Jedro

Tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta za nedenarni zahtevek. Vendar pa tožena stranka temu ni ugovarjala, zato si ni zagotovila pravice do revizije.

Ker bo moral prvi toženec v skladu s pravnomočno sodbo montažni objekt z zemljišča tožeče stranke odstraniti, njegove trditve ne utemeljujejo obogatitve na strani tožeče stranke. Obogatitveni zahtevek iz nasprotne tožbe namreč temelji (zgolj) na dejanski predpostavki, da bi montažni objekt ostal na nepremičnini tožeče stranke; ta pa bo z (dolžno) izpolnitvijo zahtevka na odstranitev objekta odpadla.

Izrek

Revizija glede tožbenega zahtevka na „odstranitev montažnega objekta – kioska za prodajo cvetja“ se zavrže. V preostalem delu (glede nasprotnega tožbenega zahtevka na plačilo 24.479,84 EUR s pripadki) se revizija zavrne.

Prvi toženec mora v 15 dneh od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti 589,91 EUR stroškov revizijskega postopka, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te odločbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo prvemu tožencu odstranitev montažnega objekta – kioska za prodajo cvetja, ki se nahaja na parceli številka 2165 – dvorišče v izmeri 2582 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 12 m2, pripisani pri vložku št. 1012 k.o. V. (drugi odstavek I. točke izreka), in s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo 24.479,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Prvi toženec zoper navedeni del sodbe sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije ter zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Med revizijskim postopkom je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom St 1181/2009-3 z dne 19. 1. 2010 nad prvim tožencem začelo stečajni postopek. S tem je po zakonu samem prišlo do prekinitve postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Ker pa je do prekinitve postopka prišlo potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma potekli roki zanje, prekinitev postopka na izdajo odločbe revizijskega sodišča ni vplivala.(1)

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se je po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljeval po določbah ZPP.

Razlogi za delno zavrženje revizije.

6. Izredna pravna sredstva so dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). V primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori in če tudi kasneje v okoliščinah, ki jih določa zakon, ne pride do ocene vrednosti spornega predmeta (45. člen ZPP v zvezi z 108. členom ZPP), tožnik nima pravice do revizije.(2)

7. Ker vrednost spornega predmeta učinkuje tudi na procesni položaj toženca, procesno ravnotežje strank zahteva, da ima tudi toženec možnost vpliva na vrednost spornega predmeta. To mu zagotavlja tretji odstavek 44. člena ZPP, ki ga je treba razlagati tako, da daje tožencu pravico ugovarjati navedeni vrednosti.(3) Ker ima toženec pravico do ugovora zoper vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, lahko zahteva tudi ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če je tožnik sploh ni navedel (in ga sodišče ni pozvalo, naj to stori).(4) (5)

8. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP.(6) Zato je v primeru, če vrednost spornega predmeta v tožbi ni bila navedena in sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe tožeče stranke ni pozvalo na dopolnitev tožbe, možen le sklep, da nobena od strank nima pravice do revizije.(7) Obe stranki imata namreč glede možnosti navedbe vrednosti spornega predmeta enak položaj – obe lahko vplivata na navedbo (ustrezne) vrednosti spornega predmeta (tožnik s samo navedbo vrednosti spornega predmeta; toženec pa z ugovarjanjem, če vrednost spornega predmeta ni bila navedena). Če tega ne storita pravočasno, nobena nima pravice do revizije.(8)

9. V obravnavanem primeru je tožeča stranka poleg denarnih zahtevkov na plačilo zapadlih obrokov najemnin v znesku 8.673,76 EUR in odškodnine za neupravičeno rabo zemljišča v višini 3.010,00 EUR uveljavljala tudi nedenarni zahtevek na odstranitev montažnega objekta – kioska za prodajo cvetja. Drži revizijska navedba, da tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta za nedenarni zahtevek. Vendar pa tožena stranka temu ni ugovarjala, zato si ni zagotovila pravice do revizije (glej prejšnjo točko obrazložitve te odločbe). Revizija torej glede zahtevka na odstranitev montažnega objekta – kioska za prodajo cvetja ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP) – I. točka izreka te odločbe.

10. Nasprotna tožba je samostojna tožba. Zato se vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi glede dovoljenosti revizije presoja samostojno.(9) Zmotno je tako stališče revidenta, da bi bilo treba revizijo glede zahtevka na odstranitev montažnega objekta (glede katerega je ostala vrednost spornega predmeta nenavedena) zaradi njegove neposredne povezanosti z zahtevkom iz nasprotne tožbe na povrnitev vlaganj v nepremičnino tožeče stranke (v višini 24.479,84 EUR) šteti za dovoljeno.

Razlogi za zavrnitev revizije v preostalem delu.

11. Prvi toženec (kot tožnik) z nasprotno tožbo zahteva povrnitev vlaganj v nepremičnino tožeče stranke v višini 24.479,84 EUR (prej 5,866.348,30 SIT). Po njegovih trditvah ta znesek predstavlja vrednost spornega poslovnega objekta, ki ga je s svojimi sredstvi in s soglasjem tožeče stranke postavil na najetem delu zemljišča tožeče stranke. Zatrjuje, da naj bi bila tožeča stranka za to vrednost obogatena, ker naj bi po pravilih stvarnega prava postala lastnik spornega objekta (glej list. št. 15).

12. Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopenjsko sodbo v delu, v katerem je bila prvemu tožencu naložena odstranitev montažnega objekta, ki se nahaja na parceli tožeče stranke (to je drugi odstavek I. točke izreka prvostopenjske sodbe). Revizija prvega toženca zoper ta del drugostopenjske sodbe pa je bila zavržena (glej I. točko izreka te odločbe). Ker bo moral prvi toženec v skladu s pravnomočno sodbo montažni objekt z zemljišča tožeče stranke odstraniti, njegove trditve ne utemeljujejo obogatitve na strani tožeče stranke. Obogatitveni zahtevek iz nasprotne tožbe namreč temelji (zgolj) na dejanski predpostavki, da bi montažni objekt ostal na nepremičnini tožeče stranke; ta pa bo z (dolžno) izpolnitvijo zahtevka na odstranitev objekta odpadla.

13. Ker revizijsko sodišče ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo v preostalem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (III. točka izreka). Ker revident z revizijo ni uspel, mora nasprotni stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Revizijsko sodišče je tako tožeči stranki priznalo stroške sestave odgovora na revizijo, ki skupaj z materialnimi stroški (v višini 2% od skupne vrednosti storitve) in 20% davkom na dodano vrednost, znašajo 589,91 EUR. Revizijsko sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za „pregled revizije“, saj je ta postavka že vsebovana v postavki „sestava odgovora na revizijo“. Prav tako revizijsko sodišče prvemu tožencu ni naložilo povrnitve sodne takse za odgovor na revizijo, ker je bila tožeča stranka njenega plačila kot samoupravna lokalna skupnost oproščena (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah).

15. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Opisano stališče je izpeljano iz drugega odstavka 207. člena ZPP, opira pa se na argument, da procesna upravičenja strank z izdajo odločbe v času po prekinitvi postopka, ki je nastopila po opravi vseh procesnih dejanj v revizijskem postopku, niso v ničemer ogrožena. Glej sklep VS RS III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998. Op. št. (2): Glej pravno mnenje občne seje VS RS z dne 16. 12. 1993, Poročilo VSS 2/93, stran 12. Op. št. (3): Tako VS RS v sklepu II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006. Op. št. (4): Tako J. Zobec: »Pravdni postopek, zakon s komentarjem“, Ljubljana, GV Založba, 2005, 1. knjiga, stran 235. Op. št. (5): Iz sklepa US RS Up 112/94 z dne 6. 3. 1996: „Če tožnik te vrednosti ne navede, ga je sodišče po prvem odstavku 109. člena ZPP-76 dolžno pozvati, da tožbo dopolni. Če pa sodišče to svojo dolžnost opusti, ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku. ZPP izrecne določbe o tem sicer nima, vendar pa tožencu take možnosti tudi ne jemlje. Še več, 22. člen Ustave terja tako njegovo razlago, ki tako možnost tožencu mora dajati“ (7. točka obrazložitve).

Op. št. (6): Glej npr. sklep VS RS II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 in sklep III Ips 76/2006 z dne 26. 9. 2006. Op. št. (7): Tako US RS v 9. točki obrazložitve odločbe Up-2089/06-31 z dne 18. 10. 2007 v zvezi s sklepom VS RS III Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006. Op. št. (8): Glej 13. točka obrazložitve ustavne odločbe, citirane v sprotni opombi 7. Op. št. (9): Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 646/95 z dne 25. 10. 1995, II Ips 475/2002 z dne 13. 3. 2003, II Ips 539/2007 z dne 10. 7. 2008 in III Ips 238/2008 z dne 2. 6. 2009.