Jedro

Ker toženec kot podstanovalec do uveljavitve SZ v stanovanju ni prebival dve leti, tožeča stranka utemeljeno zahteva njegovo izpraznitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da tožeča stranka odstopa od najemne pogodbe za enosobno stanovanje v Ljubljani, ...., da so drugo, tretje, četrto in petotožena stranka dolžne izprazniti in se izseliti iz tega stanovanja v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe ter da so vse tožene stranke dolžne izpraznjeno enosobno stanovanje izročiti tožeči stranki v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe. Toženim strankam je naložilo še nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožečim strankam.

Zoper sodbo sta se pritožila prvotoženi V. J. in drugotoženi F. Š..

Prvotoženec uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožeča stranka ni predložila stanovanjske pogodbe, iz katere bi izhajalo, da je prvemu tožencu dodelila pravico uporabe oziroma mu izdala odločbo, iz katere bi izhajalo, da je prvotoženi pridobil stanovanjsko pravico. Iz predložene odločbe ni razvidno, kdo je pritožniku dodelil pravico uporabe. Ker tožeča stranka sklenitve stanovanjske pogodbe ne zatrjuje, je sodišče zmotno uporabilo določbo 156. člena Stanovanjskega zakona. Iz predložene odločbe ni razvidno, da je tožeča stranka lastnica stanovanja zato ni aktivno legitimirana za odstop od najemne pogodbe, katere obstoja sodišče ni ugotavljalo in je zato napačno uporabilo materialno pravo.

Drugi toženec izrecno obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov ne zatrjuje in tudi ne podaja pritožbenega predloga. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je odločitev sodišča nepravilna. Vztraja pri trditvi, da sta z J. podpisala podstanovalsko pogodbo. Sodišče bi moralo preganjati J.. Predlaga še oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožbi sta bili poslani nasprotni stranki, ki pa odgovora ni podala.

Pritožbi nista utemeljeni.

Čeprav pritožbi izpodbijata sodbo v celoti, ju je pritožbeno sodišče obravnavalo v povezavi s tisto odločitvijo, ki se nanaša na vsakega od pritožnikov (prvi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker pritožba prvega toženca ne obrazlaga formalno zatrjevanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožba drugega toženca pa obstoja tega pritožbenega razloga sploh ne zatrjuje, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP in ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo uporabilo pravilno in ugotovilo vsa dejstva, ki so, glede na materialnopravno podlago, odločilnega pomena. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa pritožbeno sodišče še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek prvega toženca, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik stanovanja. Pravna prednica sedanjih tožnic je že v tožbi zatrjevala, da je lastnica stanovanja in takšni tožbeni trditvi tožena stranka ni ugovarjala.

Vprašanje lastništva stanovanja torej med pravdnima strankama ni bilo sporno in zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi to dejstvo sodišče ugotavljalo z izvajanjem dokazov. Čeprav drži pritožbena trditev prvega toženca, da v spisu ni stanovanjske pogodbe, pa odločba, ki je v prilogah spisa označena z A1 in dejstvo, da je prvotoženec stanovanje uporabljal, predpostavlja obstoj stanovanjske pogodbe.

Prvotoženec je ves čas od izdaje odločbe pa do izselitve, dejansko izvrševal stanovanjsko najemno pogodbo. Stanovanjski zakon, ki je začel veljati 19.10.1991, prejšnjih stanovanjskih pogodb ni razveljavil, je pa stanovanjska razmerja uredil na novo, drugače kot so bila urejena po Zakonu o stanovanjskih razmerjih. SZ je določil 6-mesečni rok za uskladitev stanovanjskih pogodb z določbami zakona (156. člen SZ). Ta določba zavezuje lastnika in najemnika, da v 6-mesečnem roku prenovita stanovanjsko pogodbo v najemno. S tem preneha pravni režim po prejšnjem zakonu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prvotoženi in tožeča stranka nikoli nista sklenili oziroma prenovili najemne pogodbe v skladu z določili novega SZ. Po določbi drugega odstavka 159. člena SZ, se Zakon o stanovanjskih razmerjih uporablja do sklenitve najemne pogodbe, kar bi v konkretnem primeru lahko pomenilo, da med strankami še vedno velja stanovanjska, po vsebini najemna pogodba, sklenjena na podlagi prejšnje zakonodaje. Tožeča stranka ima zato izkazan interes, da izjavi odstop od najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo tožbenemu zahtevku tudi v delu, ko prvemu tožencu nalaga, da tožeči stranki izroči izpraznjeno enosobno stanovanje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi zoper drugo, tretje, četrto in petem tožencu. Pravilno je ugotovilo, da navedeni toženci uporabljajo stanovanje brez pravne podlage in je zato tožeča stranka na podlagi določbe 58. člena SZ upravičena zahtevati njegovo izpraznitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke iz 149. člena SZ, ki bi navedenim tožencem dale pravice, ki jih imajo imetniki stanovanjske pravice. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da do uveljavitve SZ, to je do 19.10.1991, drugi toženec in njegova družina v stanovanju še nista prebivala dve leti in tako ni izpolnjena v zakonu določena predpostavka za pridobitev pravice, ki je izenačena s pravico imetnika stanovanjske pravice.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da pritožba prvega in drugega toženca nista utemeljeni, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Slednji razlogi tudi niso podani pri odločitvi o povračilu pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in na tej podlagi tožencem naložilo, da tistim tožečim strankam, ki so stroške priglasile, le-te povrnejo.

Pritožbeno sodišče o predlogu drugega toženca, da se oprosti plačila sodnih taks ni odločilo, saj o tem predlogu po določbi prvega odstavka 173. člena ZPP, odloča sodišče prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).