Jedro

Upoštevaje okoliščine konkretnega primera (tožnik ni bil poznavalec borilnih veščin, vajo je izvajal prvič, vaja mu predhodno ni bila predstavljena in pri njej ni izvajal kontroliranih gibov) se vaja samoobrambe šteje za nevarno dejavnost. Iz tega razloga tožena stranka za škodo, ki je tožniku pri vaji nastala, odgovarja objektivno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je za poškodbo na delu, ki se je tožeči stranki pripetila dne 10. 9. 2007, tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna.

Zoper to sodbo se pravočasno iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podana objektivna odgovornost tožene stranke in sicer v zvezi z nevarno dejavnostjo. V odškodninskem pravu namreč velja pravilo krivdne ali subjektivne odgovornosti, zato je odgovornost ne glede na krivdo zgolj izjema, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. Pri nevarni dejavnosti gre za tako dejavnost, ki zaradi svoje narave in načina opravljanja pomeni povečano nevarnost za nastanek škode. Sem ne sodijo nevarnosti vsakodnevnega življenja, ampak takšne dejavnosti, katerih izvajanja kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati njihovih učinkov. Navaja, da je jasna praksa Vrhovnega sodišča RS (sodbe opr. št. II Ips 562/2005, II Ips 493/2006, II Ips 59/2000), da izvajanje običajnih športnih aktivnosti ni nevarna dejavnost in med take sodijo tudi borilne veščine. Posamezne športne aktivnosti lahko sicer postanejo nevarne zaradi spleta določenih okoliščin, vendar gre pri tem za okoliščine, ki so ne samo v vzročni zvezi z nastalo škodo, ampak so tudi objektivne narave. Sodišče prve stopnje pa v obravnavanem primeru ne pojasni, katere so tiste konkretne okoliščine, ki jih je nekdo ustvarjal in zaradi katerih je v obravnavanem primeru sicer nenevarna dejavnost postala posebno nevarno. To, da je neka poškodba tipična za neko športno aktivnost, še ne pomeni, da je dejavnost iz tega razloga nevarna, kot je navedlo sodišče prve stopnje. To je tudi povsem prezrlo izpoved priče G.T., inštruktorja in strokovnjaka za borilne veščine, da tožnik ni bil prvič na usposabljanju in da v konkretnem primeru tudi ni šlo za kakšno posebno težko vajo. To, da udeleženci vadbe take vaje in zlasti takega meta niso izvajali prvič, je potrdila tudi priča Ž.C., zato ni mogoče trditi, da so bili neizkušeni. Inštruktor je udeležencem vadbe dal ustrezna navodila, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, vadbo je nadziral, tožniku pa je po poškodbi tudi pomagal. S tem je izkazal vso dolžno varstvo, nadzorstvo in skrb za udeleženca vadbe, tako da o krivdni odgovornosti, ki jo je zatrjeval tožnik, ni mogoče govoriti.

Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba škodo, ki izvira iz sicer dovoljenega ravnanja, ki je obremenjeno z določenim rizikom, ki ga ni mogoče obvladovati, pripisati tistemu, ki ima od takega ravnanja materialne ali nematerialne koristi, kar je v konkretnem primeru država. Odgovornost delodajalca za škodo delavca je potrebno presojati v vsakem posebej in pri tem vedno ugotoviti vse relevantne okoliščine primera, dokazati vse predpostavke splošne odškodninske odgovornosti, bodisi da je breme dokazovanja na delavcu ali pa na delodajalcu, odvisno od tega, ali gre za subjektivno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom ali pa za objektivno odgovornost, zato zgolj dejstvo, da ima delodajalec od določenega delavčevega ravnanja kakršnokoli korist, še ne pomeni avtomatično, da je delodajalec tudi odgovoren delavcu za nastalo mu škodo. To dejstvo za presojo odškodninske odgovornosti sploh ni relevantno.

Tožena stranka še navaja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnikova poškodba posledica nesrečnega naključja, saj v obravnavanem primeru sploh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdaj je poškodba nastopila. Za tak slučaj pa tožena stranka odškodninsko ne odgovarja in se pri tem sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2293/2009. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je nesporno, da je tožeča stranka utrpela škodo pri delu oziroma v zvezi z delom, saj je bila na tečaj samoobrambe napotena s strani delodajalca. Tako je ta tečaj predstavljal delovno obveznost, zaradi česar mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je bila pri delu in v zvezi z delom povzročena po pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, ker gre za nevarno dejavnost, saj je izvajanje vaje sumo borbe v okoliščinah, ki so bile ustvarjene, predstavljala posebno nevarnost, ker jih kljub potrebni skrbnosti in pazljivosti ni mogoče imeti pod kontrolo ter posledično temu pravočasno odvrniti grozečo škodo. Vaja kubi nage se je izvajala prvič, pri čemer ni bila pokazana oziroma demonstrirana, kar je poleg tožnika potrdila tudi priča D.Š.. Tožeča stranka pa še navaja, da je po njenem mnenju podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ki se je zgodil 10. 9. 2007, saj se vaja sumo borbe kubi nage ni izvajala v skladu s pravili sumo borbe, kjer je določeno, da se sme vaja izvajati izključno s potiskanjem in ne na drug način. Ta vaja udeležencem tečaja ni bila praktično prikazana, prav tako pa udeleženci niso dobili konkretnih navodil, kako se vaja izvaja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku, objektivno odgovorna. V našem pravnem sistemu je pravilo subjektivna ali krivdna odškodninska odgovornost, objektivna ali vzročna odškodninska odgovornost pa je le izjema, saj velja le takrat, kadar je v zakonu to posebej določeno. OZ v 131. členu določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 149. členu določa domnevo vzročnosti, po kateri se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, domneva, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti. V 150. členu je določeno, da je odgovorna oseba imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Zakon pojma nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti ne opredeljuje. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Osnovno izhodišče je, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost in mora odstopati od drugih stvari ali dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti nastanku škode. Torej je nevarna stvar ali dejavnost tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar oziroma dejavnost sama po sebi, pač pa postane nevarna šele glede na okoliščine konkretnega primera. Objektivna odgovornost namreč ni bila uzakonjena zaradi običajnih stvari in nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, ampak zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, da torej obstoji povečana nevarnost, t.j. nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri normalnem teku dogodka moč pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je za škodo, ki je tožniku nastala zaradi škodnega dogodka dne 10. 9. 2007, tožena stranka objektivno odgovorna, pri čemer se je oprlo zlasti na izpoved inštruktorja G.T., ki je izpovedal, da pri izvajanju vaje, kakršno sta kritičnega dne izvajala tožnik in D.Š., ni povsem mogoče, kljub potrebni pazljivosti in skrbnosti, vedno in pravočasno odvrniti grozeče škode. Tožnik je pri tem utrpel poškodbo desnega kolena in sicer izvin, nateg desnega kolena in rupturo sprednje križne vezi desnega kolena, to pa je tipična poškodba, do katere lahko pride pri izvajanju vaje kubi nage, ki sta jo z D.Š. izvajala. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je bil tožnik kot kandidat za policista za varovanje zunanje meje EU napoten na šestmesečno usposabljanje, da se seznani z novostmi, da utrdi praktična znanja in veščine za zakonito, strokovno, varno in učinkovito izvajanje policijskih postopkov. Tako so kritičnega dne udeleženci usposabljanja vadili samoobrambo in so se borili med sabo. Vajo kubi nage so izvajali prvič. Vaja jim ni bila praktično predstavljena. Glede na izpovedbo G.T., da nekdo po štirih, petih mesecih vadbe ne more biti poznavalec borilnih veščin, se da zaključiti, da tožnik vsekakor to ni bil. Od njega tako ni mogoče pričakovati, da bi se znašel v situaciji, ki se mu je tega dne pripetila. Padel je namreč takoj po tem, ko je ravnotežje izgubil D.Š., ki je skupaj z njim to vajo izvajal. Situacija je bila za tožnika nepredvidljiva in prav tako bi bila nepredvidljiva za vse udeležence usposabljanja, ki s to borilno veščino niso imeli izkušenj. Tako je sklicevanje tožene stranke na sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 59/2000, II Ips 562/2005 in II Ips 493/2006, iz katerih izhaja, da je sodna praksa zavzela stališče, da izvajanje običajnih športnih aktivnosti, med katere sodijo tudi borilne veščine, ni nevarna dejavnost, neutemeljeno. V teh primerih so se tožniki z borilnimi veščinami ukvarjali že nekaj let in so imeli izkušnje. V zadevah opr. št. II Ips 562/2005 in II Ips 493/2006 je šlo za izvajanje kontroliranih gibov, v zadevi II Ips 59/2000 pa je tožniku pri izvajanju vaje iz stoje v preval klecnila roka. Tako v teh primerih pri izvajanju teh vaj res ne gre za povečano nevarnost. V tožnikovem primeru pa ni šlo niti za izvajanje kontroliranih gibov, prav tako pa tožnik ni imel dolgoletne prakse, saj je vajo izvajal prvič in vaja mu tudi ni bila predstavljena. V tem primeru gre prav zaradi navedenih okoliščin za nevarno dejavnost in kot je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik k škodi, ki mu je nastala, z ničemer ni sam pripomogel. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).