Jedro

Tožena stranka v delovni enoti dermatologije, v kateri sta bili zaposleni le zdravnica in medicinska sestra, ni sistemizirala delovnega mesta odgovorne medicinske sestre, saj dela na tem delovnem mestu ni potrebovala. Tudi tožnica ni opravljala dela na tem delovnem mestu, ampak je opravljala delovne naloge višje medicinske sestre, za to delo je imela tudi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je prejemala plačo. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači (do plače odgovorne medicinske sestre) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači za obdobje od 1. 1. 2001 do 28. 2. 2006 v skupnem znesku 12.727,42 EUR (3.050.000,00 SIT) neto in sicer za vsak mesec v znesku 208,65 EUR (50.000,00 SIT) neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, s tem, da ji je od navedenega mesečnega zneska dolžna obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 115,36 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP pritožuje tožnica, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo stališč in napotil Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sklepa, opr. št. VIII Ips 150/2008 z dne 9. 3. 2010, saj je ponovno odločalo na podlagi stališč tožene stranke in ne na podlagi veljavnih pravnih aktov. Vrhovno sodišče je v razveljavitvenem sklepu potrdilo izhodiščno tezo tožnice, da je v zadevi potrebno upoštevati, da je Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest JZ ZD ... z dne11. 5. 1998 določil, da obstaja delovna enota D. in da imajo vse delovne enote odgovorno višjo medicinsko sestro. Poudarjeno je bilo, da je bila tožena stranka vezana na to določbo. Sodišče prve stopnje pa je navedeni pravilnik ignoriralo. Tožnica je med postopkom vseskozi izpostavljala, da tožena stranka kljub pozivom v predhodnem postopku ni predložila nobenih prilog k citiranemu pravilniku z dne 11. 5. 1998, niti opisov delovnih mest. K pripravljalni vlogi z dne 29. 7. 2010 je tožnica priložila Shemo notranje organizacije tožene stranke, ki je bila brez datuma in podpisa in se ni vedelo, sestavni del katerega akta naj bi bila. Tožnica je opozarjala, da takšna listina ni uporabna, poleg tega je bila tožena stranka glede predložitve prilog k pravilniku z dne 11. 5. 1998 prekludirana. Vztraja, da akti, ki so veljali pred uveljavitvijo pravilnika z dne 11. 5. 1998 in odločitve kolegijev niso mogli spremeniti dejstva, da je bila tožena stranka na ta pravilnik vezana. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na opis delovnega mesta višje medicinske sestre in odgovorne višje medicinske sestre, ki ju je predložila tožena stranka, čeprav iz teh listih ni bilo razvidno, iz katerega obdobja sta, sestavni del katerega akta sta bila in kdaj sta bila sprejeta. Zato je vprašljivo, ali sta veljala v spornem obdobju. Takšnih listin sodišče ne bi smelo akceptirati. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ne temelji na veljavnih internih aktih tožene stranke, temveč na občutku sodišča. Gre za sojenje „contra legem“, kar ni zakonito. V tem smislu gre za zmotno uporabo materialnega prava. S tem, ko sodišče ne navaja, na katere veljavne interne akte se sodba opira, nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo relevantne okoliščine, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi oziroma odločbo o razporeditvi. Nadalje navaja, da ni sporno, da stranki razen pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 1991 nista sklenili nobene druge pogodbe o zaposlitvi ali aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Prav tako ni bilo sporno, da je tožnica do leta 1995 nadomeščala začasno odsotno odgovorno višjo medicinsko sestro J.M., ki je do takrat delala v tej enoti. Vztraja, da iz dokaznega postopka izhaja, da tožnica nikoli ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga je dejansko opravljala. Tožnica je tudi ves čas postopka zatrjevala, da sklepa o prvi razporeditvi z dne 10. 4. 1995 ni prejela. Res je sicer, da ga je tožena stranka, tako kot ostale sporne dokumente, naknadno predložila v spis, vendar vročitve ni dokazala. Sodišče tako ni imelo nobene podlage za to, da je glede tega vprašanja poklonilo vero toženi stranki. Glede na izvedene dokaze bi moralo sodišče zaključiti, da tožnica v spornem obdobju ni imela veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, niti pravnomočne razporeditvene odločbe za delovno mesto, ki ga je opravljala v delovni enoti D.. Sodišče se tudi ni jasno opredelilo do vprašanja, kdo je v delovni enoti D. opravljal delo odgovorne višje medicinske sestre. Meni, da je zaslišana priča V.P.V. jasno potrdila, da je tudi glavna sestra štela, da tožnica opravlja naloge odgovorne višje medicinske sestre. Sodišče te izpovedi ni upoštevalo. Poleg tega je sprejelo navedbe tožene stranke, da naj bi v spornem obdobju po letu 2002 dela odgovorne višje medicinske sestre za vse specialistične dejavnosti opravljala M.K., glede katerih je tožnica v postopku opozarjala, da je prekludirana. Sodišče pa tega brez obrazložitve ni upoštevalo, zaradi česar gre za kršitev postopka. Navaja še, da pogodbe o zaposlitvi oziroma odločbe o razporeditvi na delovno mesto v delovni enoti D. ni dobila, tako ji obračunska osnova za delovno mesto, ki ga je dejansko opravljala, ni bila veljavno določena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku povsem sledilo napotkom Vrhovnega Sodišča Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku pravilno ocenilo vse dokaze, ki sta jih predložili pravdni stranki in za ugotovitev, na kakšni podlagi je tožena stranka tožnici določila plačo, upoštevala tudi veljavne pravne akte tožene stranke za sporno obdobje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je v zadevi enkrat že odločalo, in sicer je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice, s katerim zahteva izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 1. 2001 do 28. 2. 2006 v skupnem znesku 12.727,42 EUR, neutemeljen. Takšno odločitev je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom, opr. št. VIII Ips 150/2008 reviziji tožnice ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotili, da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bila plača tožnici za nazaj izplačevana na podlagi veljavnih obračunskih osnov, moralo pa bo razčistiti tudi pomen določb pravilnikov o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest pri toženi stranki, da ima delovna enota odgovorno višjo medicinsko sestro ter v tem zvezi ugotovitvi vsa pravno pomembna dejstva.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi listinske dokumentacije, predložene s strani obeh pravdnih strank, zaslišanja tožnice in direktorja tožene stranke prim. dr. S.K. kot strank postopka ter prič prim. dr. B.M., T.V., dr. A.K.E. in V.P.V., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 1. 2001 do 28. 2. 2006 neutemeljen. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča pravilna.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Navedena sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in prepričljivi. Na podlagi pravilno ugotovljene dejanske podlage, ki vključuje vse pravnoodločilne okoliščine, je napravilo tudi naveden pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 1991 za nedoločen čas na delovnem mestu višje medicinske sestre v ambulanti – dispanzerju. S sklepom o prvi razporeditvi št. ... z dne 10. 4. 1995 (priloga B5) je bila tožnica v skladu s sprejetim Pravilnikom o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 17. 11. 1993 razporejena na delovno mesto višje medicinske sestre v delovni enoti K.. To delovno mesto je bilo razvrščeno v 21. plačni razred, kot izhaja iz Pravilnika o plačah tožene stranke z dne 20. 9. 1994, ki je bil sprejet v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS. št. 15/94). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožnice, da Sklepa o prvi razporeditvi št. ... z dne 10. 4. 1995 s strani tožene stranke ni nikoli prejela, predvsem glede na pojasnila tožene stranke, da je sklepe o razporeditvi vsem zaposlenim vročala v mesecu maju 1995 skupaj s plačilno listo za mesec april, katerega prejema tožnica ni zanikala in glede na to, da je tožena stranka vse zaposlene o načinu vročitve obvestila tudi preko okrožnice, imenovane M. z dne 7. 4. 1995. Glede na navedeno so zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje o prejemu Sklepa o prvi razporeditvi z dne 10. 4. 1995, neutemeljene. Sodišče prve stopnje tudi v zvezi s prejemom ostalih aneksov k sklepu o prvi razporeditvi in odločb o napredovanju, s katerimi je tožena stranka tožnici urejala napredovanje ob izpolnjenih pogojih in pripadajoče dodatke, navaja, da ne sledi navedbam tožnice, da le-teh ni prejela, kar pa je v nasprotju s tožničinimi trditvami, saj ta prejemu le-teh ni nikoli nasprotovala, kar pravilno opozarja pritožba. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da so odločbe o plači, zoper katere tožnica ni uveljavljala sodnega varstva, kar je bilo med strankama nesporno, postale dokončne in pravnomočne in je zato tožena stranka tožnici plačo ves čas izplačevala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb o napredovanju oziroma aneksov k sklepu o prvi razporeditvi.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje opravljala delo višje medicinske sestre v skladu z internimi akti tožene stranke in z danimi delovnimi nalogami. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je dejansko opravljala naloge odgovorne višje medicinske sestra v delovni enoti D. in da njena pogodba o zaposlitvi z dne 30. 7. 1991, ki je bila sklenjena za delovno mesto višje medicinske sestre, ni bila usklajena z akti o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo Pravilnike o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 17. 11. 1993, z dne 11. 5. 1998 in z dne 18. 5. 2005, zaradi česar so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pravilnika z dne 11. 5. 1998 ni upoštevalo oziroma predvsem določilo pravilnika, kjer je navedeno, da imajo vse delovne enote odgovorno višjo medicinsko sestro, neutemeljene. Navedeni pravilniki, s katerimi je tožena stranka urejala notranjo organizacijo in sistematizacijo delovnih mest, so res predvidevali, da so imele vse delovne enote odgovorno sestro. Tako je bilo v Pravilniku z dne 17. 11. 1993 v IV. točki navedeno, da imajo delovne enote praviloma tudi odgovorno sestro, ki koordinira delo sester v delovni enoti in skrbi za nabavo materiala ter opravlja druge naloge po navodilih predstojnika delovne enote in glavne sestre. D. dispanzer je bil po tem pravilniku urejen kot enota v sklopu delovne enote specialistične ambulantne dejavnosti. Tožena stranka je v Pravilniku z dne 11. 5. 1998, v katerem je v program specialistične dejavnosti uvrstila delovno enoto D., v VII. točki določila, da imajo vse delovne enote odgovorno sestro, ki so odgovorne predstojniku oziroma glavni medicinski sestri. Enaka dikcija je vsebovana tudi v Pravilniku z dne 18. 5. 2005 v točki III.

Kljub temu, da je imela tožena stranka v sprejetih pravilnikih za vsako delovno enoto predvideno glavno medicinsko sestro. pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da v nekaterih delovnih enotah, tudi v delovni enoti, kjer je delala tožnica, delovno mesto odgovorne medicinske sestre, glede na naloge, ki jih je ta izvajala in glede na število zaposlenih v delovni enoti, ni bilo potrebno. Ključna naloga, ki jo je izvajala odgovorna medicinska sestra, je bila namreč koordinacija dela ostalih medicinskih sester. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi skladne izpovedi sedanjega direktorja tožene stranke dr. S.K. in nekdanjega direktorja tožene stranke B.M. in na podlagi opisa del in nalog za delovno mesto odgovorne medicinske sestre, ki ga je v postopku predložila tožena stranka (priloga B42). Tožena stranka v pritožbi sicer ugovarja, da opisov del in nalog za delovno mesto odgovorne višje medicinske sestre in za delovno mesto višje medicinske sestre, predloženih s strani tožene stranke, sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati, ker iz njih ni razvidno, sestavni del katerega akta sta bila in kdaj sta bila sprejeta, vendar so te navedbe po stališču pritožbenega sodišča neutemeljene. V skladu z 8. členom ZPP namreč sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, kar pomeni, da so tudi predložene listine podvržene dokazni oceni sodišča. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotila Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in ponovno presojalo utemeljenost tožbenih navedb in zatrjevanj. Glede na ugotovitev, da je ključna naloga odgovorne medicinske sestre koordinacija dela ostalih medicinskih sester, v delovni enoti D. pa sta bili zaposleni le zdravnica in tožnica kot višja medicinska sestra, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni opravljala del in nalog odgovorne medicinske sestre, pravilen. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje o smiselnosti in logičnosti odločitve tožene stranke, ko le-ta v delovni enoti D. ni posebej predvidela delovnega mesta odgovorne medicinske sestre, saj za to, glede na to, da je bilo za to delovno enoto predvideno zgolj delovno mesto zdravnice in delovno mesto višje medicinske sestre, niti ni bilo potrebe. Delovno mesto odgovorne medicinske sestre je bilo predvideno v tistih delovnih enotah, kjer je bilo dejansko potrebno izvajati koordinacijo dela med večimi medicinskimi sestrami. Nenazadnje iz izvedenega dokaznega postopka izhaja tudi, da je tožena stranka na podlagi Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 11. 5. 1998 za vse delovne enote specialistične ambulantne dejavnosti, ki niso imele odgovorne medicinske sestre, na poslovnem kolegiju dne 12. 6. 2002, postavila skupno odgovorno medicinsko sestro za področje specialistične zdravstvene dejavnosti, in sicer je to delo opravljala M.K.. Tožena stranka v pritožbi tem ugotovitvam nasprotuje in navaja, da je bila tožena stranka s trditvami, da je M.K. opravljala delo odgovorne medicinske sestre za celotno področje specialistične zdravstvene dejavnosti, prekludirana. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je bilo namreč dolžno v skladu z napotili Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v ponovljenem postopku ugotavljati, kdo je v delovni enoti D. opravljal dela iz delokroga odgovorne medicinske sestre, zaradi česar je tudi upoštevalo navedene trditve tožene stranke. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovne naloge, ki jih je opravljala tožnica, o čemer je izpovedovala tudi na zaslišanju, to je organizacija pregledov, triaža, naročanje zdravil in sanitetnega materiala ter vodenje evidenc delovnega časa, sodijo med delovne naloge višje medicinske sestre, kar izhaja iz opisa del in nalog za delovno mesto višje medicinske sestre in za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).