Jedro

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz poslovnega razloga, kot ga določa 1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR, saj ne gre za to, da bi potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Razlog za odpoved je bila tožničina invalidnost, zaradi katere ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ter dejstvo, da pri toženi stranki za tožnico ustreznega delovnega mesta ni bilo na voljo. Obstoj tega je tožena stranka tudi ugotovila v posebnem, za tovrstne odpovedi predpisanem postopku, to je pred Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navedenega pa je treba zaključiti, da toženi stranki obstoja poslovnega oz. utemeljenega razloga v sodnem postopku ni bilo treba dokazovati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 4. 2011 je nezakonita in se razveljavi.

2. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja najprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi jih pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 26. 9. 2008, za čas bolniškega staleža pa nadomestilo plače, od plače oziroma nadomestila plače poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač oziroma nadomestil plače ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače oziroma nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo, 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 9 dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje do plačila.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 4. 2011 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (2. točka izreka) ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 9. 2008, ji za čas bolniškega staleža plačati nadomestilo plače, od plače oziroma nadomestila plače pa poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač oziroma nadomestil plač ter ji izplačati pripadajočo neto plačo oziroma nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne od zapadlosti le-teh v plačilo, 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (4. točka izreka). Kar tožeča stranka zahteva več oziroma drugače (plačilo plače za čas bolniškega staleža) je sodišče zavrnilo (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 16,80 EUR v roku osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je bila tožnica na podlagi dokončne odločbe ZPIZ št. ... z dne 1. 12. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana ji je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: delno stoje in sede, brez prisilne drže in samo v dnevni izmeni s krajšim delovnim časom šest ur dnevno od 23. 11. 2010 dalje. Z isto odločbo ZPIZ je bila torej tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti delo na drugem delovnem mestu, ki ga bi tožnica glede na preostalo delovno zmožnost lahko opravljala. Tožena stranka je ocenila, da tožnici ustreznega delovnega mesta ne more ponuditi, ker ustreznega delovnega mesta nima, zato je tožnico dne 27. 12. 2010 z vlogo št. 162/2010 obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je nato z vlogo z dne 4. 1. 2011 zaprosila Ministrstvo za ..., Komisijo za ..., za podajo mnenja o ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija za ... je dne 12. 4. 2011 podala mnenje št. ..., da v obravnavani zadevi obstaja podlaga za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi, po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po prejemu mnenja komisije je tožena stranka nato tožnici, z odločbo št. ... z dne 14. 4. 2011, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožnici iz objektivnih razlogov ni mogla ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta, tožbenemu zahtevku pa je nato ugodilo iz povsem drugačnega razloga. Sodišče je v izpodbijani sodbi potrdilo, da je tožena stranka storila vse potrebne zakonske ukrepe, ki jih določa zakon v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je nato zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da je delo na delovnem mestu sukalka – vlagalka postalo nepotrebno za enega delavca zaradi ekonomskih, organizacijskih itd. razlogov iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je tožena stranka dokazala, da zaradi priznanih pravic invalidnosti in v zvezi s tem omejitev pri delu tožnici ne more zagotavljati dela, hkrati pa zaključilo, da to ni poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je invalidnost razlog na strani tožnice, v primeru poslovnega razloga pa mora biti razlog podan na strani tožene stranke. Po mnenju pritožbe ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pa so med seboj v nasprotju, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala v skladu s 116. členom Zakona o delovnih razmerjih, v skladu s 102. in 103. členom ZPIZ-1 ter v skladu s 40. členom ZZRZI. Zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati po vsebini celotnega izvedenega postopka. Tožena stranka delovno mesto sukalka – vlagalka še vedno potrebuje, pomembno pa je, da so se spremenile okoliščine na strani tožnice, zaradi katerih tožnica ne more več opravljati tega dela. Tožničina invalidnost predstavlja razlog za prenehanje potreb po delu delavke na delovnem mestu sukalke – vlagalke iz poslovnega razloga. ZDR v 116. členu določa pogoje za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in tožena stranka je ugotovila, da pri njej ni možno zaposliti tožnice pod spremenjenimi pogoji, kar je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi dokazala, zato je prosta svoje obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR oziroma je svojo obveznost izpolnila. Smiselno enako pa je že odločilo tudi Vrhovno sodišče, in sicer v primeru, ko je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto ob dejstvu, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela, te pravice tožniku ni mogla zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je tožena stranka uveljavljala s pritožbo, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 89. členu določa, da je invalidnost neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da invalidi uživajo posebno varstvo tudi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa obravnavano varstvo invalidov ni absolutna. V 1. odstavku 116. člena ZDR, ki določa izjeme za primere, ko delovnemu invalidu ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom je namreč uzakonjeno načelo relativnega varovanja zaposlitve delovnega invalida. Delodajalec načelno delovnemu invalidu ne sme odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, v izjemnih primerih, ko delodajalec iz objektivnih razlogov ne more zagotoviti ali zagotavljati pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja na način, kot je določen v 101. členu Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, ZPIZ-1), pa je to v skladu s predpisi o pokojninskem zavarovanju vendarle dopustno.

Po določbi 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali II. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom. Na podlagi določbe 1. odstavka 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija za ... (v nadaljevanju Komisija). Pri tem je potrebno upoštevati še določbo 4. odstavka 40. člena ZZRZI, na podlagi katere lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči Komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prav tako redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 334/2008 z dne 7. 9. 2010).

Tožnica je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 1. 12. 2010, ki je postala dokončna dne 22. 12. 2010, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana ji je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: delo stoje in sede, brez prisilne drže in samo v dnevni izmeni s krajšim delovnim časom šest ur dnevno od 23. 11. 2010 dalje. Komisija za ... pri Ministrstvu za ... je podala mnenje dne 12. 4. 2011, iz katerega izhaja, da tožena stranka tožnici, ki je delovna invalidka, iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove.

V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev iz 102. člena ZPIZ-1 pridobila torej mnenje Komisije, kar pomeni, da je bilo v posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožnici objektivno ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta. Drugačnega dejanskega stanja, da je torej tožena stranka lahko razporedila tožnico na drugo ustrezno delo pri toženi stranki, tožnica v tem postopku ni uspela dokazati, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da imata delavki A.A. in A.B. dejansko drugačne omejitve kot tožnica na podlagi odločbe ZPIZ Slovenije z dne 29. 3. 2011 (priloga B18) in odločbe ZPIZ z dne 4. 6. 2004 (priloga B19). Sodišče je tudi zaključilo, da tožnica nima enakih omejitev kot delavki A.A. in A.B. in da je narava dela, ki ga opravljata omenjeni delavki takšna, da ga tožnica glede na omejitve ne bi mogla opravljati.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje in opisano zakonsko ureditev je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je delo tožnice na delovnem mestu sukalka – vlagalka prenehalo zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR). Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v skladu s 1. in 2. odstavkom 88. člena ZDR najprej dokazati obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, šele potem bi bilo mogoče ugotavljati, ali je tožnici kot delovnemu invalidu sploh mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi določb 1. odstavka 116. člena ZDR, 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini tako ni bila podana iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR (prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca), saj ne gre za to, da bi potreba po delu tožnice, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, ne bi več obstajala. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožničina invalidnost, zaradi katere ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto ter dejstvo, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela te pravice tožnici ni mogla zagotoviti. Utemeljenost navedenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je v skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila za to pristojna Komisija. Ker je bil torej obstoj tega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljen v posebnem, za tovrstne odpovedi v zakonu o predpisanem postopku, je tudi logičen zaključek, da toženi stranki obstoja poslovnega razloga ter pogoja iz 2. odstavka 88. člena ZDR v tem postopku ni bilo potrebno dokazovati (tako je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodba VII Ips 143/2008 z dne 21. 9. 2009).

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP presodilo samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).