Jedro

V obravnavanem primeru ni ugotovljeno niti temeljno pravno relevantno dejstvo, s katerim je pogojena uporaba ZV, ali gre za poseg v naravni ali umetni vodotok ali vodno zemljišče.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, Inšpekcije za okolje in naravo, OE Ljubljana, št. 0618-2529/2013-13 z dne 22. 12. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 8. točke prvega odstavka 175. člena Zakona o vodah (Uradni list RS št. 67/02 in naslednji, v nadaljevanju ZV-1), 156. in 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in ob smiselni uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožniku odredila odstranitev 36 metrov dolge zacevitve in vzpostavitev v prejšnje stanje na zemljišču s parc. št. 1967/4 k.o. ..., z rokom izvršitve 23. 2. 2015. 2. V obrazložitvi med drugim navaja, da je inšpektorica dne 28. 6. 2013 opravila inšpekcijski pregled in ugotovila, da v naravi ni več vodotoka, ki je v atlasu okolja vrisan, ampak pašnik in travnik. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je jarek leta 1930 naredil njegov stari oče z namenom, da površinska voda odteka, leta 2000 pa je sam jarek zacevil v dolžini 36 m. Za poseg ni pridobil vodnega soglasja. Toženka je pridobila strokovno mnenje ARSO z dne 28. 8. 2014, iz katerega med drugim izhaja, da se predmetni jarek v katastru barjanskih vodotokov, ki ga vzdržuje ARSO, ne vodi kot vodotok, ampak je označen kot sekundarni barjanski jarek z izlivom v primarnega. Primarne jarke se šteje kot vodotoke, za katere veljajo določila ZV-1. Nadalje ARSO navaja, da ustreznih hidroloških podatkov za ožje območje jarka nima, kot tudi nima podatkov o nihanju podzemne vode. Prav tako se ne more opredeliti, ali je predmetni jarek del vodne infrastrukture, ali je to vodni objekt, ali naprava, ali vodotok, vsekakor pa tak poseg lahko vpliva na vode in vodni režim, zato predlaga, da se izvedena zacevitev odstrani in vzpostavi prejšnje stanje. Toženka ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je zacevil levi pritok Jeršinovega jarka v dolžini 36 m brez predpisanega vodnega soglasja, kar ima lahko vpliv na vodni režim in stanje voda, kršil 150. člen ZV-1. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo zoper navedeno odločbo. Kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe, da je tožnik jarek zacevil leta 2000, ko še ni veljal ZV-1. Pojasnjuje, da je tudi tedaj veljavni Zakon o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 in naslednji, v nadaljevanju ZV) določal, da je za tovrstni poseg treba pridobiti vodno gospodarsko soglasje, s katerim tožnik ne razpolaga.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka ni imela podlage, da mu očita kršitev 150. člena ZV-1 glede obveznosti pridobitve vodnega soglasja, saj ga ob zacevitvi ni bilo mogoče pridobiti, ker ga zakon ni predvideval. Nadalje navaja, da iz mnenja ARSO izhaja, da lahko posegi, kot je sporni, na splošno vplivajo na vodni režim oz. do takšnih vplivov lahko pride hipotetično, ARSO pa nima nobenih hidroloških podatkov za območje spornega jarka, torej mu sploh ni znano, ali je v jarku sploh še voda oz. ali lahko poseg vpliva na vodni režim. Poudarja, da je prvostopenjski organ ob ogledu ugotovil, da v naravi v jarku ni več vodotoka. Ker je od posega preteklo že 15 let je tudi v naravi dokazano, da poseg ni imel negativnega vpliva na vodni režim. Zaključek toženke, da poseg vpliva na vodni režim na območju jarka, je zato nepravilen.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi ni sporno, da je tožnik leta 2000 na svojem zemljišču parc. št. 1967/4 k.o. ... zacevil jarek v dolžini 36 metrov.

8. Sporno je, ali gre za poseg v prostor, za katerega bi tožnik v času sporne gradnje moral pridobiti vodno soglasje.

9. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnik s posegom kršil 150. člen v času odločanja veljavnega ZV-1. Ker navedeni zakon v času sporne gradnje še ni veljal, je drugostopenjski organ ob stališču, da je dovoljenost posegov treba presojati po predpisih, veljavnih v času njihove izvajanja, obrazložitev prvostopenjskega organa dopolnil z ugotovitvijo, da bi tožnik za predmetni poseg moral pridobiti vodnogospodarsko soglasje tudi po v času izvedbe spornega posega veljavnem ZV, česar pa ni podrobneje utemeljil. 10. Res je, da je tudi v času sporne gradnje veljavni ZV v 45. členu med drugim določal, da je za vsak poseg v naravni ali umetni vodotok in vodna zemljišča, s katerimi se spreminja količina, kakovost, prostorska ali časovna razporeditev voda oziroma se spreminjajo razmere na vodnih in priobalnih zemljiščih, potrebno vodnogospodarsko soglasje in vodnogospodarsko dovoljenje, če ni s tem zakonom določeno drugače. 11. Vendar iz navedene določbe izhaja, da se nanaša izključno na posege v naravni ali umetni vodotok in vodna zemljišča, ki povzročijo spremembo količine, kakovosti, prostorske ali časovne razporeditve voda ali spremembo razmer na vodnih in priobalnih zemljiščih. V obravnavnem primeru pa ni ugotovljeno niti temeljno pravno relevantno dejstvo, s katerim je pogojena uporaba te določbe, ali gre za poseg v naravni ali umetni vodotok ali vodno zemljišče. Iz mnenja ARSO namreč izhaja, da ni mogoče določiti, ali je predmetni jarek del vodne infrastrukture in ali je to vodni objekt ali naprava ali vodotok. Poleg tega pa tožnik ves čas postopka zatrjuje, da sporni poseg ni imel negativnega vpliva na vodni režim, do česar se toženka konkretno ni opredelila, pač pa se je sklicevala na pavšalno mnenje ARSA, da bi tak poseg, kot je obravnavan, lahko vplival na vode ali vodni režim.

12. Sodišče še pripominja, da drugi odstavek 46. člena ZV določa, da vodnogospodarsko soglasje ni potrebno med drugim tudi za manjše spremembe vodnega režima, če se z njimi ne povzroča škode drugim. Da bi zaradi predmetnega posega sploh prišlo do sprememb vodne režima in posledično, da bi komu nastajala škoda, iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

13. Ker sodišče sporne ugotovitve toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da da bi tožnik za predmetni poseg moral pridobiti vodnogospodarsko soglasje tudi po v času izvedbe spornega posega veljavnem ZV, ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka utemeljiti, zakaj meni, da bi tožnik za sporen poseg v času izvedbe po tedaj veljavnih predpisih moral pridobiti vodnogospodarsko soglasje.