Jedro

Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) police avtomobilskega zavarovanja št. VO44400487358 z dne 7. 10. 2014 in pripadajočih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti št. PG-aod/11-7. ZOZP določa, da če je z zavarovalnimi pogoji za povečano nevarnost določena dodatna premija, pa ta ni bila plačana, ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka potrdi.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati znesek 16.893,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje do plačila in znesek 3.687,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2021 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku, to je glede zneska 7.604,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje do plačila, zneska 1.583,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2021 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.271,42 EUR za dan 13. 5. 2021, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2.Zoper točko I izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

3.Bistvo obsežne pritožbene graje je, da povzročitelju prometne nezgode A. A. ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj je med pravdnima strankama nesporno, da je vozil v okviru omejitve hitrosti 90 km/h in ni prekršil nobenega izmed cestno prometnih predpisov. Posledično tudi ni vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, saj je sodni izvedenec za raziskavo prometnih nezgod B. B. (v nadaljevanju: sodni izvedenec) zaključil, da prometne nezgode ne bi bilo mogoče absolutno izključiti niti v primeru, če bi voznik vozil z manjšo hitrostjo, npr. 70 km/h. Do prometne nezgode bi namreč z veliko verjetnostjo prišlo že zaradi mokre podlage in poškodovanosti cestišča, saj v takšni situaciji pride do t.i. hidroplaninga. Posledično je za odločitev v zadevi nepomembno, ali je voznik poznal stanje cestišča ali ne in ali je bil slednji (ne)izkušen, saj bi v dani situaciji tudi relativno izkušenejši voznik zdrsnil iz vozišča. V nadaljevanju pritožba izpodbija s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljen soprispevek A. A. k nastanku škodnega dogodka v višini 70% in meni, da je za slednjega v celoti odgovoren zgolj upravljavec ceste. Nenazadnje pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da se lahko toženec razbremeni objektivne odškodninske odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), saj je ekskulpacijski razlog lahko tudi višja sila (prvi odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), ki jo v danem primeru predstavlja neravnina na cestišču, ki je v součinkovanju s stoječo vodo povzročila izgubo stika med avtomobilskim kolesom in podlago, kar je po naravi mogoče okvalificirati kot zunanji vzrok v smislu prvega odstavka 153. člena OZ. V obravnavnem primeru gre zato za naključni dogodek oziroma za mešano naključje (casus mixtus). Nazadnje pritožba izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do morebitnega soprispevka oškodovanke, saj ni ugotavljajo, ali je slednja kršila varnostne predpise, predvsem kako je vplivala na voznika, v kakšnem položaju je sedela in ali je bila privezana z varnostnim pasom, zato je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva.

4.Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča.

5.Pritožba ni neutemeljena.

6.ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

7.Iz pritožbeno nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženčev vnuk A. A. dne 28. 4. 2015 ob 15.10 uri povzročil prometno nezgodo tako, da je v desnem dolgem preglednem ovinku glavne ceste iz T. proti U. izgubil oblast nad vozilom, saj ga je zaneslo desno na travno površino izven vozišča, po kateri je drsel 50,9 m, nakar je s sprednjim delom vozila trčil v drevo, pri čemer se je sopotnica v vozilu C. C. hudo telesno poškodovala. Imenovani je tožnica izplačala odškodnino za (ne)premoženjsko škodo v skupni višini 127.406,20 EUR (104.457,40 EUR + 22.827,80 EUR). Prav tako je pritožbeno nesporno, da je bil A. A. v trenutku prometne nezgode voznik z manj kot tremi leti vozniških izkušenj in da toženec avtomobilskega zavarovanja ni imel sklenjenega tudi za povečano nevarnost, ki izvira iz okoliščine, da vozilo upravlja voznik z manj kot temi leti vozniških izkušenj, pa je vozilo kljub temu zavestno prepustil v upravljanje vnuku.

Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) ter police avtomobilskega zavarovanja št. VO44400487358 z dne 7. 10. 2014 in pripadajočih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti št. PG-aod/11-7. ZOZP določa, da če je z zavarovalnimi pogoji za povečano nevarnost določena dodatna premija, pa ta ni bila plačana, ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe, v sorazmerju med plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana zaradi povečane nevarnosti (četrti odstavek 7. člena ZOZP). Smiselno enako določa tudi 2. točka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti št. PG-aod/11-7, ki določa, da če je s premijskim cenikom za razširitev zavarovalnega kritja ali za povečano nevarnost določena dodatna premija in če ta ni plačana, ima zavarovalnica pravico od zavarovanca in sozavarovane osebe izterjati del odškodnine z zamudnimi obrestmi in stroški v razmerju med dodatno premijo, ki ni bila plačana in premijo, ki bi zaradi razširitve zavarovalnega kritja ali povečane nevarnosti morala biti plačana. Enako velja tudi v primeru, ko je zavarovanec vozilo prepustil v upravljanje osebi z lastnostmi, ki pomenijo povečano nevarnost in se zanjo zahteva plačilo dodatne premije, pri čemer se za povečano nevarnost šteje tudi uporaba vozila, ki ga vozi voznik z manj kot tremi leti vozniških izkušenj.

8.Upoštevajoč povzeto dejansko stanje in citirano materialnopravno podlago je toženec kršil zavarovalno pogodbo s tem, ko je dopustil uporabo svojega vozila vozniku z manj kot tremi leti vozniških izkušenj, čeprav je vedel, da v zvezi s tem dodatna premija ni bila plačana, zaradi česar ima tožnica na podlagi zakona in zavarovalne pogodbe pravico od njega terjati povračilo ustreznega dela odškodnine, skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški. Višina že izplačane odškodnine za (ne)premoženjsko škodo in posledično višina tožničine terjatve sta pritožbeno nesporni, saj toženec ni ugovarjal trditvam o obsegu in višine škode (12. točka obrazložitve sodbe)1, prav tako je pritožbeno nesporno, da razmerje med plačano premijo in premijo, ki bi zaradi povečane nevarnosti morala biti plačana znaša 23,08 %, zato bi bila tožnica upravičena do povrnitve 29.405,35 EUR in ne zgolj do 20.581,00 EUR, kot je to presodilo sodišče prve stopnje2. Ker pa se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje samo toženec, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni spremenilo njemu v škodo (359. člen ZPP), ampak je izpodbijano sodbo potrdilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

9.Sodišče druge stopnje je glede na pritožbo, presojalo še utemeljenost izplačane odškodnine. Pritožbeno je nesporno, da je voznik A. A. objektivno odškodninsko odgovoren za obravnavano prometno nezgodo (149. člen in 150. člen OZ), zato se lahko svoje odgovornosti razbremeni le če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (t.i. višja sila, prvi odstavek 153. člena OZ) oziroma če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Toženec je deloma prost odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec ali kdo tretji prispeval k nastanku škode (tretji in četrti odstavek 153. člena OZ).

10.V tej zvezi sodišče druge stopnje kot dejansko in materialnopravno pravilne povzema vse zaključke sodišča prve stopnje o deljeni odškodninski odgovornosti toženca (70%) in upravljavca ceste (30%) ter v okviru pritožbene graje pojasnjuje, da je sodni izvedenec za raziskave prometnih nezgodb B. B. jasno in prepričljivo pojasnil, da je do obravnavane nesreče prišlo zaradi treh med seboj povezanih vzrokov, in sicer (1) zaradi slabega stanja cestišča, na katerem se je ob dežju v kolotekih nabirala stoječa voda (hiroplaning), (2) zaradi poškodbe cestišča na mestu zdrsa, kjer je bil cca. 5 cm višinski zob in (3) zaradi neprilagojene hitrosti voznika A. A. glede na vremenske razmere in stanje cestišča, kar vse je povzročilo smerno destabilizacijo vožnje. Vsi ti trije dejavniki skupaj so namreč povzročili velik pojemek na sprednjem desnem kolesu vozila in posledično rotacijo vozila v smeri desnega roba vozišča.

11.Res je, kot to izpostavlja pritožba, da voznik A. A. ni prekoračil predpisane omejitve hitrosti, ki je tedaj znašala 90 km/h, saj je po oceni sodnega izvedenca vozil najmanj 88 km/h, vendar ob tem spregleda, da mora voznik v skladu s 45. členom Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP3) hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Slednjega pa imenovani ni storil, saj je sodni izvedenec pojasnil, da bi primerna hitrost vožnje v danih razmerah znašala največ 70 km/h. V kolikor bi voznik vozil z navedeno hitrostjo do prometne nezgode navkljub stoječi vodi in višinskemu zobu na cestišču ne bi prišlo. Takšno zmanjšanje hitrosti pa lahko po mnenju sodnega izvedenca povežemo s sposobnostjo predvidevanja možnosti nastanka nevarne prometne situacije, ki pa se v večini primerov dobi z izkušnjami, katerih pa A. A. kot mlad voznik vsekakor ni imel.

12.Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da se je voznik A. A. zavedal slabih vremenskih razmer, saj je sam izpovedal, da je tako močno deževalo, da je moral imeti brisalce nastavljene na najvišjo hitrost in da je stanje cestišča dobro poznal, saj je sam izpovedal, da se je po predmetni cesti predhodno že velikokrat peljal in da je vedel, da je cestišče tam močno poškodovano, hitrosti vožnje (pa zaradi pomanjkanja izkušenj) kljub temu ni prilagodil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ravnal protipravno, da je podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo ter da je v pretežnem delu (70%) soodgovoren za obravnavni škodni dogodek. Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na stališče sodnega izvedenca, da prometne nezgode kljub izračunani hitrosti vožnje ne bi prišlo, v kolikor se na vozišču ne bi nahajala stoječa voda in višinski zob. Vsi trije dejavniki so namreč soprispevali k nastanku prometne nezgode, pri čemer je bil A. A. z vremenskimi razmerami in stanjem cestišča seznanjen, zato je bil on tisti, ki bi moral hitrost vožnje prilagoditi danim razmeram in svojim sposobnostim ter izkušnjam, pa tega ni storil, ampak je vozil zgolj cca. 2 km/h počasneje od maksimalne dovoljene hitrosti. Zaradi slabega stanja in poškodovanosti cestišča pa je tudi podana 30% soodgovornost upravljavca ceste. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da nobenega izmed ostalih voznikov v koloni ni zaneslo s ceste, kar samo dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da voznik A. A. svoje vožnje ni prilagodil vremenskim razmeram, stanju cestišča in svojim sposobnostim.

13.Toženec tako ni uspel dokazati, da je do prometne nezgode prišlo zaradi višje sile (nesrečnega naključja) oziroma izključno zaradi dejanj (opustitev) upravljavca ceste, ki jih voznik A. A. ni mogel pričakovati in se njihovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 153. člena OZ), kot je to obširneje pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (57. točka obrazložitve).

14.Nazadnje sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje potrjuje še zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovanka C. C. k nastanku škodnega dogodka ni prispevala (62. - 64. točka obrazložitve) in dodaja, da pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljajo, ali je slednja kršila varnostne predpise, kako je vplivala na voznika, v kakšnem položaju je sedela in ali je bila privezana z varnostnim pasom, saj tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15.Upoštevajoč obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 642/2009 z dne 6. 5. 2009.

2Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 684/1998 z dne 20. 5. 1998.

3V času prometne nezgode dne 28. 4. 2015 je veljal ZPrCP (Uradni list RS, št. 109/10, 57/12, 63/13, 68/16, 54/17, 69/17, 3/18 - odl. US, 43/19 - ZVoz-1B, 92/20, 123/21, 161/21) in ne 30. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje. Ne glede na navedeno pa je navedeni člen ZVCP-1 določal enako kot 45. člen ZPrCP.