Jedro

Prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE določa, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije (v nadaljnjem besedilu: vloga), ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena tega zakona vloži pri Zavodu najpozneje v 15. dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. ZIUPDV1, ki pa je že veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 38. člena, naslovljenega „Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog“ od tega roka odstopil in je določil, da mora delodajalec - ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE - vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-4577/2020-10 z dne 14. 10. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni, od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže (1. točka izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Izpodbijani sklep je takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je vlagatelj dne 2. 7. 2020 vložil vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije zaposlenih delavcev za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom z dnem 1. 6. 2020. Ker vloga vlagatelja ni bila vložena v roku, ki ga določa Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE) v prvem odstavku 16. člena, je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) s sklepom št. 1069-4577/2020-4 z dne 22. 9. 2020 vlogo kot prepozno zavrgel. Zoper predmetni sklep je vlagatelj sprožil upravni spor pri Upravnem sodišču RS. Tožbi je Upravno sodišče RS ugodilo in s sodbo opr. št. II U 345/2020-18 z dne 8. 9. 2021 izpodbijani sklep odpravilo ter vrnilo zadevo v ponovni postopek. Po stališču Upravnega sodišča RS je vloga pravočasna, ker čeprav 16. člen ZIUOOPE določa obveznost vložitve vloge v 15. dneh po odreditvi dela s skrajšanim delovnim časom, je potrebno upoštevati tudi 38. člen Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), ki je veljal v času odločanja in po katerem mora ne glede na prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE delodajalec vložiti vlogo najpozneje do 10. 12. 2020. Sodišče meni, da se je rok za vložitev vloge za subvencijo tako iztekel 10. 12. 2020. Ker je vlagatelj vlogo vložil dne 2. 7. 2020, je vložena znotraj roka iz 38. člena ZIUPDV in je tako pravočasna.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da določilo prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE ureja postopek uveljavljanja subvencije, in sicer določa, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE vloži pri Zavodu najpozneje v petnajstih dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZIUOOPE mora Zavod odločiti v 15. dneh s sklepom, zoper katerega ni možna pritožba, možen pa je upravni spor. V prvem odstavku 38. člena ZIUPDV pa je navedeno, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu najpozneje do 10. 12. 2020. Ne gre spregledati, da je v predlogu zakona v besedilu te določbe zakonodajno pravna služba Vlade Republike Slovenije podala mnenje z dne 3. 7. 2020, da predlagana določba čas za vložitev vloge zamenjuje na datum 10. 12. 2020 z obrazložitvijo, da gre za uskladitev z veljavnostjo Sporočila Komisije, ki je omejena na datum 31. 12. 2020. Obrazložitev tako ne pojasni datuma 10. 12. 2020, do katerega se najkasneje lahko vloži vloga, saj ukrep v vsakem primeru traja do 31. 12. 2020, tako po navedenem mednarodnem dokumentu, kot določbah 10. in 13. člena ZIUOOPE. Ker je člen poimenovan kot odstop, določba pa govori o izjemi, bi lahko sklepali, da ta člen pomeni skrajšanje roka ZIUOOPE na nomotehnično nepravilen način in z napačno umestitvijo. Da je imel zakonodajalec z zapisom besedila prvega odstavka 38. člena ZIUPDV v mislih izjemo od 16. člena ZIUOOPE v smislu skrajševanja roka izhaja tudi iz preoblikovanja zakonskega besedila, s katerim je bil ukrep subvencioniranja skrajšanega delovnega časa podaljšan za obdobje 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021, saj 25. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP) določa, da je vlogo za dodelitev subvencije v roku iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE mogoče vložiti najpozneje do 10. 6. 2021. Glede na navedeno Zavod ugotavlja, da petnajst dnevni rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE velja pri vseh vlogah, razen pri decembrski, ker je tam rok za oddajo vloge na podlagi 38. člena ZIUPDV omejen na 10. 12. 2020. ZIUPDV namreč ni nadomestil prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, ampak ga je dopolnil z izjemo iz 38. člena ZIUPDV, po kateri je vlogo potrebno vložiti v petnajst dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa, razen v decembru, ko je vlogo potrebno vložiti najpozneje do 10. 12. 2020. Ker iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je vlagatelj zamudil rok za vložitev vloge pri Zavodu, je organ skladno s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo zavrgel zaradi zamude roka, kot je razvidno iz izreka sklepa.

4. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, podredno pa, da naslovno sodišče ugotovi, da je navedeni sklep nezakonit in ugotovi, da je bilo s sklepom poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka.

5. V tožbi navaja, da je tožeča stranka delavcem dne 1. 6. 2020 izdala odredbo o začasnem delu s skrajšanim delovnim časom in hkratno delno napotitev na začasno čakanje na delo od 1. 6. 2020 do najdalje 31. 12. 2020. Še isti dan torej 1. 6. 2020 je toženo stranko obvestila z elektronskim sporočilom, kateremu je v priponki priložila seznam delavcev z vsemi potrebnimi podatki, ki jih je bilo kasneje treba posredovati tudi v vlogi. S tem meni, da je izpolnila zahtevo iz četrtega odstavka 18. člena ZIUOOPE, ki določa, da mora delodajalec sporočili Zavodu Republiki Slovenije za zaposlovanje spremembe, da je delavcu odredil delo s skrajšanim delovnim časom najpozneje v treh delovnih dni od odreditve. Na dan 1. 6. 2020 tožeča stranka predpisane vloge ni mogla oddati, saj je tožena stranka še ni objavila. Dne 3. 6. 2020 je tožena stranka na svojem spletnem portalu objavila novo obvestilo glede delnega subvencioniranja skrajšanja polnega delovnega časa, kjer je obveščala, da bo vloga, ki jo bo možno predložiti samo v elektronski obliki, na njihovem spletnem portalu na voljo predvideno 12. 6. 2020. V tem obvestilu je hkrati navedla, da morajo vlogo predložiti v petnajstih dneh po odreditvi dela s skrajšanim delovnim časom, najpozneje do 31. 12. 2020. Takšno pojasnilo (najpozneje do 31. 12. 2020) pa je zavedlo tožečo stranko, ki je menila, da je toženi stranki že z obvestilom z dne 1. 6. 2020 predložila vse potrebne podatke in lahko vlogo predloži kadarkoli do konca leta. Zaradi navedenega je tožeča stranka navedeno vlogo dejansko elektronsko oddala šele 2. 7. 2020, torej po poteku meseca junija, ko je bilo že jasno, da v juniju ni nobenemu delavcu odredila dela s polnim delovnim časom. Tožeča stranka je dne 22. 9. 2020 izdala sklep o zavrženju pravice do subvencije št. 11069-4577/2020-4 z dne 22. 9. 2020, zoper katerega je tožeča stranka vložila tožbo.

6. Tožeča stranka dalje navaja, da je Upravno sodišče v sporu opr. št. II U 345/2020-18 odločalo o edini med strankama sporni okoliščini in sicer, ali je bila vloga tožeče stranke glede na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, pravočasna. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bila vloga tožeče stranke vložena pravočasno znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV. Zaradi navedenega je sodišče izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo, saj je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Prav tako je naslovno sodišče odločilo, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku pravilno uporabiti materialno pravo, in sicer na način, da bo upoštevala, da se rok za vložitev vloge za uveljavljanje pravic do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, iztekel dne 10. 12. 2020. V tožbi dalje navaja, da je tožena stranka v ponovnem postopku ponovno zaobšla navodilo. Dalje navaja, da je glede na vsa dogajanja, kratke roke in številne nejasnosti nujno potrebno in edino pravilno logično ter pravično, da se izpodbijani sklep odpravi ter da se tožeči stranki prizna pravica do subvencije za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 9. 2020 oziroma podredno, da se tožeči stranki prizna pravica do subvencije vsaj za obdobje od 1. 7. 2020 do 30. 9. 2020, saj je bila vloga oddana 2. 7. 2020, torej pravočasno in je pravno povsem nelogično, zakaj je tožena stranka zavrgla vlogo tožeče stranke v celoti in ne le delno. Tožeča stranka je prepričana, da se izpodbijani sklep v delu (torej za obdobje od 1. 7. 2020 do 30. 9. 2020) ne da preizkusiti, saj tožena stranka ni konkretno in jasno utemeljila, zakaj je vlogo zavrgla tudi v tem delu, ker je bila namreč vloga za ta čas vložena pravočasno. Dalje navaja, da so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je kot strokovna oseba kršila zakonsko določilo petnajst dnevnega roka za obravnavanje in odločanje o vlogi tožeče stranke. Ker tožeča stranka ni pravočasno prejela sklepa tožene stranke in ni mogla za mesec avgust in september 2020 oddati nove je tožeči stranki nastala škoda v višini 5.376,00 EUR. Zaradi navedenega dodaja še podredni tožbeni zahtevek, in sicer tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine v znesku 5.376,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje navaja, da je tožena stranka razpolagala z vsemi podatki, saj je z obvestilom tožeča stranka dne 1. 6. 2020 predložila vse potrebne podatke, zato bi lahko začela s postopkom, ne pa da je vlogo, zgolj zato, ker ni bila podana točno na določenem obrazcu (ki ga dne 1. 6. 2020 sploh še ni bilo), zavrgla kot prepozno. Nadalje navaja, da gre iz sodbe III U 358/2016 z dne 27. 10. 2017 smiselno sklepati, da četudi tožena stranka ni razpolagala z obrazcem, je posredovala vse potrebne podatke za začetek postopka, in bi lahko tožečo stranko vsaj pozvala k dopolnitvi vloge, ne pa da je vlogo zavrgla kot prepozno, sploh ob upoštevanju dejstva, da se je vse dogajalo v času izrednih razmer, v času pandemije COVID-19 oziroma korona krize. V tem postopku so v poletnih mesecih 2020 nedvomno obstajale izredne okoliščine, ki so bile vzrok za zamudo pri oddaji vloge tožeče stranke. Zamuda je nastala po naključju in vsekakor ne po krivdi tožeče stranke, ki je ravnala z vso skrbnostjo, saj je toženi stranki nemudoma, že dne 1. 6. 2020 posredovala vse podatke, ki jih je ta potrebovala, da bi lahko ugodila njeni vlogi za izplačilo denarnega nadomestila. Zaradi navedenega gre smiselno zaključiti, da je tožeča stranka upravičena do izplačila nadomestila, zaradi česar mora sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku. Nadalje navaja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so pravne posledice zamude roka odvisne od pravne narave roka, zato se v predmetnem postopku sklicuje na sodbe, ki se lahko po njenem prepričanju smiselno uporabijo v predmetnem postopku, in sicer sodbe Vrhovnega sodišča RS: opr. št. II Ips 190/2017 z dne 21. 12. 2017, opr.št. II Ips 19/2013 ter opr.št. II Ips 5/2016. Tožeča stranka je tako prepričana, da tudi v predmetnem sporu rok, do katerega bi morala oddati vlogo na predpisanem obrazcu, ni takšne narave, da bi zaradi njegove zamude ne bi bila izpolnitev pogodbe med strankama več smiselna, saj kot je obrazložila že zgoraj, je za toženo stranko povsem nebistveno ali je vloga oddana v mesecu juniju ali v mesecu juliju 2020, saj je tožeča stranka toženo stranko že dne 1. 6. 2020, torej v roku 3 dni obvestila, da je svojim zaposlenim odredila delo s skrajšanim delovnim časom.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. V odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter pojasnjuje, da je rok določen v 16. členu ZIUOOPE jasen, da je potrebno vlogo vložiti v roku 15 dni od napotitve na delo s skrajšanim delovnim časom. Gre za prekluzivni rok, ki ga je tožeča stranka zamudila, saj je vlogo vložila 2. 7. 2020. Po poteku roka pa ne more več uveljavljati teh pravic. Zavrača pa tudi zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo odškodnine, saj Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih.

**K točki I. izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. V predmetni zadevi ni sporno, da je tožeča stranka dne 1. 6. 2020 delavcem odredila začasno delo s skrajšanim delovnim časom ter v zvezi z navedenim toženi stranki dne 1. 6. 2020 poslala obvestilo in uveljavljala subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Prav tako ni sporno, da je dne 3. 6. 2020 tožena stranka na svojem spletnem portalu objavila novo obvestilo glede delnega subvencioniranja skrajšanja polnega delovnega časa, kjer je obveščala, da bo vloga, ki jo bo možno predložiti samo v elektronski obliki, na njihovem spletnem portalu na voljo predvideno 12. 6. 2020. Sporno tudi ni, da je tožeča stranka navedeno vlogo za uveljavljenje subvencioniranja skrajšanega delovnega časa v elektronski obliki oddala dne 2. 7. 2020. 10. Sporno pa je vprašanje ali je bila vloga tožeče stranke z dne 2. 7. 2020 glede na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, pravočasna.

11. Izpodbijano odločbo je upravni organ izdal v izvrševanju sodbe tega sodišča opr. št. II U 345/2020-18 z dne 8. 9. 2021, s katero je sodišče odpravilo sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) št. 11069-4577/2020-4 z dne 22. 9. 2020 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Če sodišče izpodbijani upravni akt odpravi, je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Od teh stališč lahko odstopi le v primeru drugače ugotovljenega dejanskega stanja, ali če ima za to utemeljene razloge, k čemur ga zavezuje načelo zakonitosti. V upravnem sporu zoper upravni akt, izdan v ponovnem postopku, sodišče preizkusi, kako je upravni organ upošteval sodbena stališča. 12. V sodbi opr. št. II U 345/2020-18 z dne 8. 9. 2021 je sodišče obrazložilo, zakaj je vloga tožeče stranke pravočasna. Ponovno pa pojasnjuje, da prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE določa, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije (v nadaljnjem besedilu: vloga), ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena tega zakona vloži pri Zavodu najpozneje v 15. dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. ZIUPDV1, ki pa je že veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 38. člena, naslovljenega „Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog“ od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Tako se je rok za vložitev predmetne vloge, ki jo je tožeča stranka vložila dne 2. 7. 2020 iztekel dne 10. 12. 2020, zato je ta vložena pravočasno znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV. Sodišče pa tukaj še dodaja, da je tudi iz Poročevalca DZ (EVA 2020-2611-0033) razviden namen zakonodajalca, in sicer je rok iz 16. člena ZIUOOPE podaljšal do 10. 12. 2020 (kakor to izhaja iz 38. člena ZIUPDV) iz razloga administrativne obremenitve delodajalcev. Zaradi navedenega si po mnenju sodišča tožena stranka narobe razlaga določbo 38. člena ZIUPDV, ko meni, da petnajst dnevni rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE velja pri vseh vlogah, razen pri decembrski, ker je tam rok za oddajo vloge na podlagi 38. člena ZIUPDV omejen na 10. 12. 2020. Nadalje je napačna tudi razlaga tožene stranke, da ZIUPDV namreč ni nadomestil prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, ampak ga je dopolnil z izjemo iz 38. člena ZIUPDV, po kateri je vlogo potrebno vložiti v petnajst dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa, razen v decembru, ko je vlogo potrebno vložiti najpozneje do 10. 12. 2020. 13. Po presoji sodišča upravni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upošteval napotil sodišča v prejšnji sodbi in je nepravilno uporabil materialno pravo. Po obrazloženem je sodišče na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo morala pravilno uporabiti materialno pravo, tako da bo upoštevala, da se je v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZIUPDV rok za vložitev vloge za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, iztekel 10. 12. 2020 (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Sodišče še pripominja, da tudi v tem upravnem sporu ni našlo nobenih razlogov za spremembo svojega stališča, podanega v prejšnji sodbi.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, se zato v sodbi ni opredeljevalo do drugih tožbenih navedb in odškodninskega zahtevka in tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (prva alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Tožeča stranka je v tožbi sicer predlagala odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-12 (podatki postopka ne dajejo za to zanesljive podlage), tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pred toženo stranko prizadela težko popravljivo škodo. Zato bo po presoji sodišča dovolj učinkovita tudi odprava izpodbijanega sklepa, upoštevajoč vezanost upravnega organa na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava ter obveznost, da izda nov sklep v roku 30 dni (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

**K točki II. izreka:**

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR z 22 % DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

18. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Ur. l. št. 98/20, veljavnost 11. 7. 2020. 2 Prvi odstavek 65. člena ZUS-1: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.