Jedro

Smiselna uporaba ZUP bi v obravnavanem primeru zahtevala od tožene stranke, da v izpodbijani odločbi odgovori na ključne, to je na najbolj bistvene pritožbene ugovore. To pa sta ugovor glede kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki se neposredno nanaša na zakonsko pravico iz določila 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 66. člena ZVis, in ugovor glede nasprotja med izpodbijanim sklepom in sklepom št. Vpo-nad/99-sš z dne 15. 9. 1999.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Univerze v A., št. ....z dne 10. 1. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal predsednik Komisije za pritožbe študentov Univerze v A na podlagi določil 270., 271. in 272. člena Statuta Univerze v A, tožena stranka ni ugodila pritožbi tožnice zoper sklep Komisije za študijske zadeve Pedagoške fakultete z dne 26. 9. 2002, s katerim je bila zavrnjena prošnja tožnice za nadaljevanje prekinjenega študija Vzgojitelj predšolskih otrok in vpis v 3. letnik visokošolskega strokovnega programa Predšolska vzgoja, ker študija Vzgojitelj predšolskih otrok (v nadaljevanju: VPO) ni več, za vpis v 3. letnik visokošolskega strokovnega programa Predšolska vzgoja pa se zahteva diploma višješolskega študija. V pritožbi zoper sklep Komisije za študijske zadeve Pedagoške fakultete je tožnica med drugim navedla, da ji je bilo po seznanitvi z ukinitvijo višješolskega programa VPO s sklepom št. .... z dne 15. 9. 1999 dovoljen prehod na visoki strokovni program Predšolska vzgoja. Ker je izpolnjevala vse pogoje, je tudi plačala položnico v višini 25.000,00 SIT, izvedela pa je, da naj bi bili točni pogoji vpisa znani v letu 2000. To pomeni, da je prvostopenjski sklep Komisije za študijske zadeve Pedagoške fakultete z dne 26. 9. 2002 v nasprotju s sklepom z dne 15. 9. 1999. V potrditev nezakonitosti sklepa z dne 26. 9. 2002 je (pri)tožnica v pritožbi navedla okoliščine in predložila dokumentacijo, ki naj bi dokazovala, da je bilo nekaterim drugim študentom v enakih okoliščinah dovoljen vpis in s tem omogočeno pridobiti visokošolsko strokovno izobrazbo. To izobrazbo pa (pri)tožnica potrebuje, ker je že 6 let zaposlena v vrtcu. Prvostopenjski sklep z dne 26. 9. 2002 pa naj bi bil potrditvah (pri)tožnice tudi v nasprotju s sklepom z dne 18. 5. 2000, v katerem je bilo določeno, da se študentom, ki niso uspešno končali višjega šolskega programa VPO, dovoli prehod na visokošolski strokovni študijski program Predšolska vzgoja, če so v višješolskem programu VPO opravili vsaj 50% obveznosti. Ta sklep je visel na oglasni deski fakultete. Izpodbijani sklep tožena stranka utemeljuje z argumentom, da je vpis v 3. letnik mogoč z diplomo višješolskega študija, rok za dokončanje višješolskih programov pa je po noveli Zakona o visokem šolstvu potekel dne 30. 9. 2002. Sklicuje se na določila 143., 144. in 145. člena Statuta Univerze v A. in 66. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis).

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (ZUS). Navaja enake argumente kot v pritožbi zoper prvostopenjski sklep in prilaga dokaze, ki izkazujejo njeno komunikacijo s Pedagoško fakulteto. Argumentom iz pritožbe dodaja, da novela zakona iz leta 2001 ne more urejati razmerij za nazaj, saj noben predpis ne more razveljaviti že pridobljenih pravic. Dodaja tudi, da so bile kršene določbe upravnega postopka (7. člen ZUP), ker jo pristojni organ fakultete kljub mnogim ustnim in pisnim prošnjam o ničemer ni obveščal. Uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakosti z enakimi argumenti kot v pritožbi zoper prvostopenjski sklep in dodaja, da naj bi ji koordinator prakse na Pedagoški fakulteti pojasnil, da je "padla iz sistema", kot še nekateri drugi študentje. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in odloči, da se ji dovoli vpis v 3. letnik visokošolskega strokovnega programa Predšolska vzgoja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov, ki jih je imela s tem postopkom z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

V pravnomočni razsojeni zadevi U 742/2003 z dne 30. 6. 2004 je Upravno sodišče zavzelo naslednje stališče, ki je mutatis mutandis (z ustreznimi spremembami glede na konkretne dejanske okoliščine tega primera) relevantno tudi za obravnavani upravni spor: Tožbe zoper odločitve državne univerze sodišče v upravnem sporu presoja izhajajoč iz ustavne določbe, da so državne univerze avtonomne (58. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Tako je na primer sodišče v sporih med posamezniki in univerzo zaradi izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev skozi določbo 58. člena Ustave in na podlagi ZVis ter statuta univerze presojalo kakšna mora biti stopnja strogosti presoje izpodbijane odločitve univerze, ki ima lahko zaradi njene avtonomije široko polje proste presoje oziroma diskrecije, in katera postopkovna pravila se uporabljajo v okviru te presoje, to pomeni zlasti, ali se v tovrstnih sporih, kjer je tožena stranka univerza, smiselno uporabljajo tudi določbe ZUP (pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS v zadevah U 610/2001 z dne 28. 5. 2003, U 1231/2001 z dne 4. 6. 2003, U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003). Tako kot v imenovanih zadevah mora sodišče tudi za predmetni spor v okviru vprašanja o stopnji strogosti presoje izpodbijane odločitve in o uporabi postopkovnih pravil predhodno ugotoviti, katera je sporna tožničina pravica oziroma tožničin pravni interes, v katerega je bilo poseženo z izpodbijano odločitvijo. V konkretnem primeru je predmet spora nadaljevanje prekinjenega študija oziroma vpis v visokošolski strokovni program. Vprašanje je torej, ali nadaljevanje prekinjenega študija oziroma vpis v visokošolski strokovni program spada v avtonomno sfero delovanja univerze, ali pa gre za področje, na katerega sega javni interes in je to področje pokrito tako z določenimi materialno-pravnimi določbami v zakonu in tudi postopkovnimi pravili, bodisi, da so ta procesna pravila opredeljena v zakonu ali v internih aktih (avtonomne) univerze. Sodišču se v konkretnem primeru ni bilo treba spuščati v materialno-pravno presojo izpodbijane odločitve, zato ker je ugotovilo, da je tožena stranka očitno kršila procesne standarde. Nadaljevanje prekinjenega študija oziroma vpis v visokošolski strokovni program sicer nimata ustavne podlage v določeni materialno-pravni ustavni pravici, saj določilo 3. odstavka 57. člena Ustave določa samo to, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, kar je programska norma s t.i. pozitivnim statusom. Vendar pa gre v zadevah nadaljevanja prekinjenega študija oziroma vpisa v visokošolski strokovni program za vprašanje dostopa do izobraževanja. To pomeni, da ima predmetni spor ne samo programsko, ampak tudi iztožljivo ustavno-pravno podlago in sicer v določilu 2. odstavka 14. člena Ustave, ki pravi, da so vsi pred zakonom enaki. Gre za splošno pravno načelo, ki pomeni, da načeloma - če ni objektivnih in upravičenih razlogov - ni dovoljeno pravno razlikovanje med posamezniki v zvezi z njihovimi zakonskimi pravicami ali pravnimi interesi. Zakonodajalec je to ustavno načelo konkretiziral v splošnem določilu 1. odstavka 7. člena ZVis (Uradni list RS, št. 67/93, 39/95-odločba US, 18/98-odločba US, 35/98-odločba US, 99/99, 64/2001), ki pravi, da imajo državljani Republike Slovenije pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji. Še bolj konkretno je sporno vprašanje urejeno v določilu 1. odstavka 66. člena ZVis, ki pravi, da imajo študenti pravico do vpisa in izobraževanja pod enakimi, z zakonom, statutom in študijskim programom določenimi pogoji. T ožnica torej v predmetnem sporu varuje svojo zakonsko pravico iz določila 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 66. člena ZVis. Za uresničitev te zakonske pravice je zakonodajalec že v ZVis predvidel določene procesne mehanizme. V določilu 2. alineje 3. odstavka 66. člena ZVis je pooblastil med drugim tudi univerzo, da s statutom podrobneje uredi postopek in pravila o uveljavljanju varstva pravic študentov, že v ZVis pa je določil, da se lahko sproži upravni spor zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem (71. člen ZVis). Po presoji sodišča v okvir "drugih zadev v zvezi s študijem" spada tudi predmetni spor glede nadaljevanja prekinjenega študija oziroma vpisa v visokošolski strokovni program. Ker je z določbo 71. člena ZVis zakonodajalec na jasen način izrazil, da gre v sporih na podlagi določila 71. člena ZVis za spore, ki sicer ne pomenijo upravnih stvari (v smislu določila 2. odstavka 1. člena ZUP Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, ali določila 2. odstavka 2. člena ZUP), ampak gre za spore v javno-pravnih stvareh, je treba v konkretnih primerih smiselno uporabiti določila ZUP (4. člen ZUP). Z razliko od upravnega spora v zadevi U 742/2003 je sodišče v tem upravnem sporu tožbi ugodilo iz razloga, ker tožena stranka očitno ni na primeren način upoštevala določila 2. odstavka 254. člena ZUP. To določilo pravi, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Smiselna uporaba ZUP bi v obravnavanem primeru zahtevala od tožene stranke, da v izpodbijani odločbi odgovori na ključne, to je na najbolj bistvene pritožbene ugovore. To pa sta ugovor glede kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki se neposredno nanaša na zakonsko pravico iz določila 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 66. člena ZVis, in ugovor glede nasprotja med izpodbijanim sklepom in sklepom št. Vpo-nad/99-sš z dne 15. 9. 1999, v zvezi s katerim tudi ni zanemarljiv ugovor glede postopkov informiranja tožnice glede vpisa oziroma nadaljevanja študija, kar tudi predstavlja eno od nujnih sredstev za uresničevanje pravice do enakega dostopa do izobraževanja. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni odgovorila na ta dva ključna pritožbena ugovora. Ker tožena stranka ni spoštovala procesnega določila 2. odstavka 254. člena ZUP, ki se v takem primeru pokaže kot nujno sredstvo za varstvo oziroma uresničevanje pravice iz določil 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 66. člena ZVis, in je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v skladu z določilom 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Ob tem sodišče pripominja, da mora biti v ponovnem postopku iz drugostopenjske odločbe in podatkov v spisu nedvoumno razvidno, da je o pritožbi odločal pristojen organ. Kajti po določilu 272. člena Statuta Univerze (Uradni list RS, št. 64/2001), če ni drugače določeno s Statutom, o ugovoru študenta odloča komisija za pritožbe, ki ima od 5 članov 2 člana, ki sta predstavnika študentov (1. odstavek 273. člena Statuta), komisija pa dela po poslovniku, ki ga sprejme senat univerze. Izpodbijano odločbo je v konkretnem primeru namreč izdal predsednik komisije za pritožbe študentov po pooblastilu Komisije za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani.

V ponovnem postopku mora biti iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisu povsem jasno razvidno, da je o pritožbi študenta odločal pristojen organ.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Kajti, po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.