Jedro

Po 3. odstavku 398. člena ZOR gre namreč dolžniku v primeru predčasne izpolnitve denarne obveznosti pravica, da odbije od dolga obresti za čas od dneva plačila do zapadlosti le, če je k temu upravičen po pogodbi ali če je to v navadi. Takšno navado, torej običaj, pa bi morala tožeča stranka konkretno zatrjevati (in ne zadošča le sklicevanje na abstraktno pravno normo), saj ni šlo za splošno znani običaj, pač pa za navado, katere obstoj je bilo treba ugotoviti v konkretnem primeru na podlagi konkretno zatrjevanih dejstev (primerjaj 21. člen ZOR). Dokazovanje namreč obsega vsa dejstva, ki jih stranka v sporu zatrjuje in so pomembna za odločbo (glej 1. odstavek 220. člena ZPP/77). Po določbi 1. odstavka 221. člena ZPP/77 namreč ni treba dokazovati le dejstev, ki jih je stranka priznala. Neprerekana dejstva pa ne sodijo v sklop priznanih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 321.695,00 SIT s pripadki zaradi pobotanja s terjatvijo tožene stranke, ki jo je ta uveljavila v pobot zavrnilo in sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. št. ... z dne ... razveljavilo v 1. in 3. točki izreka (primerjaj 3. odstavek 338. člena ZPP/77). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke po razširjeni tožbi zaradi plačila 317.230,00 SIT s pripadki in ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi na plačilo 66.168,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.1994 do plačila ter tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 48.550,70 SIT. Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP/77 in predlagala, da sodišče druge stopnje napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. Po določbi 1. odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo ZPP/99. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da je obstoj v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke nepravilno ugotovilo, ker ni upoštevalo bremepisa tožeče stranke z dne 2.3.1992 (priloga A9), s katerim je tožeča stranka toženo stranko bremenila za plačilo 441.370,00 SIT iz naslova skonta za predčasno vnovčene akceptne naloge. Na podlagi navedenega je namreč toženkina terjatev, uveljavljena v pobot, prenehala že pred pravdo zaradi tožničine izjave o kompenzaciji z dne 20.3.1992 (priloga A10). Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke pred pravdo ni prenehala zaradi tožničine izjave o pobotu, ker terjatev slednje zaradi spornosti ni bila likvidna. V zvezi s tem je navedlo prav vse razloge, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje, ker materialno pravno pomenijo pravilno uporabo določb 336. člena ZOR. Tožeča stranka je bila namreč tista, ki temelja in višine svojega bremepisa (priloga A9) ni dokazala, saj tudi po posebnem pozivu prvostopnega sodišča ni predložila spornih akceptnih nalogov v dokaz zatrjevanemu prezgodnjemu vnovčenju, kakor tudi ni podala dokazne podlage za utemeljenost svojega sklicevanja na 3. odstavek 328. člena ZOR. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožnici temelja bremepisa ni bilo potrebno dokazovati z ustrezno pogodbo, ker se je sklicevala na običajnost odbitka obresti od dolga pri predčasnem plačilu denarne terjatve, pa je potrebno pritožnici pojasniti, da takšno sklicevanje ni bilo zadostno. Po 3. odstavku 398. člena ZOR gre namreč dolžniku v primeru predčasne izpolnitve denarne obveznosti pravica, da odbije od dolga obresti za čas od dneva plačila do zapadlosti le, če je k temu upravičen po pogodbi ali če je to v navadi. Takšno navado, torej običaj, pa bi morala tožeča stranka konkretno zatrjevati (in ne zadošča le sklicevanje na abstraktno pravno normo), saj ni šlo za splošno znani običaj, pač pa za navado, katere obstoj je bilo treba ugotoviti v konkretnem primeru na podlagi konkretno zatrjevanih dejstev (primerjaj 21. člen ZOR). Pritožbena trditev, da je "omenjena praksa v pravnem prometu, zlasti v trgovini, povsem običajna", je glede na navedeno (še vedno nekonkretna) pritožbena novota. Sodišče druge stopnje se z razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razširjene tožbe strinja. Iz njih je namreč razvidno, da je tožečo stranko predvsem bremenilo za neizpolnitev dokaznega bremena glede vprašanja predčasnosti vnovčenja spornih akceptnih nalogov. Zatrjevanega dejstva namreč tožnica ni dokazovala z listinami, zaradi česar, ob nasprotujočih si izpovedbah priče Grašič in Frelih, prvostopno sodišče takšnega dejstva ni moglo z gotovostjo ugotoviti (prim. 221a člen ZPP/77). Pri tem pa nikakor ne drži pritožbena trditev, da bi se glede navedenega moralo sodišče prve stopnje opreti na datum in zneske, razvidne iz enostranske listine tožeče stranke (bremepisa v dokazni prilogi A9), ker tožena stranka tem podatkom ni izrecno oporekala. Dokazovanje namreč obsega vsa dejstva, ki jih stranka v sporu zatrjuje in so pomembna za odločbo (glej 1. odstavek 220. člena ZPP/77). Po določbi 1. odstavka 221. člena ZPP/77 namreč ni treba dokazovati le dejstev, ki jih je stranka priznala. Neprerekana dejstva pa ne sodijo v sklop priznanih dejstev. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje spoznalo, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker je sodišče prve stopnje v sporu materialno pravno pravilno odločilo in pri tem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).