Jedro

Čeprav torej upnik ob predlogu izkaže, da je upravičeni predlagatelj stečajnega postopka nad dolžnikom (3. odst. 90. čl. ZPPSL), to samo zase še ne pomeni, da ima pravni interes za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Če je presoja o tem odvisna od utemeljenosti dolžnikovega pobotnega ugovora, je odločitev o tem prejudicialna za presojo o upnikovem pravnem interesu za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom, imenovalo stečajnega upravitelja, odločilo, da se začetek stečajnega postopka objavi v uradnem listu, pozvalo dolžnike, naj dolgove poravnajo, upnike pa da terjatve prijavijo.

Določilo je še prvi narok za preizkus terjatev.

Dolžnik vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljvi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi trdi, da sodišče, upoštevaje 286. čl. ZPP, ne bi smelo upoštevati listin, ki jih je upnik predložil na drugem naroku za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za stečaj. Sodišču očita, da ni ugotavljalo, ali ima dolžnik vsaj dva upnika. Podatkom iz BON obrazca je dolžnik na naroku ugovarjal. Dolžnik nima zaposlenih delavcev, blokado pa je povzročil upnik sam.

Upnik bi moral poimensko navesti, kdo je poleg njega še upnik.

Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni ugotavljalo, ali obstoji stečajni razlog. Če je ta sporen, o tem ni moč sklepati le na podlagi predloženih obrazcev. Sicer pa terjatev ni izkazana z verodostojno listino. Upnik ni imel pooblastila za izpolnitev bianko menice. Da bi ga imel, ne izhaja iz notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugotovilo, da je pooblastilo dano v 7. čl. notarskega zapisa, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Dolžnik negativnega dejstva - tj. neobstoja pooblastila, ne more dokazati. Poleg tega bi sodišče moralo ugovor obstoja nasprotne terjatve presojati kot predhodno vprašanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na kršitev 286. čl. ZPP. Res se sicer v stečajnem postopku smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka. Toda pritožnik prezre, da ima sodišče po ZPPSL v zvezi z ugotavljanjem in presojo, ali je podan stečajni razlog, dolžnost, da samo zbere podatke o tem (3. odst. 92. čl. ZPPSL). Takšne dolžnosti sodišče v pravdnem postopku glede zbiranja dokaznega gradiva nima (prim. 7. čl. ZPP). Zato po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni moč smiselno uporabiti 4. odst. 286. čl. ZPP: če spornih listin (izpolnjena "BON" obrazca št. 2 in 3) ne bi predložil upnik, bi jih moralo pridobiti sodišče samo, saj brez ažurnih podatkov o zatrjevani insolventnosti dolžnika, ki se lahko izkazujejo tudi s podatki, s katerimi razpolaga APP, o tem pogoju za začetek stečajnega postopka ni moč odločati. Pritožbeno sodišče se na tem mestu ne spušča v izpodbijano dokazno presojo o tem stečajnem razlogu. Presoja le, da ni podana uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka.

Pritožnik pravilno opozarja, da bi moralo sodišče v postopku odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom upoštevati njegove trditve o ničnosti dogovora o poravnavi obveznosti z dne 10.4.1998, zapisanega v notarskem zapisu (v nadaljevanju Dogovor), in o zatrjevani nasprotni terjatvi.

Stališče sodišča prve stopnje, češ da bi bile te okoliščine v tem postopku lahko pravno relevantne le, če bi upnikova terjatev v času odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka že prenehala zaradi pobotanja, je po prepričanju pritožbenega sodišča nekoliko preozko.

Predpostavka vodenja vsakega sodnega postopka je pravni interes.

Upnik pa ima pravni interes za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če "dolžnik nima zadosti denarnih sredstev za poravnavo terjatve" (3. odst. 90. čl. ZPPSL). Takšno besedilo bi govorilo v prid razlagi, da upnik lahko predlaga začetek stečajnega postopka le, če je dolžnik insolventen, saj je upnikov interes za začetek stečajnega postopka lahko le v tem, da na tak način pride do poplačila svoje terjatve, ne pa da doseže prenehanje dolžnika kot pravne osebe.

Po gramatikalni razlagi tega določila bi bila presoja o upnikovem pravnem interesu za začetek stečajnega postopka odvisna zgolj od obstoja dospele terjatve in od dolžnikove solventnosti oz. stanja na dolžnikovem računu denarnih sredstev. Toda takšno stališče ne daje odgovora za primer, ko so izpolnjeni pogoji za drugačno prenehanje upnikove terjatve (oz. pravice to terjatev uveljaviti). Gre npr. za primer ugovora obstoja nasprotne pobotne terjatve, ki je peremtorični izključevalni ugovor dolžnika. Če bi bil ta dolžnikov ugovor v fazi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pravno nerelevanten, kot meni sodišče prve stopnje, bi se o njem odločalo, ko bi bil stečajni postopek že začet. Morebitni dolžnikov uspeh v postopku, v katerem bi se odločalo o utemeljenosti dolžnikovega ugovora, pa povratnega učinka na že začeti stečajni postopek ne bi mogel imeti.

Zato bi neupoštevanje tega ugovora pri odločanju o začetku stečajnega postopka po presoji pritožbenega sodišča na eni strani pomenilo zanikanje dolžnikovih pravic do obrambe pred začetkom stečajnega postopka. To pa ni sprejemljivo, saj bi bila s tem kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. čl. ustave RS). Na drugi strani pa bi takšno razumevanje 3. odst. 90. čl. ZPPSL onemogočilo tudi presojo, ali ima upnik sploh pravni interes za začetek stečajnega postopka, saj ni izključena možnost prenehanja upnikove dospele terjatve na drug način, ne torej s plačilom v denarju.

Določilo 3. odst. 90. čl. ZPPSL tako opredeljuje, kdaj (pod katerimi pogoji) je upnik upravičeni predlagatelj stečajnega postopka. To določilo pa ne izključuje možnosti presoje o morebitnem dolžnikovem pobotnem ugovoru. Čeprav torej upnik ob predlogu izkaže, da je upravičeni predlagatelj stečajnega postopka nad dolžnikom (3. odst. 90. čl. ZPPSL), to samo zase še ne pomeni, da ima pravni interes za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Če je presoja o tem odvisna od utemeljenosti dolžnikovega pobotnega ugovora, je odločitev o tem prejudicialna za presojo o upnikovem pravnem interesu za začetek stečajnega postopka.

Iz doslej razloženega sledi, da besedilo 3. odst. 90. čl. ZPPSL po prepričanju pritožbenega sodišča ne izključuje presoje o obstoju dolžnikove nasprotne terjatve, čeprav je ta sporna med strankama v fazi odločanja o začetku stečajnega postopka in zato ni pogojev, da bi prišlo do pobotanja na podlagi enostranske izjave ali po sili zakona ob začetku stečajnega postopka (117. čl. ZPPSL). Ni tedaj relevantno le, ali je upnikova terjatev že prenehala v času odločanja o upnikovem predlogu.

Na drugačno presojo v konkretnem primeru ne more vplivati dejstvo, da je dolžnikova obveznost ugotovljena v Dogovoru, sestavljenem v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov, sestavni del le-tega pa je tudi dogovor o pobotanju, v katerem je bila že upoštevana sporna nasprotna terjatev do neke nižje vrednosti. Stečajni postopek je generalna izvršba, vendar ZPPSL ne napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju. Zato ob presoji tehtnosti dolžnikovih ugovorov v konkretnem primeru ni moč upoštevati pomena izvršilnega naslova, ki bi ga ta imel v izvršilnem postopku. Stečajni postopek namreč ne pozna ne odloga izvršbe, s katerim bi se dolžnik v podobni situaciji lahko upiral prisilni (singularni) izvršbi upnikove terjatve, ne nasprotne izvršbe. Poleg tega ne gre prezreti, da dolžnik zatrjuje, da je Dogovor ničen (to med drugim uveljavlja v že začeti pravdi). In če bi se izkazalo, da so dejstva, na katera dolžnik opira svoj zahtevek na ugotovitev ničnosti, resnična, je dogovor in s tem upnikov izvršilni naslov že sedaj ničen.

Iz doslej razloženega sledi, da je v tem postopku potrebno upoštevati dolžnikov ugovor ničnosti Dogovora in obstoja nasprotne pobotne terjatve, ker sta to predhodni vprašanji. O teh ugovorih bi bilo potrebno meritorno odločiti, kar pa po prepričanju pritožbenega sodišča presega dolžnosti stečajnega senata. Opisana procesna situacija in dolžnikov položaj bi govorila v prid prekinitve uvedenega stečajnega postopka do pravnomočne odločitve o že vloženih tožbah dolžnika proti upniku (smiselna uporaba 1. odst. 13. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZPPSL). Upnik namreč zaenkrat izkazuje tako svoje upravičenje za predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom kot tudi pravni interes. Odločitev o tem je tako odvisna od dolžnikove aktivnosti v že začetih pravdah. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (3. tč.

365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).