Jedro

Zamudne obresti so sankcija le za zamudo z izpolnitvijo denarne, ne pa tudi nedenarne obveznosti. Za presojo začetka teka zakonskih zamudnih obresti je tako odločilno le, kdaj je tožena stranka prišla s plačilom v zamudo, to pa je bilo v obravnavanem primeru šele z začetkom postopka za dosego izpolnitve obveznosti, torej s spremembo istovetnosti zahtevka.

Zamudne obresti dospevajo z vsakim dnem dolžnikove zamude v izpolnitvi denarne obveznosti in zastarajo v roku treh let.

Izrek

Pritožbi se ugodi, in se izpodbijana sodba deloma spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 347.299,00 SIT za čas od 27.08.1993 do 10.06.1997, zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača zakonske zamudne obresti od zneska 347.299,00 SIT od dne 27.08.1993 dalje do plačila, v 8 dneh (1. odstavek izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 132.073,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 03.03.2004 dalje do plačila, v 8 dneh (2. odstavek izreka).

V pravočasni pritožbi je tožena stranka navedla, da je o zakonskih zamudnih obrestih sodišče odločalo le v zvezi s 3. točko v prvem postopku izdane sodbe. Pri tem bi moralo upoštevati, da tožena stranka do modifikacije tožbenega zahtevka dne 11.06.1997 ni bila v zamudi. Tožeča stranka je upravičena do obresti le od dneva, ko je modificirala zahtevek. Sicer pa je uveljavljanje omenjenih obresti zastaralo, saj je zahtevek tožene stranke dospel v plačilo 17.03.1993, zahtevek tožeče stranke pa dne 11.06.1997. Priglasila je pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe. Stroškov ni priglasila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je nad dolžnico dne 03.06.2004 začel stečajni postopek, dne 25.11.2004 pa je bila izbrisana iz sodnega registra. Ker pa so bila do takrat opravljena vsa pritožbena dejanja, je tudi sodišče druge stopnje, kljub prekinitvi postopka (iz razloga po 4. točki 1. odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 207. člena ZPP, še lahko izdalo odločbo o pritožbi (primerjaj tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 116/2000).

Glede pritožbenih navedb, nanašajočih se na tek uveljavljanih obresti Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka s tožbo najprej uveljavljala vrnitev treh tiskalnikov (glej listovno številko 13 spisa). Zahtevek, da ji je tožena stranka namesto vrnitve navedenih tiskalnikov dolžna plačati 540.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27.08.1993, je uveljavljala šele z vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 11.06.1997 (glej zaporedno številko 11 spisa).

Kljub temu, da je plačilo denarne terjatve tožeča stranka zahtevala šele z zgoraj omenjeno spremembo tožbe (glej Juhart, stran 275), je zakonske zamudne obresti uveljavljala že od dne, ko je od tožene stranke zahtevala vrnitev tiskalnikov z "reverzom" (glej tudi zadnji odstavek sodbe na listovni številki 122 spisa).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so zamudne obresti sankcija le za zamudo z izpolnitvijo denarne, ne pa tudi nedenarne obveznosti (primerjaj 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR). Zato ji po mnenju sodišča druge stopnje uveljavljane obresti ne gredo od dne 27.08.1993 (glej zgoraj). Za presojo začetka teka zakonskih zamudnih obresti je tako odločilno le, kdaj je tožena stranka prišla s plačilom v zamudo (primerjaj 2. odstavek 324. člena ZOR), to pa je bilo v obravnavanem primeru šele z začetkom postopka za dosego izpolnitve obveznosti, torej s spremembo istovetnosti zahtevka. Na podlagi navedenega je torej treba ugotoviti, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dne 11.06.1997 (glej zgoraj) dalje do plačila.

Glede pritožbenih navedb, nanašajočih se na neupoštevanje navodila sodišča druge stopnje (glej zaporedno številko spisa 38) Z odločbo z dne 04.12.2002 je bilo sodišču prve stopnje naloženo, naj v ponovljenem postopku ponovno odloči o zakonskih zamudnih obrestih v 1., 2. in 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 29.11.2000, pri čemer naj upošteva modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 11.06.1997 (glej listovno številko 115 spisa).

Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo tudi o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota (primerjaj 3. odstavek 319. člena ZPP).

S pobotom, kot enim izmed načinov prenehanja obveznosti, prenehata obe nasproti stoječi si terjatvi vključno z vsemi akcesornimi pravicami (torej tudi z obrestmi, ki so se natekle do nastanka pogojev za pobot - primerjaj 336. člen ZOR). V drugem odstavku 337. člena ZOR pa je določeno, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.

Tožena stranka s pobotnim ugovorom ni uveljavljala tudi zakonskih zamudnih obresti (glej listovno številko 70 spisa). Zato do njih ni upravičena, pritožbene navedbe, ki se nanje nanašajo, pa pomenijo navajanje novih dejstev, ki v pritožbenem postopku niso dopustna. Pritožnik namreč ne zatrjuje nobene od okoliščin iz 1. odstavka 337. člena ZPP, zato sodišče druge stopnje teh trditev ni upoštevalo. Zaradi navedenega torej ni bilo treba ponovno odločati o zakonskih zamudnih obrestih v 2. točki izreka sodbe z dne 29.11.2000 (z omenjeno sodbo toženi stranki sporne obresti niti niso bile priznane).

Sicer pa sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ponovno posebej ugotoviti, od kdaj je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnice (glej 1. točko izreka sodbe z dne 29.11.2000). Izrek omenjene sodbe namreč v 3. točki obsega tako ugotovitev, da obstoji obrestni zahtevek, kot tudi izpolnitveno povelje tožencu, da ga izpolni.

Sodišče druge stopnje ugotavlja še, da zamudne obresti dospevajo z vsakim dnem dolžnikove zamude v izpolnitvi denarne obveznosti in zastarajo v roku treh let (primerjaj 1. odstavek 372. člena ZOR). Glede na to, da je tožena stranka v zamudi šele od spremembe tožbe dalje, obrestni zahtevek tožeče stranke po mnenju sodišča druge stopnje ni zastaral. Zaradi navedenega je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela v približno enakem delu, kot je z njo izgubila, je sodišče druge stopnje odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).