Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, ki se ukvarja s podjetniško dejavnostjo. Ob dejstvu, da je bil pri toženi stranki tožnik edini komercialist na terenu in da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto ukinila, je sodišče utemeljeno presodilo, da je taka organizacijska rešitev pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu prvega in drugega odstavka 88. člena ZDR, saj je z ukinitvijo delovnega mesta in odločitvijo, da potreb po komercialnih delih na terenu tožena stranka ne bo pokrivala preko delavca v delovnem razmerju, dejansko prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Na takšno presojo tudi morebitno občasno angažiranje zunanjih izvajalcev za posamezna komercialna opravila na drugih pravnih podlagah ne more vplivati.

Izrek

V zvezi s pravnomočno odločitvijo o tožnikovem denarnem zahtevku za čas pred 17. 12. 2005 se revizija zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 29. 11. 2004, in za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 17. 1. 2005 dalje ter vrnitev tožnika na delo. Hkrati z denarnim zahtevkom za plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je zavrnilo tudi tožnikov denarni zahtevek za plačilo stroškov prevoza na delo, plačilo kilometrine in plačilo stimulacije za čas pred prenehanjem delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo kilometrine za čas, ko je tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja opravljal delo komercialista na terenu s svojim osebnim avtomobilom in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ker je tožena stranka iz ekonomskih in organizacijskih razlogov tožnikovo delovno mesto komercialista na terenu ukinila, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da v zvezi s sporno odpovedjo tožena stranka ni zagrešila drugih napak, zaradi katerih bi bila nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba nima razlogov in da so v njej nasprotja, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, očita pristransko vodenje postopka, navaja, da sodišče iz neznanih razlogov ni upoštevalo, da dejanske potrebe po tožnikovem delu komercialista na terenu niso prenehale in jih je tožena stranka pokrivala z občasnimi pogodbenimi izvajalci in nasploh ne soglaša s presojo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati, da v postopku podaje odpovedi sindikat ni sodeloval po krivdi tožene stranke. Izrecno graja tudi odločitev sodišča o zavrnitvi denarnega zahtevka iz naslova plačila stimulacije, ki je bila tožniku do leta 2003 ves čas izplačevana.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revizija izpodbija dokazno oceno in uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Navaja, da revizijski razlogi niso podani in predlaga zavrnitev revizije.

5. Glede odločitve o zavrnitvi denarnih zahtevkov iz časa pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi revizija ni dovoljena, v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanih zahtevkov pa revizija ni utemeljena.

6. Spor o tožnikovem denarnem zahtevku iz časa pred prenehanjem delovnega razmerja v mesecu januarju 2005 je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) revizija dovoljena, če je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek.

7. Na podlagi 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 40.000,00 EUR, oziroma če jo na izrecni predlog stranke dopusti sodišče. 8. Tožnikovi denarni zahtevki, ki se nanašajo na čas pred prenehanjem njegovega delovnega razmerja, o katerih je bilo s sodbo sodišča druge stopnje pravnomočno odločeno, niti posamično in niti v seštevku očitno ne presegajo zneska 40.000,00 EUR, prav tako pa glede te odločitve ni bil podan predlog za dopustitev revizije.

9. Glede na navedeno zoper odločitev o tožnikovih zahtevkih iz časa pred prenehanjem delovnega razmerja, ki niso vezani na odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato je v tem delu na podlagi 377. člena ZPP sodišče revizijo zavrglo.

10. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledičnih dajatvenih zahtevkov izpodbijana sodba vsebuje vse pravno pomembne razloge in med njimi ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V zvezi z razčiščevanjem pravno pomembnih razlogov in z izvedbo potrebnih dokazov sodišče tudi sicer ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, dokazov glede dejstev in vprašanj, ki ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev, pa sodišče ni bilo dolžno izvajati, niti se do njih opredeljevati.

11. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, ki se ukvarja s podjetniško dejavnostjo. Ob dejstvu, da je bil pri toženi stranki tožnik edini komercialist na terenu in da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto ukinila, je sodišče utemeljeno presodilo, da je taka organizacijska rešitev pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu prvega in drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj je z ukinitvijo delovnega mesta in odločitvijo, da potreb po komercialnih delih na terenu tožena stranka ne bo pokrivala preko delavca v delovnem razmerju, dejansko prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Na takšno presojo tudi morebitno občasno angažiranje zunanjih izvajalcev za posamezna komercialna opravila na drugih pravnih podlagah ne more vplivati.

12. Sodišče se je v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno opredelilo tudi do obveščanja sindikata v postopku odpovedi. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik že dne 8. 11. 2004 na razgovoru pri direktorici tožene stranke izrecno obveščen o nameravani odpovedi, vendar takrat pisnega obvestila o tem ni hotel prevzeti in mu je potem tožena stranka to obvestilo uspela vročiti šele 24. 11. 2004, le nekaj dni pred iztekom roka za podajo odpovedi, se tožnik ni mogel uspešno sklicevati na to, da je lahko zahteval obvestilo sindikata šele zadnji dan roka za podajo odpovedi, ki mu je lahko tožena stranka sledila šele po izdani odpovedi. Glede na takšno zakasnelo zahtevo za obvestilo sindikata sporna odpoved ni bila nezakonita, čeprav je bil sindikat o njej obveščen šele naknadno, takoj ko je bilo glede na tožnikovo zahtevo to mogoče. 13. Glede na navedeno revizijski razlogi v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v zvezi z zavrnitvijo s tem povezanih dajatvenih zahtevkov niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.