Jedro

Za uspešno sklicevanje na pridržno pravico bi moral imeti toženec v trenutku dolžnikove smrti stanovanje v neposredni posesti.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je kot o predhodnem vprašanju odločilo o (ne)obstoju toženčeve terjatve do tožnice, ni kršilo določb postopka o pristojnosti (niti katerih drugih). Odločitev o predhodnem vprašanju velja namreč le za ta postopek in ni samostojna z učinkom pravnomočnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec naj tožnici v 15 dneh plača 268,40 EUR za stroške pritožbenega postopka, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje št. 3 na ... v roku 15 dni ter ga praznega izročiti tožnici. Tožencu je naložilo še plačilo 601,87 EUR tožničinih stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se toženec pritožuje, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge ter predlaga njeno razveljavitev in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Vztraja na svojem ugovoru, da ima na stanovanju retencijsko pravico in nasprotuje drugačni oceni sodišča. Meni, da sodišče o tem sploh ne bi smelo odločati kot o predhodnem vprašanju, ker o tem teče pravda pred okrožnim sodiščem in so zato po njegovem mnenju kršena tudi pravila o stvarni pristojnosti. Poleg tega nasprotuje ugotovitvi, da stanovanja ob smrti brata ni imel v posesti in da je posest nad njim pridobil šele z izročitvijo ključev od policistov. Trdi, da je imel stanovanje ves čas v posesti, čeprav je v njem živel brat, bilo je družinsko stanovanje, zaradi dolga pa mu ga je brat končno tudi prepustil v poplačilo.

3. Tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje s tem, ko je kot o predhodnem vprašanju odločilo o (ne)obstoju toženčeve terjatve do tožnice, ni kršilo določb postopka o pristojnosti (niti katerih drugih). Odločitev o predhodnem vprašanju velja namreč le za ta postopek in ni samostojna z učinkom pravnomočnosti. Sploh pa se v postopku, na katerega se pritožnik sklicuje, ne rešuje predhodno vprašanje, kar je tukajšnje pritožbeno sodišče že pojasnilo (sklep 20. 1. 2016). Tožnik tam s tožbo od toženke zahteva plačilo denarnega zneska, njegov uspeh pa bo odvisen tudi od vprašanja obstoja dolga. V obeh pravdah gre torej za isto predhodno vprašanje.

7. Sicer pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obeh ključnih dejanskih vprašanj, obstoja dolga in posesti stanovanja, prepričljiva. Sodišče ni prezrlo nobenega relevantnega dokaza, oprlo pa se je predvsem na nezanesljivost oz. nekosistentnost toženčeve izpovedbe in nezadostnost pokojnikovega pooblastila, na katerega se je skliceval toženec. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pooblastilo, s katerim pokojnik svojemu bratu – tožencu dovoljuje prijavo stalnega bivališča ter od njega v zameno zahteva plačevanje stroškov, nato pa na koncu dopiše da „zaradi denarnega dolga prevzame stanovanje“, prešibak dokaz dogovora o prenosu lastninske pravice na stanovanju, prav tako ne izkazuje konkretne višine pokojnikovega dolga.

8. Pa tudi če bi se izkazalo, da je pokojnikov dolg zares obstajal (in kakšen), bi za tožničin uspeh v tej pravdi zadoščala nadaljnja ugotovitev, da toženec kot upnik ni imel v rokah dolžnikove stvari – spornega stanovanja, pač pa si ga je po njegovi smrti šele pridobil, kar je ključna razlika, zaradi katere se na retencijsko pravico ne more sklicevati, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (1. odst. 261. čl. Obligacijskega zakonika določa: „Upnik zapadel terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev.“). Pritožbene navedbe o posedovanju ključev in o nekakšnem „družinskem stanovanju“ ocene sodišča prve stopnje, da je v stanovanju do svoje smrti živel le toženčev brat, ne omajejo. Za uspešno sklicevanje na pridržno pravico bi moral imeti toženec v trenutku dolžnikove smrti stanovanje v neposredni posesti.

9. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno zaključilo, da mora toženec, ki v tožničinem stanovanju biva brez pravnega naslova, le-to izprazniti in ji ga izročiti.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe, tožnici pa povrniti stroške njenega odgovora (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 200 EUR po Odv. Tarifi za pritožbo, 20 EUR materialnih stroškov, povečano za DDV, skupaj 268,40 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).