Jedro

Tožnica, ki izhaja iz mešane družine (mati Srbkinja, oče Albanec) in ki naj bi se vrnila na K. s tremi otroci (v starosti od 4 - 8 let), v porušeno hišo, ki so jo zažgali Albanci, v Sloveniji pa je bila pred dvema letoma operirana zaradi tumorja ščitnice, sodi v posebej ogroženo skupino ljudi, ki jo je potrebno obravnavati s posebno skrbnostjo, tudi z vidika možnosti zdravstvenega varstva na K.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 314/2002-7 z dne 20.3.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.1.2002 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (1. točka izreka) in s sklepom oprostilo tožečo stranko plačila sodnih taks (2. točka izreka).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), izrek o oprostitvi plačila sodnih taks pa je oprlo na določbo 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Sodišče v obrazložitvi povzema odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila prošnjo tožeče stranke z dne 23.5.2000 za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnica in njeni mladoletni otroci (rojeni 1994., 1997. in 1998. leta) v treh dneh od pravnomočnosti postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Iz tožničine vloge in njenega zaslišanja z dne 16.5.2001 izhaja, da je po poklicu medicinska sestra, njen mož S.E. pa zdravnik, ki je od leta 1998 v Sloveniji na specializaciji iz urologije. Tožnica je doma iz Črne Gore. Njena mati je Srbkinja, oče pa Albanec, prav tako je Albanec tudi njen mož. Pred odhodom s K. je živela v P. na naslovu Š.B. Datum odhoda s K. je tožnica navajala različno, to pa je pojasnila s svojim bolezenskim stanjem, saj je bila v L. aprila 2000 operirana zaradi tumorja ščitnice. S K. je odšla zaradi tega, ker so jim Albanci zažgali hišo, saj sta oba z možem morala med vojno poleg albanskih pacientov zdraviti tudi srbske paciente. Iz istega razloga je morala v začetku leta 1998 zapustiti tudi zaposlitev. S K. jo je skupaj z otroci odpeljal v Črno goro sosed albanske narodnosti. Nekaj mesecev se je skrivala v očetovi hiši, nato pa je prišel po njih njen mož in jih s taksijem odpeljal v S. Od tam so odšli v L. z avionom. Takoj po prihodu je že na B. podala vlogo za priznanje začasnega zatočišča. Sprva je živela pri stricu v L., nato v Zbirnem centru v H. in Centru za tujce v L. Še vedno ni zdrava, na K. pa ne bi imela ustrezne zdravniške oskrbe. V Slovenijo je skupaj z njimi prišla tudi njena tašča. Mož je namreč dne 14.5.1999 dobil dovoljenje, da s K. v Slovenijo pripelje taščo, tožnico in otroke, katerim je bilo na podlagi Zakona o začasnem zatočišču (ZZat) in Odloka o določitvi števila oseb, ki jim bo Republika Slovenija nudila začasno zatočišče (Uradni list RS, št. 27/99) priznano začasno zatočišče od 3.6.1999 do 1.5.2000. Ker po prenehanju zatočišča niso odšli iz Slovenije, so 23.5.2000 vložili vloge za azil. Sodišče prve stopnje se je sicer strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da pri tožeči stranki niso podani pogoji za priznanje azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 60/2000 - odl. US 113/99 - odl. US 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), po kateri Republika Slovenije daje tujcem azil iz razlogov, določenih s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija). Strinja pa se s tožbenimi ugovori, da je tožena stranka v primeru ugotavljanja, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za azil po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil, dejansko stanje nepopolno ugotovila, da ni presojala predloženih dokazov tožeče stranke in je svojo odločitev utemeljevala tudi z nerelevantnimi dejstvi. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil iz humanitarnih razlogov v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli (Uradni list RS-MP, št. 7/94, v nadaljevanju EKČP). Republika Slovenija je zaradi možnosti podelitve azila iz humanitarnih razlogov širše kot Ženevska konvecija opredelila krog oseb, ki jim daje azil, s katerim pridobijo prosilci status begunca in pravice, ki jim gredo po Ženevski konveciji in po ZAzil. Sodišče je na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotovilo, da so tožničine navedbe o njenem zdravstvem stanju podprte z dokazi o tem, da je njena bolezen življenjsko nevarna in da na K. nimajo možnosti ustreznega diagnosticiranja in zdravljenja. Zato meni, da tožena stranka ni naredila zanesljive ocene o verodostojnosti tožničinih navedb, zaradi česar je njena odločitev pomanjkljiva in nezakonita. Dokazi, s katerimi je zavrnila azil iz humanitarnih razlogov, niso relevantni in v konkretnem primeru ne morejo pomeniti ocene subjektivnega elementa ogroženosti oseb, ki prosijo za azil. Tožena stranka bi morala presoditi, ali je subjektivni strah tožnice v takšni meri objektivno konkretiziran, da je lahko dejansko ogrožena. Pri tem bi morala tudi presoditi stanje v državi, iz katere prihaja oziroma kateri naj bi bili izročeni.

Tožena stranka v pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču RS v nov postopek. Meni, da zdravstveno stanje osebe, ki ne potrebuje nujne medicinske pomoči, ne more biti razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Pri tem je upoštevala 8., 13. in 51. člen Ustave RS, določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ter tudi časovno omejenost prejemkov denarnih nadomestil in denarne pomoči za brezposelne. Nujnost zdravljenja presoja osebni zdravnik oziroma pristojna zdravniška komisija. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 100. členu opredeljujejo obseg zdravstvenih storitev, ki spadajo v nujno zdravljenje, katerih skupna značilnost je nujnost oziroma neodložljivost. Edino pod temi pogoji pa lahko osebni zdravnik nudi zavarovani osebi tudi druge storitve. Humanitarni razlogi se upoštevajo tudi v državah članicah EU. Na področju zdravstvenih razlogov so humanitarni razlogi podani v primeru hude ali celo smrtne bolezni, za katero v domači državi ni ustreznega zdravljenja, kar, po mnenju tožene stranke, ustreza definiciji nujne medicinske pomoči v slovenski zakonodaji. V nekaterih primerih pa razlogi za priznanje azila iz humanitarnih razlogov niso podani, tudi zato, ker zaradi potrebe po zaščiti za krajše obdobje, zadošča priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil. V konkretni zadevi je nameravala po uradni dolžnosti uvesti postopek za priznanje navedene posebne oblike zaščite in jo priznati do začetka naslednjega šolskega leta. Svojo odločitev je oprla tudi na poročilo OVSE za občino P. ter na obvestilo Ministrstva za zdravje RS, da se na K. izvajajo postopki, ki so potrebni za redne kontrole, ki bi jih potrebovala tožnica. Tožnica pa v postopku ni predložila dokumentacje in zato pristojna strokovna komisija ni mogla podati ocene o njenem zdravstvenem stanju. Nadalje polemizira s sodiščem o tožničini bolezni in meni, da dve leti po odstranitvi rakastega tkiva ne moremo več govoriti o smrtno nevarni bolezni, temveč le o nevarnosti ponovitve bolezni, ki pa se pri tožnici ni ponovila. Tudi iz predpisane terapije ugotavlja, da ne gre za zdravljenje življenjsko nevarne bolezni. Zato prilaga tudi nove dokaze, ki jih je pridobila zgolj slučajno v mesecu aprilu 2002. Na podlagi te dokumentacije meni, da je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Kršilo je tudi procesna določila, saj ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo dokaze, ki jih je v zvezi z zdravstvenim stanjem predložila tožnica. Dopis Ministrstva za zdravje, ki izkazuje nasprotno, kot potrdilo UKC P., pa je štelo celo za nelerevanten dokaz. Napačno je ocenilo tudi stanje na K. Splošno znano je, da je K. pod zaščito Združenih narodov, zato tudi iz tega razloga ni mogoče verjeti, da bi bile razmere take, da bi pomenile ogrožanje varnosti ali fizične integritete v smislu EKČP. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Ne strinja se s pritožbeno navedbo, da so razmere na K. varne. Glede na izrecna priporočila in ocene Visokega komisariata združenih narodov za begunce razmere za vrnitev določenih kategorij ljudi na K. še vedno niso varne. Ogrožene skupine so zlasti invalidne ter bolne osebe kot tudi mešane družine in nadalje družine brez moških članov. Skladno z navedenimi priporočili imajo navedene kategorije pravico do dodelitve humanitarnega statusa in zlasti še, da se jih na silo ne izžene iz države. Tožnica, mati treh otrok, sodi v skupino posebno ogroženih ljudi, saj je tudi sama bolna oseba, dvakrat operirana za rakom, ki tudi sama izhaja iz mešanega zakona, se sama z otroci v kraj, kjer je bila priča hudim okrutnostim, v porušeno hišo, vsekakor ne more varno vrniti. Poleg tega bi z vrnitvijo postali ločena družina, kar predstavlja tudi kršitev 8. člena EKČP. Ločevanje otrok od očeta pa pomeni tudi kršitev Konvecije združenih narodov o otrokovih pravicah. Tožena stranka neupravičeno prezre in nepravilno pogojuje priznanje azila iz humanitarnih razlogov, izključno s potrebo po nujni zdravniški pomoči. UNHCR v priporočilih kot pogoj za to priznanje ne določa potrebe po nujni medicinski pomoči. Njen osebni zdravnik (dr. M.H.) je izrecno priporočil, da ostane v Sloveniji do nadaljnjega. Tožena stranka je že sama ugotovila (odločba z dne 22.11.2001), da ustrezno usposobljen zavod za zdravljenje rakastih obolenj na K. ne obstaja. Napačna je pritožbena navedba, da v državah članicah EU upoštevajo humanitarne razloge, ki po slovenski zakonodaji ustreza definiciji nujne medicinske pomoči. Za sklepanje, ki ga izvaja, tožena stranka ni pristojna, pač pa je pristojno Ministrstvo za zdravje. Izgon bolne tožnice bi predstavljal tudi nehumano in nečloveško ravnanje v smislu 3. člena EKČP. Glede njene zdravstvene dokumentacije pa poziva toženo stranko, da pojasni, kako je zgolj po naključju prišla do zaupnih dokumentov. Glede posebne oblike zaščite tožnice pa prihaja sama s seboj v nasprotje. Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu prizna, če obstajajo razlogi glede na določbe EKČP, torej tudi njenega 3. člena, ki določa načelo prepovedi vračanja. Pri svojem predlogu, da bi tožnici priznala posebno obliko zaščite do konca šolskega leta, tožena stranka nesporno ugotavlja obstoj ogroženosti v smislu 3. člena EKČP. Zato bi ji morala priznati tudi azil iz humanitarnih razlogov in ne le posebno obliko zaščite.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Iz podatkov, ki izhajajo iz upravnih in sodnih spisov, je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila. Prav tako je, glede na ugotovljena dejstva, lahko dvomilo v pravilno sklepanje tožene stranke, da pri tožnici niso podani razlogi za azil iz humanitarnih razlogov.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se iz humanitarnih razlogov prizna pravica do azila, če bi vrnitev tujca v njegovo izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto v smislu EKČP v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je treba v azilnem postopku, v zvezi z ugotavljanjem humanitarnih razlogov za azil, presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil, take, da se lahko čuti ogrožena. Zato bi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka morala, v skladu z določbama 8. in 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), presoditi, ali je subjektivni strah tožnice v takšni meri objektivno konkretiziran, da so ona in njeni otroci lahko dejansko ogroženi.

Na pravilnost odločitve tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Tožena stranka, po stališču pritožbenega sodišča, sklepa na podlagi medicinske stroke, za kar ni pristojna in zato torej to ni relevantno za presojo te zadeve. Pritožbeno sodišče meni enako tudi glede sklicevanja tožene stranke na medicinsko dokumentacije, ki, z vidika varstva osebnih podatkov, ne more biti uporabna kot dokaz v tem postopku.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da tožnica, ki naj bi po odločbi tožene stranke, skupaj s tremi otroci, zapustila Slovenijo v treh dneh in ki so ji odstranili tumor ščitnice, sodi v posebej ogroženo skupino ljudi. Za tako ogrožene ljudi je po priporočilu Visokega Komisariata Združenih narodov za begunce potrebno še s posebno skrbnostjo ugotoviti, ali je za te ljudi vrnitev na K. že varna. Pri tem ni relevantna splošna varnost, pač pa je potrebno skrbno ugotoviti, ali je K. varno tudi z vidika zdravstvenega varstva. V konkretni zadevi gre za bolno tožnico, ki se zdravi zaradi tumorja ščitnice in bi bilo zato zlasti potrebno ugotoviti, kje na K. je najbližja bolnišnica, ki je sposobna zdravljenja take bolezni.

Da pa obstojijo okoliščine, ki nakazujejo na utemeljenost prepovedi vrnitve tožnice iz razlogov, navedenih v 1. odstavku 6. člena ZAzil (verjetnost ogroženosti življenja ali izpostavljenost nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju), pa se zaveda tudi tožena stranka sama, ko v pritožbi navaja, da je nameravala tožnici dati posebno varstvo po 61. členu ZAzil. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter o zadevi ponovno odločiti v roku, ki ga navaja sodišče prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.