Jedro

Posebna pritožba je dovoljena samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. V 116. členu ZUP/86 (ki je bil podlaga za izdajo sklepa o določitvi novega izvedenca, opredelitvi nalog izvedenca ter naložitvi plačila zneska stranki z interesom za stroške izvedenskega dela) ni določeno, da je zoper sklep, izdan po tej določbi, dovoljena posebna pritožba. To pomeni, da je možno odločitev, izpodbijati šele v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnika zoper sklep prvostopnega organa, št. 490-38/2009-57 z dne 7. 6. 2011, in ugotovil, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ s sklepom z dne 7. 6. 2011 med drugim odločil, da se v upravni zadevi povrnitve vlaganj v denacionalizirani del stavbe na … v Ljubljani, zaradi smrti izvedenca A.A., ki je bil za izvedenca v tej zadevi postavljen s sklepom z dne 22. 3. 2011, za izvedenca in cenilca gradbene stroke določi B.B., v 2. in 3. točki izreka določil naloge izvedenca, v 4. točki izreka pa naložil vlagateljici zahteve Mestni občini Ljubljana (ki je v tem sporu stranka z interesom) založitev predujma. Sklep je bil vročen tudi tožniku. Dne 5. 7. 2011 je tožnik organu poslal dopis, v katerem je obširno navedel svoja stališča v zadevi, med drugim se je skliceval na svoje prejšnje navedbe glede predloga za novega izvedenca, zaradi česar sklep ne bi smel biti izdan. Navedel je še, da kljub pravnem pouku, da ni posebne pritožbe zoper ta sklep, iz previdnosti podaja pritožbo zoper sklep z dne 7. 6. 2011. Po pozivu organa zaradi nejasnosti vloge je tožnik še izrecno navedel, da naj se ta njegov dopis šteje kot pritožba zoper sklep z dne 7. 6. 2011. Organ je ugotovil, da ZUP/86 v 116. členu, ki je bil podlaga za izdajo predmetnega sklepa, ne določa, da je zoper ta sklep dovoljena posebna pritožba, zaradi česar, ob upoštevanju določb 220. in 222. člena ZUP/86, zoper ta sklep ni posebne pritožbe. Tožnik pa bo lahko ta sklep izpodbijal v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je založitev stroškov za izvedensko delo očitno v interesu vlagateljice zaradi njenega mnenja, da bo v postopku s svojim zahtevkom uspela. 116. člen ZUP/86 pa organu v primeru, da stranka zneska ne založi, ne nalaga dolžnosti opustiti izvedbe teh dokazov ali ustaviti postopek, pač pa mu zakon le daje takšno možnost. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da vlagateljica zahteve za povrnitev vlaganj iz 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni sledila večkratnim pozivom organa, da opredeli investicijska vlaganja po obsegu, vrsti ter višini in predloži dokaze. Na ustni obravnavi 16. 2. 2011 je bila ponovno pozvana, vendar se ponovno ni odzvala. Ne glede na to pa je organ sledil njenemu predlogu in postavil izvedenca gradbene stroke. Temu je tožnik nasprotoval, saj postavitev izvedenca ne opravičuje dejansko stanje stvari. V sklepu z dne 22. 3. 2011 je bilo tudi naloženo vlagateljici, da plača predujem v tam določenem roku, vendar vlagateljica organu ni predložila dokazila o plačilu. Organ bi zato moral postopati v skladu s 7. točko izreka sklepa z dne 22. 3. 2011 in 116. členom ZUP/86 ter odločiti o stvari brez izvedbe dokaza z izvedencem. Namesto tega je organ vlagateljico pozval, da pojasni, zakaj ni plačala predujma, vlagateljica pa je pojasnila, da iz razloga smrti postavljenega izvedenca. Splošno znano dejstvo je, da je izvedenec umrl …, torej po izteku roka za plačilo (tj. 31. 3. 2011). Organ je na to vlagateljico opozoril, kakor tudi na dejstvo, da vlagateljica ni zaprosila za podaljšanje roka, kot bi lahko. Kljub temu je organ izdal nov sklep z dne 7. 6. 2011. Upravni postopek, ki se uvede na zahtevo stranke, že v osnovi predpostavlja aktivno ravnanje vlagateljice zahteve v smeri dokazovanja utemeljenosti njenih trditev in zahtev. ZUP/86 v 116. členu tako predpisuje, da stranka, na čigar zahtevo se je postopek začel, založi ustrezen znesek za izvedbo določenih dokazov, če so potrebni. Že jezikovna razlaga te določbe kaže, da je nadaljevanje postopka dokazovanja z izvedenci v primeru, da vlagatelj ne založi sredstev za izvedenca, mogoče le, če je podan javni interes. Nesporno je, da vlagateljica zneska za stroške izvedenca ni založila. Nesporno je tudi, da organ zaradi pasivnosti vlagateljice zahteve ni postopal, kot je to navedeno v 7. točki izreka sklepa, temveč je v nasprotju s svojim lastnim sklepom in 116. členom ZUP/86 izdal nov sklep in določil novega izvedenca. Iz tega razloga je sklep z dne 7. 6. 2011 nezakonit in bi ga bilo treba odpraviti že iz tega razloga. Organ je ravnal tudi v nasprotju s 143. členom ZUP/86. Tretji odstavek zadnje določbe sicer od uradne osebe, ki vodi postopek, zahteva, da mora dati stranki možnost, da uveljavi pravice, ki ji gredo v ugotovitvenem postopku in da se v tem okviru izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, vendar le pod pogojem, če stranka prej ni imela te možnosti. Organ pa je s tem, ko je vlagateljico še enkrat po zamudi pozval, zakaj zneska ni založila, dal tej določbi pomen, ki ni skladen s pravico do izjave. To presega ustavno varovane pravice iz 22. člena Ustave RS. Glede na povedano bi tožniku morala biti dana možnost, da še pred odločitvijo o glavni stvari zavaruje svoje pravice in pravne interese z vložitvijo pritožbe zoper nezakonito izdan sklep o postavitvi izvedenca. Uveljavljanje ugovorov šele v pritožbi zoper glavno stvar onemogoča učinkovito varstvo pravic, kar je kršitev 25. člena Ustave RS. V obravnavanem primeru ne sme biti spregledano, da stoji nasproti tožnika oblastveni organ, ki pa bi moral biti kot vlagatelj zahtevka in s tem stranka postopka v enakem procesnem položaju kot tožnik, vendar pa v praksi temu ni tako, saj je organ nedvomno deloval v prid vlagateljici. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek ter naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana je v odgovoru na tožbo navedla, da je vodenje postopka zakonito, opozorila, da se stranki sami o vloženih sredstvih zaradi povečanja vrednosti nepremičnine dogovarjata že 20 let in se tožnik dobro zaveda, da je postavitev izvedenca nujna in neizogibna. Vložena tožba predstavlja le zavlačevanje postopka. V postopku, ki traja že od leta 1992, se je ves čas obravnavala bistveno povečana vrednost stavbe v povezavi z vprašanjem, ali vložena sredstva v adaptacijo ne pomenijo tolikšnega izboljšanja podržavljenega objekta, da ga ni mogoče vrniti v naravi. V nadaljevanju odgovora je povzela v grobem potek denacionalizacijskega postopka, poudarila, da je podala izjavo volje že 15. 12. 1994, ko je navedla, da uveljavlja bistveno povečano vrednost nepremičnine po 25. členu ZDen in zato v postopku predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke. Dodala je še, da je organ v nasprotju z Zakonom o izvrševanju proračuna določil rok za plačilo 8 dni namesto 30 dni in je zato prišlo do zamude pri plačilu sredstev, ki pa jih je stranka kot akontacijo v višini 900 EUR plačala. Po določitvi drugega izvedenca pa je stranka nakazala še 2100 EUR, kar pomeni, da je skupaj nakazala že 3000 EUR. Prerekala je ostale tožbene navedbe in smiselno predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Tožnik s tožbo izpodbija odločbo prvostopnega organa, s katero je ta zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep, 490-38/2009-57 z dne 7. 6. 2011, kot nedovoljeno. Po 222. členu ZUP/86 je zoper sklep dovoljena posebna pritožba samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. Tak sklep mora biti obrazložen in mora vsebovati tudi pouk o pritožbi (prvi odstavek). V 116. členu ZUP/86 (ki je bil podlaga za izdajo sklepa o določitvi novega izvedenca, opredelitvi nalog izvedenca ter naložitvi plačila zneska stranki z interesom za stroške izvedenskega dela) ni določeno, da je zoper sklep, izdan po tej določbi, dovoljena posebna pritožba. To pomeni, da je možno odločitev, sprejeto s sklepom z dne 7. 6. 2011, izpodbijati šele v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari. Gre za t.i. pridržano pritožbo (glej Upravni postopek in upravni spor avtorja dr. Androjna, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1985, str. 236, in tudi v ZUP s komentarjem, avtorjev Breznik in drugi, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 780). Glede na povedano sodišče zato ne more sprejeti tožbenih ugovorov, da bi zaradi po tožnikovem mnenju neenakopravnega obravnavanja strank v postopku in posledično nezakonitega dela organa v zvezi z obravnavo zahteve stranke z interesom Mestne občine Ljubljana za povrnitev vlaganj morala biti tožniku zagotovljena pritožba zoper sklep z dne 7. 6. 2011. Zaradi možnosti izpodbijanja sklepa v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari pa tožniku tudi ni kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.

Na drugačno odločitev v zadevi zato tudi ne morejo vplivati obširna tožbena izvajanja v zvezi s postopanjem organa in stranke z interesom pred izdajo sklepa z dne 7. 6. 2011, saj to za odločitev ni pravno relevantno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.