13. 9. 2018

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Andreja Lovšina, Portorož, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Nikola Maslovarić, d. o. o., Ljubljana, na seji 13. septembra 2018

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 68., 69. in 77. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16 in 69/17) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 414/2014 z dne 13. 4. 2016 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 418/2014 z dne 26. 8. 2014 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija 68. in 69. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zatrjuje njuno neskladje z 2. in 147. členom Ustave, ker ne določata metod za ugotavljanje davčne osnove niti meril za izbiro metod v konkretnem primeru. Izbira metod naj bi bila prepuščena prosti presoji davčnega organa. Člen 68 ZDavP-2 naj bi bil nedoločen in nejasen tudi zato, ker naj bi davčnemu organu omogočal, da z uporabo indirektnih metod ne upošteva gotovinskega poslovanja davčnih zavezancev. Razlaga 68. člena ZDavP-2 in uporaba metod v pobudnikovem primeru naj bi kršila 14., 22. in 33. člen Ustave.

2.Neskladno z Ustavo naj bi davčni organ razlagal šesti odstavek 68. člena v zvezi s 77. členom ZDavP-2. Stališče davčnega organa in Vrhovnega sodišča, da mora davčni zavezanec s stopnjo gotovosti dokazati nižjo davčno stopnjo, naj bi bilo v nasprotju z načelom enakosti orožij in naj bi kršilo pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Člen 77 ZDavP-2 naj bi bil nedoločen in nejasen, ker naj ne bi določal, da mora davčni zavezanec do gotovosti dokazati nižjo davčno osnovo, kot naj bi si to nepravilno razlagala davčni organ in sodišče.

3.Pobudnik navaja, da je 69. člen ZDavP-2 nedoločen, ker ne določa časovne točke, od katere naprej bi davčni organ spremljal gibanje premoženja vseh davčnih zavezancev. Izpodbijana ureditev naj bi davčnemu organu omogočala arbitrarno ravnanje, saj naj bi davčni organ sam določil davčno obdobje, ki je predmet pregleda, ne da bi vnaprej razpolagal s podatkom o začetnem stanju premoženja na določen dan. Razlaga 68. in 69. člena ZDavP-2 na način, kot jo uveljavljata davčni organ in sodišče, naj bi retroaktivno posegala v pobudnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, brez utemeljenega stvarnega razloga v prevladujočem in jasno izkazanem javnem interesu.

4.Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper odločitev o odmeri davka. Davčni organ mu je za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010 odmeril davek na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Ugotovil je, da njegova potrošnja precej presega napovedane dohodke. Odločitev so potrdili Ministrstvo za finance ter Upravno in Vrhovno sodišče v upravnem sporu. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23., 25. in 33. člena ter 2., 14., 147. in 155. člena Ustave.

B.

5.Pobudnik zatrjuje, da so 68., 69. in 77. člen ZDavP-2 v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov iz 2. člena Ustave. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je predpis v neskladju z Ustavo takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do njegove jasne vsebine (odločba št. U-I-123/11 z dne 8. 3. 2012, Uradni list RS, št. 22/12, 8. točka obrazložitve). Tega izpodbijanim določbam ni mogoče očitati.

6.O vsebini izpodbijanih določb se je sodišče izreklo ob odločanju o pobudnikovih pravnih sredstvih. Dejstvo, da se pobudnik ne strinja z razlago izpodbijanih določb, na kateri temeljita odločitvi sodišč, ki ju izpodbija z ustavno pritožbo, samo po sebi še ne pomeni, da je zakonska določba nejasna. Očitki pobudnika o protiustavnosti izpodbijanih zakonskih določb dejansko pomenijo zgolj nestrinjanje z razlago teh določb, kot sta jo podali sodišči, s čimer pa ni mogoče utemeljiti očitkov o njihovi protiustavnosti. Ustavno sodišče v postopku presoje ustavnosti zakona ni pristojno odločati o tem, ali sodišča pravilno razlagajo zakon. Ker je vsebino izpodbijanih določb z njihovo razlago mogoče ugotoviti, so očitki o njihovi neskladnosti z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave očitno neutemeljeni.

7.Predmet presoje ustavnosti izpodbijanih določb ZDavP-2 ne morejo biti pobudnikovi očitki o kršitvah 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Pobudnik namreč ne zatrjuje, da je izpodbijana ureditev v neskladju z navedenimi določbami Ustave, temveč zatrjuje, da sta razlagi davčnega organa in sodišča v neskladju z navedenimi določbami Ustave.

8.Pobudnikovega očitka, da sta 68. in 69. člen ZDavP-2 v neskladju z 2. in 147. členom Ustave, ker da ne določata metod za ugotavljanje davčne osnove niti ne meril za izbiro metod v konkretnem primeru, Ustavno sodišče ni preizkušalo. Pobudnik namreč teh očitkov o protiustavnosti izpodbijanih določb v sodnem postopku ni uveljavljal. To pomeni, da jih po vsebini ni izčrpal. Zato pobuda v tem delu, kljub vloženi ustavni pritožbi, ni dopustna. Razlogi za to so navedeni v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82), na katerega se Ustavno sodišče v celoti sklicuje.

9.Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 68., 69. in 77. člena ZDavP-2 zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

10.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnica dr. Špelca Mežnar in sodnik dr. Rajko Knez sta bila izločena pri odločanju v zadevi. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat

Predsednica