Jedro

Avtomobil je premična stvar, pri katerih je razpolagalni pravni posel za prenos lastninske pravice izročitev v posest pridobitelja in ne vpis v uradno evidenco za motorna vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora D. C. (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženec) v roku 15 dni plačati J. Z. (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnik) 9.068,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.1998 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače je bilo zavrnjeno. Hkrati je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.682,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper takšno odločitev se po svojih pooblaščencih pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP), ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. V svoji pritožbi navaja, da je bil on lastnik prodanega avtomobila Mercedes Benz z reg. št. ..., letnik 1995 (v nadaljevanju avtomobil), saj je bil prav on kot lastnik vpisan v uradnih evidencah za motorna vozila, tako da do prenosa lastninske pravice ni prišlo niti na podlagi izjave z dne 17.7.1995, s katero naj bi toženec tožniku priznal lastninsko pravico na avtomobilu. V zvezi s to izjavo toženec meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni zavzelo stališča glede tega, ali se je toženec dejansko podpisal pod besedilo v izjavi. Meni, da dvom v verodostojnost listine vzbujajo nejasnosti glede tega, kje in kdaj oziroma ob kakšni priložnosti naj bi bila ta listina podpisana, pri čemer dopušča možnost, da je bila vsebina izjave naknadno vnesena na kakšne tri bianko papirje, ki jih je toženec podpisal leta 1996 v Kranju. Toženec nadalje poudarja, da ne sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da prepis lastništva avtomobila ni bil opravljen zaradi davčnih in zavarovalnih ugodnosti, saj so, poleg tega, da ni izkazano za kakšne ugodnosti naj bi šlo, tudi izpovedbe prič glede domnevnih ugodnosti kontradiktorne. Pri tem posebej izpostavlja pričo J. J., ki je kot razlog za neurejeno lastniško stanje navajal nerazčiščene odnose med tožnikom in njegovo bivšo ženo. Po mnenju toženca je sodišče prav tako dalo prevelik pomen dejstvu, da se je tožnik obnašal kot lastnik avtomobila, saj je toženec pojasnil, da niti ni sporno, da je bil avtomobil med letoma 1995 in 1998 v uporabi tožnika. Takrat je bil namreč toženec v Nemčiji, avtomobil pa v Sloveniji. Tudi sicer pa je potrebno upoštevati, da tožnik nikoli ni razpolagal z originalno dokumentacijo in z originalnim ključem avtomobila. Toženec je tekom postopka zatrjeval, da tožnik niti ni imel dovolj denarja za nakup avtomobila. V zvezi s tem obstaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe nerazčiščeno neskladje med navedbami tožnika o tem, koliko denarja naj bi izročil tožencu za nakup avtomobila. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do tega ali naj bi toženec izročil 65.000 ali 67.000 DEM za nakup avtomobila, pri čemer pa iz kazenskega spisa izhaja, da je avtomobil stal dobrih 60.700 DEM. Nerazumljivo je namreč, da bi tožnik izročil tožencu dobrih 4,000 DEM preveč, ne da bi se tega zavedal oziroma navedel vsaj razlog za to. Toženec prav tako meni, da sodišče prve stopnje neprepričljivo gradi tožnikovo finančno zmožnost za nakup avtomobila na izpovedbah prič o tem, da je imel denar za nakup hiše, pri čemer spregleda, da tožnik nikoli ni postal lastnik hiše, kljub temu, da je to zahteval celo v pravdnem postopku. V navedenem pravdnem postopku glede hiše tožnik namreč ni uspel dokazati, da je plačal kupnino za hišo, zato se sodišče v tem postopku ne more sklicevati na drugačne zaključke, ki so v neposrednem nasprotju s pravnomočno sodno odločbo. Nenazadnje pa bi tožnik zagotovo lahko z listinsko dokumentacijo izkazal, da je razpolagal z denarjem, ki bi mu omogočil nakup avtomobila, pa tega ni storil. Nasprotno pa je svojo finančno zmožnost v kazenskem postopku toženec dokumentirano izkazal. Toženec izrecno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine ugotovljene škode in poudarja, da bi avtomobil, v skladu s pravili znanosti in stroke, lahko ocenil le cenilec, ki bi avtomobil videl. Toženec je tožniku avtomobil odvzel zaradi neustreznega ravnanja z njim. Ravno tožnikovo neustrezno ravnanje z avtomobilom pa je tudi pripeljalo do zmanjšane vrednosti avtomobila, ki ga toženec izkazuje s cenitvijo, opravljeno pred samo prodajo. Izvedenec, na katerega oceno se je sodišče prve stopnje oprlo, pa ni pridobil niti fotografij ocenjevanega vozila, s katerimi je razpolagala tožena stranka, kar jasno izhaja iz kazenskega spisa, in je zato njegova ocena povsem pavšalna. Toženec graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede trditev toženca in izpovedi prič F. in J. J. ter A. K. o stanju avtomobila pred odvzemom in prodajo. Meni, da tožeča stranka ni z gotovostjo izkazala vrednosti avtomobila, zato bi moralo sodišče prve stopnje, v skladu s pravili o dokaznem bremenu, tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožnik na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za odločanje v tem sporu, upoštevajoč določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ), pravilno uporabilo določbe 154. in prvega odstavka 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Ker med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je toženec prodal avtomobil, temveč je bilo sporno, katera od pravdnih strank je bila lastnica avtomobila ter kakšno je bilo stanje avtomobila in njegova vrednost, je sodišče prve stopnje tudi pravilno osredotočilo dokazni postopek na ugotavljanje navedenih spornih dejstev. Pritožbeno sodišče pa prav tako nima pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja, kar je natančneje utemeljeno v nadaljevanju.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je bila za odločitev sodišča prve stopnje odločilnega pomena predvsem ugotovitev, da je toženec podpisal izjavo, ki je bila sestavljena 17.7.1995 in v kateri je zapisano: "avto znamke Mercedes Benz C 200 z registracijsko številko ..., ki je prijavljeno na moje ime, je in ostaja last mojega brata, živečega trenutno v Portorožu. Brat J. Z. pa se obvezuje, da bo sproti poravnaval vse stroške, ki jih to povzroča meni."(priloga C30). V zvezi s pristnostjo navedene izjave ne držijo pritožbene navedbe toženca, da ima izpodbijana sodba o tej odločilni okoliščini pomanjkljivo obrazložitev oziroma da ni utemeljena. Svoje prepričanje o pristnosti toženčevega podpisa je sodišče oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca D. K., pristnost same izjave pa je bila potrjena še v povezavi z drugimi ugotovljenimi okoliščinami. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do toženčevih navedb, da je bilo besedilo naknadno vpisano na bianko listino, ki jo je toženec podpisal v zvezi z nekimi drugimi razmerji. Na strani 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da "ne verjame tožencu, ki je izpovedal, da je nekoč podpisal bianko papirje in si tako razlagal, da se je njegov podpis znašel na izjavi z dne 17.7.1995." Pritožbeno sodišče v tako dokazno oceno ne dvomi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik v tistem obdobju celoviteje urejal svoje, sicer neurejene, premoženjske odnose s člani družine oziroma natančneje s tožencem (glej poleg navedene izjave z dne 17.7.1995 v prilogi C30 tudi podobno izjavo glede deviznega računa pri Krekovi banki z dne 22.7.1995 v prilogi C15). Zgoraj citirana izjava glede lastništva avtomobila je bila namreč zgolj del izjave z dne 17.7.1995. Sam toženec pa je na glavni obravnavi dne 28.1.2008 potrdil, da sta zapisa v drugem in tretjem odstavku izjave, glede denarja na toženčevem računu na Bank-Austria in v Posojilnici - Bank v Bilčovsu "v redu". Izmišljen naj bi bil torej samo prvi odstavek, glede lastništva avtomobila, kar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neprepričljivo. Toženec v pritožbi izpostavlja, da je okoliščina, ki vzbuja dvom v pristnost listine, nejasnost glede tega, kdaj in kje oziroma ob kakšni priložnosti je bila listina sestavljena. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sama lokacija podpisovanja niti ni odločilnega pomena, bistveno je, da sta izjavo podpisali obe pravdni stranki. Tudi toženčeve pritožbene navedbe o tem, da je bil konto v Bilčovsu odprt šele 18.7.1995 oziroma en dan po 17.7.1995, ko je bila izjava sestavljena, v ničemer ne omajajo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Prav toženec je namreč s svojo izpovedjo potrdil resničnost zapisa glede drugega in tretjega odstavka ter posredno tudi časovni okvir sestave oziroma podpisa izjave. Pristnost njegovega podpisa na izjavi z dne 17.7.1995 pa dodatno potrjuje izvedensko mnenje D. K..

Ob zgoraj navedenem prav tako ni odločilnega pomena, zakaj ni prišlo do prepisa avtomobila v uradnih evidencah na tožnika, oziroma kakšne naj bi bile davčne in zavarovalne ugodnosti za tožnika oziroma toženca. Sicer pa sodišče prve stopnje povsem prepričljivo obrazloži, da je verjelo, da prepis ni bil opravljen zaradi davčnih in drugih ugodnosti, saj sta imeli pravdni stranki tudi druge podobne medsebojne sporazume (glej stran 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako so zadostni razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je imel tožnik dovolj sredstev za nakup avtomobila. Ob ugotovitvi, da je imel tožnik v tistem času v Sloveniji odprto ambulanto in s tem vir dohodkov, o tem dovolj zgovorno pričajo že zneski, naloženi na računih v Bank Austria (25.000,00 DEM) in posojilnici v Bilčovsu (8.000,00 DEM). Iz izjave z dne 17.7.1995, v drugem in tretjem odstavku, namreč izhaja, da je bil lastnik omenjenih sredstev tožnik, čeprav so bili računi odprti na ime toženca. Slednje pojasnjuje tudi, zakaj oziroma kako je lahko tožnik razpolagal z zadostno količino denarja za nakup avtomobila, čeprav je imel veliko dolgov. Sodišče prve stopnje res ni obrazložilo neskladja glede tega ali je tožnik tožencu izročil 65.000,00 ali 67.000,00 DEM, vendar postane vprašanje kdaj in koliko denarja je tožnik izročil tožencu za nakup avtomobila, v luči prepričljive ugotovitve o pristnosti izjave o lastništvu z dne 17.7.1995, nebistveno. Trditev o tem, da je avtomobil dejansko stal 60.700,00 DEM pa je bila podana šele v pritožbi, ne da bi toženec izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti prej, kot to določa prvi odstavek 337. člena ZPP. Toženec torej s svojimi navedbami ter pravočasno predlaganimi trditvami in dokazi ni uspel izpodbiti verodostojnosti izjave o lastništvu avtomobila z dne 17.7.1995. Zmotno je tudi materialnopravno naziranje toženca, da je lahko lastnik avtomobila zgolj oseba, ki je kot lastnik vpisana v uradno evidenco za motorna vozila, podobno kot to velja za nepremičnine, pri katerih je vpis v zemljiško knjigo za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla konstitutivnega značaja. Avtomobil je namreč premična stvar, pri kateri je razpolagalni pravni posel za prenos lastninske pravice izročitev v posest pridobitelja in ne vpis v uradno evidenco za motorna vozila (glej: 34. člen takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6-88/1980 s spremembami, v nadaljevanju ZTLR oziroma 60. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). Da je bil avtomobil v posesti tožnika od nakupa leta 1995 do odtujitve 1998, pa je bilo med strankami nesporno.

Ker je torej toženec prodal tujo stvar brez dovoljenja lastnika, je sodišče prve stopnje tako ravnanje pravilno označilo za nedopustno in mu naložilo plačilo odškodnine v višini ugotovljene vrednosti avtomobila ob odtujitvi. Toženec sicer v pritožbi izpodbija način ugotavljanja vrednosti avtomobila po sodnem izvedencu J. V., vendar njegova pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, toženec ni uspel dokazati slabega stanja avtomobila, medtem ko so dobro ohranjenost avtomobila potrdile priče J. in F. J. ter A. K. Toženec je v zvezi s stanjem avtomobila predlagal zaslišanje priče Z. R., vendar njegovega naslova, tudi po pozivu sodišča prve stopnje, ni dostavil, zato je le-to, v skladu z dokaznim bremenom, pravilno sledilo dokazanim trditvam tožnika glede stanja avtomobila. Če je toženec razpolagal s fotografijami avtomobila, kot navaja v pritožbi, je imel tekom postopka možnost, da jih predloži oziroma pravočasno ponudi kot dokaz za zatrjevano stanje avtomobila, česar ni storil. Toženec sedaj graja cenitev izvedenca J. V. kot pavšalno, ker pred tem ni opravil ogleda avtomobila in navaja, da ima težo edino cenitev, opravljena neposredno pred prodajo avtomobila, saj je takrat cenilec dejansko videl avtomobil. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o cenitvi, pridobljeni s strani toženca, zaslišalo sodno postavljenega izvedenca J. V., ki je izpovedal, da je ta cenitev nepopolna (cenitev ni bila predložena v celoti) in v nasprotju s katalogi Schwake, po katerih je napravil cenitev on, kar je tudi ustrezno obrazložil. Pri svoji cenitvi je upošteval serijsko opremo modela C 200 Elegance, povprečno ohranjenost, primerno glede na 240.000 prevoženih km, 33% odbitek zaradi bistveno nadpovprečnega števila prevoženih kilometrov in regijsko korekturo (+1,2%) ter cene po katalogih Schwake. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnih utemeljenih razlogov, da ne bi sledilo cenitvi sodno postavljenega izvedenca. Upoštevajoč zgoraj zapisano, pritožbeno sodišče prav tako ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede stanja avtomobila ob odtujitvi.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških (da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka), je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.