Jedro

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je mogoča samo v primeru, ko ima na takšnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 451/97-6 z dne 26.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.7.1996, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Oddelka za okolje in prostor Upravne enote N.G. z dne 23.10.1995. Z njo pa je bila zavržena njegova zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 173 k.o. L., vl. št. 10 k.o. N.G. ter vl. št. 715 k.o. K. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je bilo nezazidano stavbno zemljišče, parc. št. 739, vl. št. 10 k.o. N.G., podržavljeno tožnikovemu očetu F.K. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), z odločbo, ki jo je izdal Občinski ljudski odbor N.G. dne 18.5.1959. Prejšnji lastnik je na nacionaliziranem stavbnem zemljišču obdržal pravico uporabe. Ta je po njegovi smrti z dedovanjem prešla na tožnika in ostale zakonite dediče. Sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici, je bil izdan dne 14.10.1986. Ker tožniku obravnavano zemljišče ni bilo podržavljeno, pravico uporabe na njem pa je pridobil z dedovanjem po umrlem očetu, ni upravičenec do denacionalizacije. Po določbi 31. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se lastninska pravica na podržavljenem stavbnem zemljišču namreč vzpostavi le v korist denacionalizacijskega upravičenca, ki je živ in ima na podržavljenem zemljišču pravico uporabe. Zato je, po presoji sodišča prve stopnje, pravilna odločitev upravnih organov, da tožnik glede na citirano določbo ZDen ni upravičenec do denacionalizacije, ter je bila njegova zahteva za denacionalizacijo obravnavanega zemljišča utemeljeno zavržena. Sodišče prve stopnje opozarja tožnika na ZLNDL, ki v 2. do 4. členu določa lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih.

Iz podatkov zemljiške knjige, po naznanilnem listu geodetske uprave N.G. z dne 24.2.1971, v zvezi s situacijskim načrtom z dne 7.6.1971 izhaja, da se je pri zemljišču parc. št. 736, vl. št. 10 k.o. N.G. poočitila poprava mejne črte in ugotovila sprememba površine iz 45 m2 na 38 m2. To pomeni, da navedeni del zemljišča ni bil podržavljen, zaradi česar ni podana pravna podlaga za njegovo denacionalizacijo. Ta bi bila, glede na določbe 3., 4. in 5. člena ZDen, podana le v primeru, če bi bilo zemljišče podržavljeno na podlagi enega izmed predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, predpisa izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ukrepa državnih organov ali predstavnikov države brez pravnega naslova ali na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

Iz listin upravnih spisov izhaja, da je za nepremičnine, vpisane v vl. št. 173, k. o. L. s parc. št. 119/5 in 119/6 in za nepremičnine, vpisane v vl. št. 715 k.o. K., že vknjižena lastninska pravica v korist tožnika in ostalih dedičev po umrlem F.K. Po sklepu Temeljnega sodišča v Novi Gorici z dne 14.10.1986, je bila lastninska pravica na navedenih zemljiščih že predmet dedovanja, zaradi česar v navedenih primerih ni kaj vračati.

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo ugovor, ki se nanaša na odvzem 8 % površine zemljišč parc. št. 119/5 in 119/6 vl. št. k.o. L. Prvostopni upravni organ za reševanje tožnikove zahteve za denacionalizacijo v tem delu ni bil stvarno pristojen, zato jo je odstopil še pred pričetkom obravnavanja stvarno pristojnemu organu, s čemer je bil tožnik seznanjen. Tožnikova zahteva za denacionalizacijo navedenega dela nepremičnin zato ni predmet tega postopka.

Tožnik se s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja. V pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da je nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 736 vl. št. 10, k.o. N.G. pred nacionalizacijo merilo 48 m2, leta 1971, pa so ob gradnji ceste k novogradnjam na K. ulici v N.G. tej parceli odvzeli 10 m2 zemljišča, za kar ni bila izdana nobena odločba niti to zemljišče ni bilo plačano ali kako drugače vrnjeno lastniku. Zato zahteva, da se mu zemljišče plača v denarju ali zamenja za drugo zemljišče v bližini njegove hiše. Vztraja pri vračilu 8 % površine zemljišča parc. št. 119/5 in 119/6, vpisanih v vl. št. 173 k.o. L., ki mu je bila odvzeta z izgovorom, da sta bili zemljišči meliorirani, čeprav parceli stojita na pobočju hriba in ni bilo potrebno izvršiti melioracije. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in navedlo pravilne razloge za njeno zavrnitev. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je presodilo vse tožbene ugovore, ki jih je uveljavljal tožnik, nanašali pa so se na denacionalizacijo zemljišč, vpisanih v vl. št. 173 k.o. L. in zemljišča parc. št. 736, vl. št. 10 k.o. N.G. Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih navaja, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, in v skladu z ostalimi podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v določbah ZDen ter ZUP/86, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Prav iz navedenih razlogov tožnik glede ugovorov, uveljavljanih že v upravnem sporu na prvi stopnji, ki jih v pritožbi zgolj ponavlja kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne more uspeti.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.