Jedro

Slovenski zavarovalni biro ni pasivno legitimiran za povrnitev škode oškodovancu, ki mu je nastala v prometni nezgodi s strani motornega vozila, ki je bilo v času škodnega dogodka leta 1973 registrirano in zavarovano v eni od republik tedanje skupne države SFRJ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo neizplačane rente za čas od 1.11.1991 do 31.7.1997 v znesku 1,071.366 SIT in za plačilo zvišane rente po 21.540 SIT mesečno od 1.8.1997 dalje. Za škodo v zvezi s škodnim dogodkom, to je prometno nezgodo dne 12.10.1973, tožena stranka ni pasivno legitimirana, ker motorno vozilo, ki je bilo registrirano in zavarovano v Subotici na ozemlju tedanje države SFRJ ni bilo tuje vozilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da po 97. členu Zakona o zavarovalnicah Slovensko zavarovalno združenje predstavlja slovenske zavarovalnice v mednarodnih organizacijah, predvidenih s sprejetimi mednarodnimi sporazumi o zavarovanju lastnikov motornih vozil proti odgovornosti. Njegov namen je, da se oškodovancem omogoči čim laže uveljaviti odškodnino za povzročeno škodo. Za oškodovance, ki jim je povzročena škoda po nastanku Slovenije, so vozila iz ZRJ tuja vozila in je tožena stranka po 26. členu ZOZP odgovorna za povrnitev škode. Posledice škode, prizadejane tožniku, še trajajo in je tožnik upravičen do rente, ki je od leta 1991 ne more uveljaviti, ker je bila v prvih letih v ZRJ vojna. Sodišče tožniku odreka pravico, da bi na ugoden način prišel do povračila škode. Vložitev tožbe proti tuji zavarovalnici bo za tožnika mnogo manj ugodna, prav tako tudi izterjava, saj odgovorna zavarovalnica Akcionarsko društvo za osiguranje i reosiguranje Novi Sad, glavna filijala Subotica, ne plača niti simbolične rente, ki je bila tožniku prisojena po sodbi. Drugostopenjsko sodišče tožbenega zahtevka tožnika ni presojalo z vidika, za kakšen namen je Slovensko zavarovalno združenje ustanovljeno. S tem, ko tožniku odklanja pravico do vložitve tožbenega zahtevka zoper to združenje, spravlja tožnika v neenakopraven položaj z drugimi državljani Republike Slovenije in oškodovanci, ki jim je bila povzročena škoda z vozili Zvezne Republike Jugoslavije po nastanku Republike Slovenije.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), izhaja, da je do škodnega primera, to je do prometne nezgode, v kateri je bil tožnik poškodovan, prišlo dne 12.10.1973 pri Kronovem. Povzročitelj nezgode je bil voznik tovornjaka reg. št..., last Dinamo-transa iz Subotice, vozilo pa je bilo zavarovano pri Osiguravajučem zavodu Novi Sad - filijala Subotica. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 67/76 z dne 24.3.1976, je bilo Dinamo-transu in navedeni zavarovalnici naloženo plačilo odškodnine in rente tožniku. S sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu, opr. št. P 122/90 z dne 12.3.1991, je bila renta zvišana na 1.355 SIT mesečno.

Glede na ugotovljena dejstva je bil materialnopravno pravilno zavrnjen zahtevek proti toženi stranki za plačilo neizplačane rente in za plačilo zvišane rente. Pravilna je pravna presoja obeh sodišč, da tožena stranka v tej pravdi ni pasivno legitimirana. Neutemeljeno je namreč sklicevanje tožeče stranke na Zakon o zavarovalnicah (Ur. l. RS, št. 64/94) in na Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94), češ da naj bi bila tožena stranka kot Slovenski zavarovalni biro odgovorna za škodo, ki je povzročena z motornim vozilom, ki je registrirano v tujini. Pritrditi je presoji nižjih sodišč, da motorno vozilo, ki je povzročilo škodo, ni bilo registrirano v tujini, saj je bilo v času škodnega dogodka registrirano in zavarovano v eni od republik tedanje skupne države SFRJ, torej iste države, v kateri je prišlo do škodnega dogodka. V 26. in 27. členu ZOZP tako ni pravne podlage za odgovornost tožene stranke. Za sporno razmerje so odločilna materialnopravna določila, ki so veljala v času škodnega primera in ne sedanji predpisi. V času škodnega dogodka dne 12.3.1973 je veljal Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (Ur.l. SFRJ, št. 11/68). Povzročiteljevo vozilo je bilo registrirano v Subotici, v tedaj skupni SFRJ, saj Slovenija še ni bila samostojna in zato povzročiteljevo vozilo ni bilo tuje vozilo. Za vozila, registrirana v SFRJ, je bilo v 15. členu navedenega zakona predpisano obvezno zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim, oškodovancem je bila omogočena direktna tožba proti zavarovalnici. Za škodo je bila odgovorna zavarovalnica, pri kateri je bilo vozilo zavarovano. Zakon ni določal odgovornosti zavarovalnega biroja oziroma zavarovalnega združenja. Na ta materialnopravna določila, veljavna v času škodnega primera, poznejše spremembe, povezane z razpadom federacije, same po sebi niso mogle vplivati. Poznejši predpisi: Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 24/76), Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 17/90 in 82/90) ter Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS, št. 70/94) niso niti v prehodnih niti v kakšnih drugih določbah drugače uredili škodnih razmerij, ki so izvirala iz časov pred njihovo uveljavitvijo, oziroma iz časa, ko je SFRJ še obstajala. Zato ni nobene podlage, po kateri bi tožniku za njegovo škodo odgovarjala tožena stranka. Glede na navedeno je nerelevantna zahteva za presojo, za kakšen namen je ustanovljeno Slovensko zavarovalno združenje, neutemeljeno pa se tudi zatrjuje, da se tožniku odklanja pravica do vložitve tožbenega zahtevka zoper to združenje. Pravico do vložitve tožbe zoper toženo stranko vsekakor ima in jo je tudi izkoristil, vendar na materialnopravni podlagi njegov zahtevek ni utemeljen. Za škodo je pač odgovorna zavarovalnica, pri kateri je bilo zavarovano motorno vozilo, ki je povzročilo nezgodo. Pri uveljavljanju svojih zahtevkov tožnik ni v neenakopravnem položaju z drugimi državljani Republike Slovenije, saj se v odškodninskih razmerjih za vsakogar uporabljajo tisti materialnopravni predpisi, ki veljajo na dan njegovega škodnega dogodka.

Tako se izkaže, da je neutemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava. Drugi uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa v reviziji ni konkretiziran in ne obrazložen, zato ga ni mogoče upoštevati. Glede na navedeno je bilo zato treba po določbi 378. člena ZPP revizijo zavrniti kot neutemeljeno.