih pravilih ni podlage. Sodišču prve stopnje tako v zvezi z uporabo določil, ki se nanašajo na prekinitev postopka, združitev zadev, preklic narokov, ni mogoče očitati kršitev določb pravdnega postopka.

9. Ker je pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 822/2015 o pritožbi zoper sodbo I Pd 55/2015 že odločilo 25. 2. 2015 (in sicer je zavrnilo pritožbo tožnice zoper zavrnilno sodbo), predmetna pritožba zoper sodbo I Pd 663/2015 pa je bila pritožbenemu sodišču predložena kasneje, 6. 3. 2015, predlog tožnice za združitev pritožb v skupno obravnavanje že iz tega razloga ne more biti utemeljen.

10. Kot rečeno, je tožnica v sporu I Pd 55/2015 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri A. d. d. (ki je bil njen delodajalec do 1. 12. 2013, ko je bila na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev enote C. z dne 26. 11. 2013 prevzeta k B.B. s. p.), v tem sporu pa zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu D.D. s. p., s katerim je A. d. d. 28. 4. 2015 sklenil pogodbo o najemu istega poslovnega prostora, s primopredajo 20. 4. 2015, kar je datum, od katerega tožnica zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu.

11. Pred tem sta tudi A. d. d. in B.B. imela sklenjeno najemno pogodbo z dne 20. 12. 2013 za isti poslovni prostor, ki pa je bila zaradi najemnikovih kršitev odpovedana in je A. d. d. prostor prevzel nazaj v posest 25. 11. 2014. Kot navaja sama tožnica v pritožbi, je B.B. s tem datumom prenehal opravljati gostinsko dejavnost v spornem lokalu in je tudi ni opravljal na kakšnem drugem naslovu. Vseeno je tožnici delovno razmerje pri tem delodajalcu (h kateremu po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila prevzeta zgolj začasno, ampak trajno), trajalo vse do 29. 4. 2015. 12. Medtem, ko je med A. d. d. in B.B. s. p. obstajala poleg najemne pogodbe še pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, pa med A. d. d. in tožencem ni tovrstne povezave, med B.B. in D.D. prav tako ne. Med slednjima sicer je povezava, da sta bila najemnika istega prostora, v katerem sta izvajala gostinsko dejavnost, ki jo je pred tem izvajal že A. d. d., vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo kot ključno dejstvo, da v vmesnem času od prvega do drugega najema, to je od 25. 11. 2014 do 28. 4. 2015, gostinski lokal sploh ni obratoval. A. d.d. kot lastnik ga torej ni oddajal, niti ni v njem sam izvajal nobene dejavnosti.

13. Nenazadnje je bila tožnica, kljub odpovedani najemni pogodbi in zapustitvi lokala 25. 11. 2014, pri B.B. zaposlena še vse od 29. 4. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja na podlagi odpovedi z dne 14. 4. 2015. Zgolj dejstvo obstoja delovnega razmerja tožnice pri B.B. - brez dejanskega opravljanja dela v spornem lokalu, pri čemer tožnica tudi ni uspela v sporu zoper A. d.d., ni mogoče zaključiti, da je D.D. s tem, ko je postal najemnik lokala, postal tožničin delodajalec.

14. Glede na navedeno ni podlage za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri tožencu - ne po pravilih o prenosu (75. člen ZDR-1 in Direktiva Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov) ne po kakšnih drugih pravilih delovnega prava.

15. Za odločitev o predmetni pritožbi niso relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zadevo I Pd 55/2015 oziroma Pdp 822/2015 (npr. glede vprašanja, ali je s tem, ko je A. d. d. B.B. odpovedal najemno pogodbo, prenehala veljati tudi pogodba o prenosu oziroma prevzemu).

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).